Mrzlica

 

Pot: Prebold, Burkeljčev hrib, Golava, čez Homič, Mrzlica ter nazaj na Reško cesto

Tokrat sva izbrala daljšo pot do Mrzlice. 

Iz Prebolda mimo Burkeljčevega hriba in lovske koče sva se usmerila na vrh Goljave. 

Pot od lovske koče na vrh Goljave je označena z novoletnimi okraski, 

kar doprinaša prazničnemu vzdušju, čeprav ni zimske idile.

Greben Golave je prav prijeten za vzpon in že pred vrhom se odpre krasen razgled po savinjski dolini.

Pogled z grebena Golave na Gozdnik ter Kamnik v ozadju.

Na vrhu Golave(834 m) še vedno stoji  ličen Blažev bivak.

Sestopila sva po strmi Andrejevi poti, ki so jo lepo speljali mimo skalnatih sten.

Nadaljevala sva proti Homiču, kjer je potrebno ponovno strmo navzgor. 

Pot na Mrzlico sicer vodi mimo Homiča, vendar sva želela osvojiti tudi ta vrh. 

Za nagrado sva smela uživat še na strmi poti navzdol na drugi strani vrha.

Pa še vzpon na vrh Mrzlice (1122 m) ter spust do koče na zasluženo malico. 

Tu sva srečala dolgoletnega prijatelja s katerim smo izmenjali poročila o vseh pomembnih dogodkih, 

 ki so se nam dogodili v mesecih, ko se nismo videli. . 

Skupaj smo tudi sestopili do njegovega avta v bližino lovske koče, od koder smo se zapeljali nazaj v Prebold.

_________________________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Raduha, in nazaj po enaki poti

Višinska razlika. okoli 1100 m

Meteorologi so napovedali, da bo nad 1500 m zapadlo nekaj snega 

in ker se bo po deževnih dneh končno naredil lep sončen dan, je bilo jasno, da greva nad oblake.

Pričela sva hoditi v rahli megli, pri lovski koči nad planino Cirkovnica pa so naju že obsijali sončni žarki.

In ko se to zgodi, je vse takoj lepše. Celo kavke priletijo pogledat kaj se dogaja pri koči.

Nad kočo na Loki je naju objela sveža belina snega in od tod naprej se je pričelo tisto najlepše, 

kar si želimo in pričakujemo sredi sončnega dneva v gorah.

Opazovanje čudovitih snežnih skulptur je nama popestrilo vedno težje gaženje svežega snega proti vrhu.

Sveža belina okrog naju ter megle v dolinah v sozvočju ustvarjajo tišino dneva.

Tokrat sva spet prva delala gaz. Sledil nama je Aro, doma na domačiji Radušnik. 

Pridružil se nama je malo nad Loko. 

Snega sicer ni hotel prvi gazit, je pa naju zvesto spremljal prav na vrh in tudi navzdol.

Čeprav dobro poznava Raduho v vseh letnih časih, je bil  tokrat včasih izziv kje urezati pot proti vrhu.

Snega je še premalo da bi prekril vse borovce, zato turna smuka še ni dovolj uživaška. 

Prav te razmere sva namreč šla preverit na svoje oči, preden to zimo obriševa prah s smuči.

Na poti do Male Raduhe pa naju je doletelo presenečenje, 

ko naju je dohitela prijateljica s smučmi na nahrbtniku, 

ki je kasneje prav elegantno odsmučala navzdol vse dokler je bilo še dovolj snega.

Pod vrhom Velike Raduhe pa je naju dohitel še mlad par s krpljami na nogah.

 Razveselila sva se ju, saj sta pomagala narediti gaz na vrh. 

Podpisala sta se takole:

Vrh Raduhe (2062 m) se nam je bleščal v neokrnjeni belini. 

Tudi Arotu se je videlo, da je bil navdušen, čeprav prihaja sem gor pogosteje od naju.

Veter in sneg sta lepo okrasila tako cepin na vrhu, kot tudi kažipot malo pod njim. 

Ker smo bili na vrhu tokrat štirje, ni bilo potrebe po selfiju, ki ga itak ne znava naredit.

Zaradi utrjenih stopinj je sestop bil lažji.

Zapuščala sva čudoviti beli svet.

Tudi kavke so naju priletele pogledat, če imava kaj za njih.

Še zadnji sončni žarki so obsijali kočo na Loki, 

midva pa sva se spuščala v mrakobo in sivino, ki je silila gor iz doline. 

Arota sva prepričala, da je šel domov, midva pa hitro po preostanku poti.

Uživala ter se veselila lepe, beline v hribih, sva tako kot vedno:

Zima se je začela obetavno, ni kaj!

___________________

Golte, Medvednjak

 

Pot: gostišče Vid pod Žekovcem, Mozirska koča, Medvednjak in nazaj

Višinska razlika: okoli 1000 m

Vremenska napoved za soboto je napovedala meglo z dežjem v nižinah.

Zato sem šla pogledat snežne razmere na Golteh. 

Zapadlo je 10 cm novega snega in še je snežilo.

Mislila sem, da bom sama gazila sneg ampak ni bilo tako. 

Dvojica turnih smučarjev si je privoščila pohod po Golteh in tudi iz koče Pri treh Plotih se je slišala glasba. 

Do vrha Medvednjaka (1564 m) sicer ni bilo več daleč, toda zaradi megle se ni videlo nikamor.

 Tako je zgledala moja današnja zimska pravljica.

_____________________

Komen

 

Pot: Grunti nad Ljubenskimi Rastkami, Planinc, koča Goba, partizanska bolnica, Komen, Bezovec, 

Grunti 

Razmere: zimske,  nad 1000 m snežna višina preseže 40 cm.

Čas: 6.30 ure s počitkom

Najino pot sva pričela nad vasjo Rastke, 

mimo domačije Planinc ter občudovala še vedno lepe balkonske rože; cvetele so kot sredi poletja.

Tako kot velikokrat zimsko cestno službo je tudi naju presenetila snežna odeja, 

ki je kmalu segala do kolen. Gazila sva sneg kot prva.

V lepi zimski pokrajini sva se trudila z gaženjem v strmino mimo partizanske bolnice.

Kljub večjim zametom sva vztrajala. Pogrešala sva najine turne smuči.

Za letošnjo zimo je to bilo verjetno prvo in zadnje gaženje.

Na cesti proti sedlu Hlipovec pa so naju razveselile sledi štirih mladcev, ki so nama malo olajšale pot. 

Na sedlu sva jih tudi dohitela in prehitela.

Po štirih urah gaženja v svež sneg sva dosegla vršno pobočje Komna, 

ter naletela na nove sledi, ki so do vrha Komna(1684 m) vodile z južnega grebena.

 Zato sva še midva šla po njih in pokukala še na koroško stran, ki pa je bila  prekrita z meglo.

Sneg na vrhu je bil spihan, ostali pa so prelepi svetleči zmrznjeni kristali na travah. 

Že zaradi takih pogledov se splača priti sem gor.

Po uživaškem spustu z vrha Komna je končno sledil počitek, 

zaslužena malica ter klik za prvopristopnika s strani partizanske bolnice.

S strani Planine na Komen je bila torej gaz že narejena;

 izkoristila sva jo in tiste dve uri lepega spusta je hitro minilo, kjer sva zaključila najin krog.

Sledilec je pokazal 10 km poti ter 850 m višinskih metrov.

Zima je torej tu, juhuhu...

Grčija 2022, Maja Qores

Maja Qores, Albanija, 10.11.2022 

 

 Pot: sedlo Loggara nad mestom Orikum, Maja Qores in nazaj

Čas: 2,10 ure za 1100 nadmorske višine  navzgor in enako nazaj

Prenočišče sva tokrat poiskala v gorskem predelu med mestoma Himare in Orikum.  

Ta gorska pregrada loči nižinsko severno obalo Albanije od južne Albanije,

 kjer je pokrajina drugačna, gorata. Cesto so zelo lepo speljali čez prelaz Loggara.

 

S prelaza vodi označena pot na prvi dvatisočak Maja Qores (2018 m) in dalje še na drugega Maja Cikes(2045 m) ter navzdol do kanjona Gype. 

 

Celotna krožna pot je lepo povezana toda precej dolga, predolga za kratek dan. 

Zato sva se odločila obiskati le prvi vrh (Maja po albansko)

Ta del pokrajine je nacionalni park.

Znan je po posebni avtohtoni kobilici in prelepem borovem gozdu.

Kobilic nisva videla, občudovala pa sva borovce ob vsakem najinem koraku.

 

Bosnian Pine ali Pinus Leucodermis piše na poučevalnih tablah, ki so vsake toliko postavljene ob poti.

 

 Imela sva lepo vreme, tudi umetelno oblikovani oblaki so pridodali najinemu dobremu počutju 

v redkejšem gorskem zraku, ki je pomešan s toplim in vlažnim morskim. 

Vse pa nosi vonj po zdravilni borovi smoli.

Malce sva se bala, da naju bodo zakrile megle, ki so se vzpenjale od morja gor, 

pa sva se odločila za bližnjico do vrha, naravnost navzgor. 

Bila je hudo strma, kar sva tudi občutila, kasneje pa še videla z drugega grebena.

Na vrhu Maja Qores pa so naju pričakali razgledi, na eno stran...

...na drugo, kjer sva spoznala še Maja Cikes.

Na vrhu Maja Qores, 2018 m.

 

Nekaj časa sva uživala na osončenem in nevetrovnem vrhu.

 

  Sestopila sva po običajni poti navzdol.

 Občudovala razgibano pokrajino.

Videla sva veliko posušenih in pobeljenih borov, ostalih od požara, 

ki jim je skrajšal dolgoživo življenje. 

Veliko tistih borov, ki jim je požar pred leti prizanesel, so sedaj stari preko dvesto let.

Preden sva se spustila v megleni pas na pobočju, sva še enkrat pogledala na Maja Cikes.

Iz poučevalnih tabel ob poti sva izvedela, 

da so v letih od 1970 do 1990 na tem področju intenzivno  zbirali borovo smolo. 

Posledice zarezovanja so še danes vidne, vendar so bori večinoma preživeli in kažejo, 

da so klub častitljivim letom še vedno krepkega zdravja. 

Sedaj so zaščiteni z zakonom o zaščiti nacionalnega parka in kulturne krajine nacionalnega pomena.

Bilo je zelo lepo, da sva zopet užila nekaj gorskega zraka in lepih razgledov s hribov. 

V novembru so v Dalmaciji in še južneje vse gore ob morju še vedno poletno dostopne 

in pogosto okrašene s kuliso dramatičnih oblakov, ki se dvigajo z morske gladine.

In še ena slika spodaj s sedla Loggara kamor sva se vrnila.

Zapomnila si bova tudi to, da so pod sedlom v smeri mesta Orikum

 kar trije urejeni studenci zelo dobre pitne vode.

Tu sva dopolnila najine zaloge za pot proti domu.

____________