Menina planina

Pot: Lipa, Smolnik, Slopi, Biba planina, Vivodnik, koča na Menini planini, Goli vrh, Slopi, Lipa

Čas: okoli 8 - 9 ur

Razmere: rahlo megleno 

Višinska razlika: okoli 700 m

S prelaza Lipa sva zavila na označeno pot za Smolnik - 1002 m, 

ki se proti vrhu kar strmo vzpenja in je tudi kar lepo zaraščena s travami.

 Razgledov ni bilo. Želela sva raziskati greben Smolnika in Predkovico (1010 m).

Vse to sva lansko leto opazovala le od spodaj.

Tu pa ni več poti. Če ne bi bilo megleno, bi se verjetno kaj videlo v dolino.

 Po grebenu prideš najprej na Predkovico in za tem še na Medvedji vrh.

 Takoj za skalnatim prepadnim odsekom sva zavila navzdol po kraškem svetu,

 ki pa je bil ponekod prepadno strm. 

Pazljivost je bila nujno potrebna, ker je bilo mokro in spolzko.

 S Slopov vodi pot proti Biba Planini. Po njej pa prosto malo počez in malo navzgor. 

Občasno so se meglice razkrile in nama prikazale kratke utrinke čudovite planine.

Vmesni trenutki z malimi jezerci so se vrstili drug za drugim. Le koliko jih je? 

 Pastirski stan v zimi verjetno sameva.

 Za Bibo planino sva zavila spet malo po svoje med številnimi malimi vrtačami še na vrh Vivodnika.

Na vrhu Vivodnika (1508 m) se je razjasnilo vendar je bil razgled močno okrnjen, 

 ker so bile Savinjske Alpe v megli.

 V topli koči na Menini nas sva zopet srečala najinega planinskega prijatelja Milana.

Še bi se imeli kaj za pogovoriti, a se nama je mudilo nazaj, da pred temo zaključiva najino pot.

 Od koče sva zavila spet po občutku čez nove planjave in pašnike in tako odkrila 

marsikaj novega za naju. Tudi te simpatične vrtače na zgornji sliki.

 Pa zopet počez in počez po brezpotju do Golega Vrha (1426 m). 

Tokrat sva z vrha imela razglede na Savinjsko dolino.

 Potem sva malo pospešila navzdol do Slopov in mimo velike prepadne stene Smolnika. 

Pa nazaj do Lipe. Poiskala sva  svoj originalen pristop na Smolnik in nove potke do Menine in nazaj. 

Je res, da bi jih težko do potankosti ponovila a je ravno v tem čar brezpotij. 

Lahko zaključim, da je Menina zelo posebna kraška planina, s prelepimi samotnimi predeli. 

Tudi koča je vzorno vzdrževana in odprta vse vikende tudi v zimskem času.

 Statistika poti pokaže kje sva se potikala, tudi počitki so vključeni.

______________________

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S). 

Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz. 

Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.

Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.

Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.

Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.

Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.

Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.

Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.

Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom. 

Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:

http://regata-jabuka.com/index.php/en/results/17-jabuka-08-10-11-2019/17-jabuka-overall

___________________________

Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki, Raduha, Lanež, Jelovec, Kosmačeve Rastke
Čas: okoli 6 ur

Za ta dan so vremenarji obljubili sonce nad 1500 m. pa sva šla preverit , če je res. 

Hodila sva v megli do koče na Loki, pa še malo dlje.

Na višini okoli 1700 m pa se je le prikazalo sonce...

...meglice pa so ostajale spodaj...

...barvna paleta jeseni in zime je bila čudovita.

Skratka bilo je lepo.

Proti vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) se je na koroški strani enako videlo samo megleno morje.

Na vrhu pa presenečenje, samo stopil si na rob in v megli se je prikazala "glorija".

Gor sicer ni bilo gneče, bilo nas je le pet občudovalcev meglenega morja.

In zopet in zopet "glorija", če si le malo stopil do roba prepada.

Pogled proti zahodu je pokazal le najvišje  - v ozadju celo Očaka.

Z vrha sva se vračala čez Durce proti Lanežu.  Jezerce ob poti še ni bilo primerno za drsanje, 

kljub ( najini? ) močni želji.

Tudi gamse sva opazila. In oni naju. Pa so se naveličali prej kot midva.

Na Idiličnemu Lanežu - 1925 m. Bil je občutek izgubljenosti v vesolju.

Sledila je Konjska loka in vzpon na vrh Jelovca- 1845 m. 

Obrnila sva pred križem in se spuščala nazaj v megleno morje po travnikih do Loke.

Še zadnji jasni pogledi po planinah... korak tu kar samoumevno zastane ...

...in sledil je potop v megleno morje.

Ostal pa je spomin na prelep prvi zimski dan v tej novi zimi in redko videno"glorijo".

Semkaj bova v prihajajoči zimi zelo verjetno še večkrat prišla.

_________________________

Triglav in Cesar

Pot: dolina Krme čez Kurico,  Kredarica, Triglav, Kredarica, Velo polje, Cesar, Verner, Bohinjska vratca, dolina Krme

Čas: okoli 18 ur v dveh dnevih

Čudovita jesen je tudi dolino Krme obarvala v žareče barve. 

Zlasti macesni so žareli v vsej svoji oranžni lepoti.

Tokrat sva prispela do Kredarice v dobrih treh urah in se že spogledovala 

z znanim in lepim grebenom Malega Triglava.

Pot je zavarovana bolj kot kjerkoli drugod v naših gorah.

Na grebenu pred vrhom je že več časa za razgledovanje; še posebej, ker sva sama.

Pogled navzdol nama vedno prija in prinaša tisto zadovoljstvo, ki se ga ne da opisat.

Rž, Rjavina, Cmir...čudovite gore so to.

Na vrhu - 2864 m je seveda obvezno slikanje.

Nisva pogosto tu gor, zaradi  množične obiskanosti. Tokrat nas je bilo tukaj malo.

In ker sva redko tukaj gor, se res spodobi, da narediva nekaj več fotografij.

Pa še vreme nama je naklonjeno.

Pogled proti zahodu.

Približno deset nas je bilo tokrat tu gor, kmalu so vsi odšli, pa je na koncu bil vrh le najin. 

Res lep občutek.. Sledil je sestop po znanem grebenu.

Večer pa je bil kar hladen, kljub toplemu jesenskemu dnevu.

Sončni zahod sva še počakala, potem pa v kočo. 

Prespala sva na Kredarici in zato ne gre zamuditi čudovitega sončnega vzhoda v naslednjem dnevu. 

Res je čudovito, že zaradi takšnih sončnih vzhodov se splača biti tu gor. 

Jutranja žareča stena najvišjega.

Pogled na vetrnice kaže, da bo tudi danes na Kredarici dovolj elektrike.

S Kredarice sva odšla proti Velemu polju, ker sva imela namen, da se povzpneva še na Cesar in Verner., ( na sliki spodaj, vrhova v grebenu.)

Vzpon na Cesarja -2098 m ni bil težak, ne orientacijsko  in tudi ne v plezalnem smislu. 

Sicer pa pot ni označena.

Vrh Cesarja pa je lep, tako kot se spodobi,  nekak kamniti prestol je na vrhu, 

zlasti če domišljija silno deluje.

Pogled nazaj na Kredarico.

Pogled na kočo na Planiki.

Takle pa je Cesar sam brez samooklicanega prestolonaslednika.

Sestop je pa - strm, a ne?

Sledil je Vodnikov dom. Velja si zapomniti, da ima lepo urejeno zimsko sobo

 ter okusno tekočo vodo pred domom.

Nato zopet gor do Bohinjskih Vratc.Z najine strani levo se je strmo dvigoval Verner.

Pot gor je neoznačena, izredno strma  in izpostavljena. Nič niso mikavna ta strma travnata pobočja.

Zaradi izpostavljenosti in močnega vetra sva vrh Vernerja izpustila, mogoče pride drugič na vrsto.

Razgledi pa so bili veličastni: Adam in Eva, Ogradi, Prevalski Stog in še drugi..., 

vse to sva prehodila pred dvema letoma. Dober občutek je to.

Sestop do Bohinjskih Vratc je potekal previdno in počasi.

Z Bohinjskih vratc -  1979 m,  sva sestopila nazaj v dolino Krme. Pot navzdol je tako, tako. 

Prečiš nekaj strmih melišč, zato ne veš ali bi se kar spustil po njih navzdol v Krmo

 ali pa lepo pešačil med kamenjem.

No v glavnem zapuščala sva prelep gorski svet pod Triglavom in se vračala po lepo jesensko obarvani Krmi nazaj proti avtu. 

V jesenskih dneh se res splača obiskati ta visokogorski svet; še vedno je čez dan toplo, lepi razgledi so tu in ni več veliko ljudi..Le dnevi so krajši ampak zato toliko lepši.

_____________________