Smrekovec

Izhodišče: kmetija Spodnji Brložnik
Čas: 2 - 3 ure
Višinska razlika: 700 m
Razmere: sneg je skopnel in pustil za seboj blatne poti

Le kam bi skočila v tem prekratkem nedeljskem popoldnevu?

V trgovske centre brez nujne potrebe ne hodiva in ti so, hvala bogu, vsaj ob nedeljah zaprti.
Na sprehod po trdih mestnih središčih naju ne vleče. Za kakšen obisk prijateljev in sorodnikov ni pravi dan. Pospravljanje danes odpade, poležavanje doma pa tudi ni po najinem okusu ...
Branje dobre literature je sicer super, a za to je dovolj časa v teh dolgih zimskih večerih.
Meditacije ob polni luni nocoj odpadejo, ker je ščip.
Torej greva nekam  v naravo, kar je pravzaprav za naju vedno prava izbira.

In bilo je res spet lepo; že po prvih korakih nama je občutek govoril, da bo nekaj krasnega tam gor.

Veter je v sunkih postajal čedajle močnejši, pa je urno potiskal meglice sem ter tja ter gor in dol. 

Na vrhu Smrekovca se je dala na trenutke videti  Uršlja gora, že naslednji hip pa je izginila za meglicami, pa se zopet na kratko pojavila. In tako neprestano.

Midva pa sva z očmi in fotoaparati lovila meglene impresije in uživala v prizorih, 

ki so drveli kot na filmskem platnu. 

Celo sončni žarki so občasno prodrli med oblaki in večkrat na trenutke obsijali bližnji Rogatec.

V Šaleško dolino pa je večkrat poskušala vdreti megla s Koroške.

Vendar neuspešno! Šaleška dolina je ostajala kljub dogajanju vseskozi vidna.

Dočakala sva celo to, da je tudi Vrh Smrekovca ( 1577 m ) za nekaj minut obsijalo sonce!

Divji ples meglic je bil res čudovit; bi bilo škoda to zamuditi

Spet nov, popolnoma drugačen pogled na Rogatec in gmoto divjih oblakov, ki mu grozijo.

Pa nov pogled na razkrito Uršljo goro, ki je spet drugačna.

Kljub temu, da je Smrekovec vedno dobro obiskan, sva na vrhu bila sama. Nedeljski pohodniki so se zaradi mrzlega vetra zadovoljili samo z obiskom tople koče, na vrh pa se večinoma niso povzpeli.

Ko se je začel najavljati večerni mrak, sva tudi midva pospešeno zdrvela navzdol do avta in domov.

Koča pri Triglavskih jezerih

  

Pot: od parkirišča pri slapu Savica čez Komarčo do koče pri Triglavskih jezerih - Komna - slap Savica
Čas: 7 - 8 ur
Višinska razlika: 1030 m
Razmere: čez Komarčo kopno,  na vrhu ledeno in sneženo, pot s Komne navzdol poledenela

Pot čez Komarčo je bila dobesedno "ozaljšana" z rožicami.

Tudi trobentice so bile...in meglice v dolini.

 Na vrhu Komarče pa je kraljevala teta zima v vsej svoji ostri lepoti.

 Kot da bi potegnil črto, sva iz "pomladi" prišla v trdo zimo in sva bila primorana v hipu potegniti iz nahrbtnikov  kapi, rokavice, bunde in vso 'termo' opremo.

Črno jezero je globoko zamrznjeno.

V opisu poti piše, da je ura in pol hoda do Črnega jezera in nato še enkrat toliko do ostalih jezer pod kočo. Tudi midva sva potrebovala toliko časa.

Na vrhu pa sonce, ki pa ni imelo toliko moči, da bi škodovalo trdnemu ledu na jezerih.
Ob sončnih žarkih so bila bleščeča jezera čudovita paša za oči..

Presenečena sva bila, ko sva pri koči zagledala nekaj planincev. Ena skupina je prespala kar tu v zimski sobi, druga skupina pa je prišla s Komne, kjer bivajo že nekaj dni.

Koča pri Triglavskih jezerih je impozantno dolga, a prijetna. -1685 m

Od tu vodi ena od pešpoti po obronkih planin in vrtač vse do Doma na Komni - 1520 m.

Ker je sonce nizko v tem letnem času in ker se pot spušča in dviga po planinskih vrtačah,
 sva pogosto hodila po osenčeni in ledeni poti.

Pogled s Komne v Bohinjsko dolino pa tja počez do najvišjega vrha Karavank, do Stola,
ni bil čisto jasen, a vseeno impozanten.

Celotna današnja pot je krožna in enostavna v poletnih razmerah, primeren družinski enodneven ali dvodneven izlet. Odvisno od družinske kondicije. V zimskem času pa je potrebno prej preveriti prehodnost poti na Komarčo in poledenelost poti s Komne navzdol.
Tokrat je bila široka steza s Komne navzdol precej ledena.

Kašna planina

Izhodišče: Črnivec nad Gornjim Gradom
Čas: 2 - 3 ure
Razmere: kopna pot
Višinska razlika: 600 m

Na zadnji dan leta 2015 se je zima v naših krajih kazala malo drugače kot po navadi. 
Če zima zdaj pomeni ivje na ivju, potem je to res prava zima.

Dobro je iti soncu nasproti, pa četudi šele v popoldanskih urah,
ko so opravljene obveznosti doma in v službi.

In res nad meglenimi dolinami je sonce tudi tokrat sijalo.

Na Kašni planini - 1435 m je bilo tako očarljivo. Tišina, da zabolijo ušesa ...

... in difuzna svetloba, da zaskeli oko.

Na vrhu Kašne planine ali Kranjske rebri, pa se je ponudil jasen pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Vrh je bil tudi tokrat samo najin, kot že mnogo drugih v tem letu.
Bi verjetno bila kar razočarana, če ne bi bilo tako.

Razgledov pa toliko, da oko ne ve kam se zazreti. 

Najprej na Rogatec in Lepenatko, ki kar vabita na svoje razgledne poti ...

... ter na drugo stran, kjer vabi Skuta in skrivnostne Rinke.

Tu na planini pa tihožitje narave, ki navidezno spi ...

Pogled proti zahajajočenu soncu, nama tokrat ni postregel z žarečimi barvami ...

... so pa izstopili srebrni odtenki ledenih trav, pepelnatega neba in zatemnjenih gora.

Za letos dovolj. Prihodnje leto pa znova in znova.

Kredarica in Ivačičeva jama

Izhodišče: Kredarica
Razmere: malo vetrovno ter nekaj stopinj pod ničlo.

Jutranja zarja je pordečila nebo pred sončnim vzhodom.

V pričakovanju sončnega vzhoda ter ugibanja kod se bo prikazala sončna krogla, 

sva stali na pobočju nad Kredarico. Uf je bilo mrzlo ali sonce ravno danes zamuja?

Seveda sonce ni zamujalo, točno ob 7.45 je prikukalo izza obzorja.

Osvetlilo je vzhodno obzorje, nekatere gore na zahodu pa so bile še v senci.

Triglav je dobil prve sončne žarke.

Kmalu za Triglavom so bili nato osvetljeni še Mangart, Razor ter Škrlatica. ( z leve proti desni strani )

Sonce je obsijalo naposled še kočo na Kredarici.

Nad kočo pa je vedno bolj žarelo pobočje očaka Triglava.

Pogled na njegov vrh je postajal enkratno impresiven.

Medtem so doline še spale v megli.

Pod Kredarico se nahaja Ivačičeva jama. Seveda naju je zamikalo, da sva jo šle pogledat. 

Malce previdnosti je bilo potrebno za dostop do njenega vhoda.

 Dežurni meteorolog na Kredarici se je malce pošalil, češ, da se jama nahaja točno pod kočo 

in če bi se svet malce zatresel, bi se koča zrušila naravnost v jamo.

Vhod v jamo sva našle ravno v času, da je sončna svetloba na njeno zadnjo steno

 lahko zarisala tole imaginarno sliko.

Previdno sva stopile v poledenelo jamo.

V notrajnosti so se bleščali ledeni kristalčki ter zaledenelo jezerce, 

ki je v ledenem slapu izginjalo v temne globine.

Marsikje so iz skale poganjli ledeni kapniki. Čudovito je tole bilo!

Zunaj pa je sonce dobivalo na moči in rasla je tudi toplota krasnega dneva.

Glede na vremensko napoved sva v gorah tako ujele zadnja topla in sončna dneva v tem letu.

Najin pohod sva zopet zaključile v povsem zimsko obarvani dolini Krme. Mrzlo je bilo in povsem zimsko,  vendar so nama pot olepšali lepi bleščeči kristali na travi in drevesih.

Čudovitost  naše narave sva tokrat zopet občudovale in dokumentirale Tanja in Breda.