Rastočka planina

Izhodišče: Šmihel nad Mozirjem
Razmere: okoli 40 - 50 cm suho - mokrega snega, sončno in toplo
Čas:  6 - 7 ur

Zaradi obilice novozapadlega snega v hribih se je izredno povečala nevarnost snežnih plazov in zato je bilo pametno izbrati varno pot v snežno kraljestvo.

Jutro nad kmetijo Goltnik nad Šmihelom je bilo prav čarobno.

Dan je veliko obetal z novo snežno oddejo. Prva sva urezala smučino in bila sama v neokrjeni belini.

Pokuk ob poti.

Edine sledi, ki sva jih opazila so bile sledi srnjadi in izgledale so tako 

kot da bi se najini predhodniki prav lepo zabavali.

Na Rastočki planini pod Boskovcem sta mir in spokojnost prišla še bolj do izraza.

Zimska toplina in bleščeča svetloba blagodejno vplivata na počutje. Zdaj pa desno gor  - na Boskovec.

Snežena kupa sladoleda ob poti mi je pustila asociacijo, da bi podobno naredili doma na toplem. Mnjam....

Včasih se mi zazdi, da sneg pokrije vso umazanijo človeštva in spet lahko občutim vso lepoto stvarstva.

Ampak to občutje je lahko le tu, visoko v planinah.

Pod Boskovcem - 1587 m sva obrnila navzdol. Globoki sneg za na vrh sva pustila še drugim junakom, 

naj malo gazijo, ko bodo prišli.

V snežni pravljici se dobro počutiva.

Koča na Rastočki planini je samevala in čakala na naju.

Počitek ob koči je bil nadpovprečno dolg. Malica, vroč čaj in veliko sončne toplote.

Ampak stol ob koči je bil že zaseden. Nič zato, nama je zadostovala mala klopca.

In sedaj samo še  -  juhuhu navzdol.

Gremo!

Pokuk še nazaj.

In še enkrat.

Trudila, uživala in smučala sva:

Samo še najin končni podpis na zadnjem travniku, preden sva prismučala do avta.

In naslednje dni bo še snežilo! Juhuuhuuuu!

Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Razmere:  vetrovno, 20 cm ali več novega snega na vrhu.

Preverit sva šla snežne razmere na našo bližnjo goro. Res sva že močno pogrešala sneg.

In bilo je kaj za videti . Z višino je bilo snega čedajle več, na vrhu  sva ga ocenila za kakšnih 25 cm. 

V zametih ga je bilo tudi za cel meter.

Lesen možic pred kočo na  Uršlji gori ni razkril kam vodijo številne poti.

Takole lepo je bilo na vrhu. Kljub vetru in brez razgleda.

Tole je veliko bolje kot pa ležati doma v uti, ali ne?

Pokuk izpod zavetja. Tudi koča je bila odprta, topla in dežurna oskrbnika sta ta prava!

Sprehod v snežnem metežu je užitek, če si dovolj opremljen in zagret.

Večinoma smo hodili prav lepo po uhojeni stezi. Nismo namreč bili edini, ki smo se podali na tak dan v hribe.

Med snežnim metežem proti vrhu je bilo včasih potrebno malo postati in se orientirati.

Ali bo sonce pregnalo megle? Bolje je, da še ne, da bo nametalo velikooo snega.

Sneženi sprehod je bil uspešen. Noge so postale utrujene in prav je prišel počitek. 

Sedaj pa lahko gremo zadovoljni zopet domov na toplo.

Križevnik

Izhodišče: nekaj km pod planino Ravne
Razmere:  južen sneg, na vrhu Križevnika izredno močni sunki vetra
Čas: 8 ur z vsemi postanki
S ceste nad kmetijo Planinšek sva zavila na gozdno vlako, jih nekaj prečkala ter nato potrebovala še kakšno uro, da sva prišla do planine Ravne. Za nazaj sva računala, da bodo najine sledi v snegu vidne in se bo dalo tako zopet priti natančno do najinega izhodišča.

Za danes so meteorologi napovedali izredno močan veter v gorah pa sva šla preverit, če bo res tako.

Do planine Polšak se steza spušča in dviga skozi macesnov gozd.

 Vreme je bilo toplo, snega pa le toliko kot ga je navadno pomladi pred  majskimi prazniki.

S planine Polšak je krasen pogled na zahodni greben Raduhe.

Macesnov gozd je vedno lep, tudi pozimi, ko je drevje brez iglic.

S planine se je steza vila po pobočju Križevnika, v daljavi pa sva opazovala megle, ki jih je veter zadrževal nad vrhovi, da se niso prevalile na našo stran.

Steza je bila večinoma pokrita z južnim snegom, ponekod, ravno tam kjer ne bi bilo potrebno, 

pa je bil sneg tudi pomrznjen.

Planinsko ruševje v teh višavah vedno kaže na težke pogoje preživetja.

Sunki vetra so proti grebenu Križevnika res postajali izredno močni, tako kot je bilo napovedano.

Značilen prepaden rob s severne strani Križevnika tokrat zaradi sunkov vetra 

nisva preveč od blizu ogledovala.

Tudi vrh Križevnika  ( 1909 m  ) krasi mini Aljažev stolpek. V ozadju je levo Ojstrica, desno Veliki vrh in Velika zelenica.

V močnem vetru je bilo nebo obarvano s roza in modrimi odtenki.

Severna stena se spušča v Robanov kot.

Panorama proti SV.  V ozadju je celotno pogorje Pece.

Raduha s JZ strani.

Nazaj grede sva opazila grmiček rdečih brusnic. V januarju se nama kaj takega še ni zgodilo. Seveda jih najprej fotografirala, potem pa nisva dopustila, da bi pozeble v zimi, ki bo mogoče še prišla v naše kraje.

S planine Ravne navzdol sva odšla po neki gozdni vlaki in ob poti opazila takle krasen naravni most.

Ko sva hodila navzdol, sva iskala najine jutranje sledi v snegu,  ki naj bi vodile do izhodišča. Toda zaradi močne odjuge je sneg skopnel in morala sva nanovo iskati pot navzdol, da bi vsaj približno prišla do tistega dela ceste, kjer sva pustila avto. Včasih je to lahko prav zabavno.

Večerna zarja zahajajočega sonca nad Rogatcem se je rdečila, ko sva le našla avto 

in se poslovila od zelo lepega dneva.