Javorca ali ujeti sonce..

Čas: 2 uri
Razmere:  slana na stezi
Izhodišče: Golte

V gozdu je bilo temno toda polna luna je nežno osvetlila stezo proti vrhu Javorce.

Veliko ljudi me sprašuje zakaj fotografiram sončne vzhode in ne zahodov kot se  pogosto dogaja?

 Razlogov je več.

 Najprej je to, da si je zjutraj zelo enostavno "ukrasti čas", ki ga čez dan med raznovrstnimi opravili pogosto ni in priložnost za "zlesti" malo višje je takoj na dlani.

Pa čeprav se je najprej potrebno potrudit za zgodnje vstajanje in nato še hoditi

po gozdnih stezah v temi, kar pa vseeno daje tudi svojevrsten čar vsemu temu početju.

 Z vzponom na hrib ob odhodu noči ter prihodu dneva nekako prehitim dnevno dogajanje.

Nato pa se seveda zvrsti predstava nanovo prebujajočega se dneva.

__________________________________________

Zvrstijo se posebne jutranje tople barve zarje. Približno eno uro pred sončnim vzhodom  se na obzorju pričara tanka črta rdeče barve zarje. 

Ta črta bolj ali manj žari ter se debeli pač odvisno od vremenskih razmer,

oblakov, vetra, čistosti ozračja.

  Nato zarja obledi in ponovno oranžno rumeno zažari pol ure pred sončnim vzhodom.

Zarja potem še drugič obledi, nebo pa zažari ponovno ob prihodu sonca;

 tokrat v rumenih odtenkih.

Prihod sončne krogle pričara vedno raznoliko predstavo oblakov ter nebesnega svoda

 v modrih ter rdečih in nato v oranžno rumenih odtenkih barv.

Ob tem prizoru se dan nezadržno prične in prinese čar nove energije,

priložnosti ali cilje za prihajajoče trenutke časa.

In ravno ob takih trenutkih je prijetno ujeti dan in ga malo zadržati v dlani. Višje nad meglenimi dolinami se to dogaja, bolj je vznemirljivo ter ves trud zgodnjega vstajanja je poplačan.

Prvi sončni žarki so takole obsijali dolino ter planine okrog naju.

Na južni strani pa je dolina še vedno čakala na prve sončne žarke,

ki bodo postopoma razkrojili meglen pokrov

Na zahodni strani neba pa se je od naju poslavljala polna luna, ki nama je ponoči obilno razsvetljevala pot. Zahajala je s soncem obsijana 

in dajala prostor aktivnemu delu dneva.

In hitro se je rojeval nov dan ter nama odkrival zlate jesenske barve.

Sončni žarki so takoj začeli topiti drobne ledene kristalčke na drevju in s slano pokrito travnato rušo.

Tudi macesni so bili že odeti v prvo jesensko paleto svojih zlatorumrnih barv.

Kot po navadi sva obiskala še Janezov bivak in dopolnila zaloge pijače,

ki ga skriva za svoje izbrane goste:

 

http://svetpodlahkimikoraki.blogspot.com/2013_02_19_archive.html 

 

Sončni žarki še niso mogli ogreti mrzlega jutra....

...zato sva kar hitreje kot običajno zapustila prijetno zatočišče in se odpravila novemu dnevu nasproti.

Dan se je pričel  - dolina se je prebujala, midva pa sva se potopila v njen vsakdan, kot da se ni še v tem dnevu ničesar zgodilo.

 

_________________________________________

 

 

 

Gora Oljka

Domača gora je zelo pogosto priročen cilj mojih jutranjih skokov v naravo.

Preden se dan začne prebujati, sem že na poti proti vrhu.

Zgodnja jutra imajo svojo energijo in dar, ki ga ne gre po nepotrebnem zamujat. 

Nobeno jutro ni enako prejšnjemu. Scena enaka ali podobna, predstava pa raznolika.

In potem se je naredil dan, dan šesti.

Vse male skrivnosti gozda so postale vidne.

Preproga svežine postlana z javorjimi listi me vodi naprej.

Gozdna pot postaja svetlejša.

Megle so se prestavile v dolino.....

...in dan je zažarel v vsej svoji veličini in obetal veliko dogodivščino.

_______________

Ko se dan zbudi

Zgodaj zjutraj poteka čas drugače kot čez dan.

Najprej se minute vlečejo v pričakovanju novega dne...,

... potem pa se začne nov dan porajati v vsej silovitosti toplih barv. Najprej rdečkast odsev,

 v naslednjih nekaj minutah pa je bilo takole...

Od nekod so prišli tudi oblaki in ....predstava se ni nadaljevala, kot običajno.

Toda pred tem je nebo zažarelo v čudovitih oranžnih barvah. 

Na zahodni strani neba pa se je v naslednjih nekaj minutah pooblačilo.

Zato sem rajši gledala na vzhodno stran neba in opazovala prelivajoče rumeno oranžne barve...

... ter prvi sončni žarek, ki je obsijal dolino...

 

Nato pa se je naredil dan in .......

 

Plavnik

Ko nastopi meteorološka jesen, je na morju najlepše.

Končajo se poletne gužve,

otroci gredo spet v šolo in z njimi z morskih obal izgine večina aktivnega prebivalstva,

ki mora zaslužit za naslednje počitnice, če ne omenjamo borbe za vsakdanji kruhek. 

Kdor torej ima v teh dneh možnost  kakršnegakoli bivanja ob morju
in si želi miru in tišine,
se je prav odločil, da to stori vsaj na kratko v septembru ali oktobru.

Tokrat je bil na vrsti obisk Plavnika, otoka mimo katerega pogosto jadramo na poti iz Srednjih vrat v Kvarnerič in naprej proti južnim morjem. In nazaj domov spet hitimo mimo njega.

Južna obala je večinoma strma, polna slikovitih skalnih tvorb, gladkih prelomov, kraških škrapelj in jam v katerih gnezdijo morske lastovice in domujejo netopirji. Pa verjetno tudi bavženki; kdo bi vedel, dokler na naslednji odpravi ne zlezemo še v podzemlje.

Na vrhu otoka pa se razpostira slikovita pokrajina, ki nudi dober razgled daleč naokoli.

Zgradbe, ostanki zgradb in veliki suhozidi pa pričajo o tem, da je bil otok nekoč stalno naseljen

in da je nudil svojim prebivalcem vse kar potrebuje človek, ki zna živeti na morju.

Na jugovzhodu se otok končuje z rtom, ki ima zelo jasno ime: Tenka punta.

Bolj špičastega rta se na Jadranu res ne spomnim, kot je ta.

Tukaj so tudi obširne plitvine, kjer sidramo vsi tisti, ki si zaželimo prijetnega kopanja,

 sončenja ali malo opoldanskega  počitka.

Nekateri sidrajo tudi v plitvini med Malim in Velikim Plavnikom, Tabita pa je krenila naprej proti Krku, kjer je prenočila v zalivu Sveti Juraj, ki je od Plavnika oddaljen samo slabe štiri milje.

Ko je vstalo novo jutro, so nebo prelivale škrlatne barve od vzhoda do zahoda.

Vsakih par sekund so se barve spreminjale

in hitro prešle v modri vsakdan.

Obe železni bitvi sta zdržali težo ladje ob vseh spreminjajočih nočnih vetrovih 

in tudi sidro ni zaoralo.

Vrnitev v matično luko gotovo ni bila prava izbira v dani situaciji, a kaj ko še vedno spadamo v delovno populacijo, ki se trudi preživeti sivi vsakdan.

Račka vrata in greben Raduhe

Izhodišče: gostišče Rogovilec pred Logarsko dolino
Čas: 8 ur
Višinska razlika :  cca 900 m

V dolinah med Križevnikom in Grofičko so se jutranje meglice še razblinjale,

 vrhove pa je že grelo sonce.

 Pot se prične za gostiščem Rogovilec in je označena do kmetije Račnik. Od tu gre označena planinska pot čez planino Arta na Raduho, levo pa zavije kolovoz proti gozdu.  Kolovozna pot se kmalu konča in prične se rahlo nakazana steza strmo v gozd.  Če se steza izgubi, se je potrebno držati grebena, ki te pripelje do podrtega Račkega stanu. Pa seveda ne takoj ampak po kakšnih 2h urah zmerne hoje strmo po gozdu navzgor.

 Pred Račkim stanom se z grebena občasno odprejo lepi pogledi na zg.savinjske vršace:

Ojstrico, Grofičko, Križevnik, Zelenico in Veliki vrh.

 Nekaj 100 m nad  Račkim stanom steza zavije desno in navzgor ter preči strma pobočja Raduhe in kar naenkrat se pred teboj odprejo ogromna Račka vrata. Celotno pot so v tem letu opremili s kamnitimi možici, tako da je sedaj povsem lepo sledljiva. Še v lanskem letu ni bilo tako.

 Seveda sva se najprej povzpela na obok vrat. Desni del oboka je zelo ozek in krušljiv, tega sva preplezala lansko leto in ga ne priporočam, z leve strani pa se da zelo elegantno povzpeti gor, ker je bolj širok in ni toliko krušljiv. Vrh oboka stražari stalni kamniti možic, občasno pa še kateri mož.

Za cilj sva si tokrat zadala preplezati greben Raduhe, ki naj bi se nadaljeval v smeri za obokom.

 Seveda tu ni stez in kamnitih možicev, ki bi nakazovali smer ampak brezpotje, ki ga je težko slediti.  Bilo pa je takole: na začetku orientacija ni ravno lahka zaradi grmovja in drevja, steze ni, je le ponujena možnost napredovanja navzgor po lastni izbiri. Dobra smer poteka malenkost desno in rahlo navzgor do grebena. Občasne stene, ki se jih ne da izognit, so precej krušljive, veliko na videz dobrih oprimkov ti ostane kar v rokah. Nekaj mest je potrebno prečiti, vse pa je precej ozko in izpostavljeno. Skratka; ni tako lahkotno poplezavanje kot se morda zdi gledano od spodaj in od daleč. Z vrha so se nepričakovano začele spuščati še megle in ker točne smeri nisva poznala, sva raje obrnila nazaj, dokler sva sploh še lahko. Preplezala sva kakšno četrtino grebena.

 Tu bova zopet šla ampak z nekom, ki bo dobro poznal smer, sama verjetno ne več. Ampak razgled v dolino in vrhove gora pa je bil seveda zopet čudovit, čeprav malce meglen.

Levo je Križevnik, desno Grofička, spredaj pa Ojstrica.

Zato pa sva si vzela čas za raziskovanje "nekoristnega sveta" okoli vrat. Pod Račkimi vrati sva našla nekaj planik in seveda se je bilo potrebno potruditi za njih....

 Opsa, umetniška slika.....

Vrata so lepše vidna z druge strani, kamor sicer tudi vodi steza, ki pa se nižje v gozdu in ob stenah porazgubi.

 

 Tu je res pravi raj za gamse in podobno divjad, odkrila sva precej skritih živalskih bivališč,

seveda naju tudi ose niso pustile pri miru....

 V tej naravni idili si na videz nemogoče rastišče najdejo tudi številne rastline...

tako je kot na balvanih v dolini...

 Krasna tihota barvitega poletnega gozda....

 Pogled na Robanov kot ter Strelovec nad njim.

 Robanova domačija je bila v popoldanskem času obdana z avti, torej turizem cveti..., mi pa iščemo tihoto "nekoristnega sveta" kakršna je do nedvnega vladala tudi tam dol.

 Osončen, brečast ožji del oboka vrat....

 Našla sva nekaj rastišč planik....

V popoldanskem času nebo izza vrat ni bilo več modro....

 Zopet so tu planike...

 Seveda ne rastejo kar pod nogami ampak v steni, kjer fotograf stoji na ... ničemer in slika....

 Pri sestopu in odmoru na mehki travi, sva se kar naenkrat hitro pognala pokonci, ker sva  zaslišala silovito grmenje, kot da se je porušilo pol Raduhe. Nekje zgoraj iz ostenja Raduhe se je verjetno zgodil mogočen podor. Zadišalo je po žveplu in grmelo je nekaj minut, ko so se skale in drobir valili po gozdnaten pobočju nad nama. Postalo naju je strah, da se podor ne bo pravočasno ustavil. Grmenje se je nama oglušajoče in hitro približevalo tako, da sva že gledala kam pobegniti. Na grebenu kjer sva bila, se ni dalo kam umaknit, zato sva samo poslušala kaj se bo zgodilo in predvidevala, da bo kamenje zgrmelo v grapo pod nama. In res se je tako zgodilo. Nazaj gor nisva šla gledat, kaj se je zgodilo, da ne bi še kaj priletelo. Naj se umiri, bova drugič pogledala. Tale zahodna stena Raduhe je res precej krušljive narave.

 Sledil je še počasen spust nazaj do Rogovilca in namakanje utrujenih nog v osvežilni Savinji. Pa je za nama bil zopet en prijeten dan.