Javorca

Na prelepih planinah nad Mozirjem obstajajo zelo lepi skriti kotički. 

Enega takih sva obiskala danes popoldan.

Na poti od  Mozirske koče proti Boskovcu se je takole odprla Šaleška dolina pod nama.

In modro nebo nad nama je spreminjalo sliko, zaradi vetra bežečih oblakov v daljave vzhodnega obzorja.

In že sva bila na Javorci. Kamnitega možica sva še malo olepšala. Dobil je še kapo s cofom, da bo bolj inn...

Potem pa sva ga pozabila od blizu fotografirat in s tem prikrajšala tako sebe, kot redne bralce našega bloga.

Že nekaj časa je, kar sva zvedela, da je nekje v pečinah pod Javorco malo znan Janezov bivak.

Zato sva se lotila iskanja in ga kmalu tudi odkrila . Pristop do njega pa ima dober razgled v globino, zato ni primeren za vsakogar.

Zelo prijeten kotiček si je uredil Janez....Vpisni zvezek je tu, degustacijska mizica z zalogo domačih pijač, ki jo prispevajo redki obiskovalci, trdna streha nad glavo in veliko okno v svet.....Čudovito!!!

Obsedela sva tu in uživala v tišini in pogledu na dolino, do zadnjih sončnih žarkov, 

ki so še uspeli priti do naju.

Dolina pa je postajala vedno temnejša, ko sva se počasi vračala nazaj proti Mozirski koči.

Še kratek obisk koče, dva čaja s štrudlom in smuk v temno dolino. Misija ocenjena s + + +

Velika Raduha

Izhodišče: Luče
Čas: 8ur
Višinska razlika: 1500 m
Snežne razmere:  pred kočo na Loki se je pričel sneg, ki je bil zjutraj zamrznjen, popoldne pa južen.  Proti vrhu je bila pot zametena in poledenela.

Malo na Lučami je jutranje sonce že osvetlilo manjše vrhove ter v ozadju zasneženi Veliki vrh.

 Pot iz Luč na Loko pod Raduho večinoma vodi po kolovozih ali gozdni cesti. Snega ni in ni v teh zelenih zimah, ki se jih nikakor ne morem navaditi. Sneg se je pričel šele na travniku pod kočo na Loki.

Pobočja okrog koče so bila spihana, sama pot pa je bila v jutranjih urah precej poledenela.

Na zaveterni strani je bilo prav prijetno opazovati gole strmine...

... in oblake, ki so se zelo hitro premikali in ravno tako hitro tudi spreminjali svojo obliko.

Za današnji dan je bil napovedan močan severozahodnik...

..in res ni razočaral, saj je napihal obilo snega na utrjeno in spodaj zamrznjeno pot.

Tokrat sem hodila kot prva in edina pristopnica proti vrhu...

Velik zamet sveže napihanega snega pred vrhom pa me je malo zaustavil...in že sem se nameravala obrniti nazaj, pa se je prikazala nepričakovano za menoj še ena samotna planinka.

Po krajšem posvetu sva se ga družno lotile. Prva ga je prećila ona, jaz pa malo kasneje za njo. Ni pa bilo to prečenje niti enostavno niti preveč varno, saj je bil to velik in strm kup sveže napihanega snega, ki ni bil utrjen. Vseeno nama je uspelo lepo prečenje, ki pa se ga sama zaradi varnosti ne bi lotila. Izkušnje so mi pokazale, da je bolje kdaj odnehati kot pa da te razmere v to dokončno prisilijo.

Na vrhu Raduhe pa je bilo danes takole lepo:

Mrzel in močan veter ni pregnal kavk, seveda, ko pa so oblečene v črne windstoperje in jih ne zebe.

Mene pa je začelo mraziti do kosti.

Zato sem se odrekla še vzponu do sosednjega Laneža, kot to počnemo običajno, ampak sem se čimprej spustila do koče na Loki, kjer je bilo še vedno prijetno toplo.

Mala planina

Izhodišče:  Kranjski rak
Razmere: ostanki zamrznjenih snežnih zaplat

Tudi tokrat se je izkazalo, da je Kranjski rak priljubljeno izhodišče za vzpon na Veliko planino.

Veliko ljudi se je na ta jasen sončen dan povzpelo iz meglenih dolin ven do sončnih žarkov. Ko sva se midva pozno popoldan vzpenjala gor, so že trumoma zapuščali planino.

Dan je namreč še vedno zimsko kratek, čeprav narava zaradi prezgodnje odjuge že zgleda pomladanska.

Na predzadnji dan odhajajočega leta sva tako sama počakala na sončni zahod ob skodelici vročega čaja...

,,,ter zopet ujela nekaj barvitih odtenkov obsijane pokrajine.

Pred Črnuškim domom so naju poleg čaja malo greli tudi zadnji sončni žarki .

Ojstrica je še bila malo ožarjena v rožnati barvi sončnega zahoda, nato pa je vse utonilo v tihi mrak.

Dan se je prevesil v temno polovico, pa sva planino zapustila tudi midva. Pred nastopom trde teme sva videla še nekaj utrinkov, ki so poleteli po večernem nebu, nato pa sva tudi midva dosegla megleno dolino. 

Peca iz Koprivne

Izhodišče: dolina Koprivne pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: 1000 m
Snežne razmere: na višini okoli 1200 m se snežna odeja odebeli, sneg je rahlo pomrznjen toda ne zdrži človeške teže, mestoma se ugreza do kolen. Posamezna pobočja so spihana.

Zarja sončnega vzhoda naju je tokrat ujela na cesti  čez Sleme nad  Šoštanjem po kateri sva se odpravila na Koroško; natančneje v Črno na Koroškem..

Dolina Koprivne je bila še pomrznjena in v globoki senci, planinski dom Kumer nad Koprivno pa je bil v tem jutru že deležen prvih sončnih žarkov.

Po strmem vzponu skozi smrekov in macesnov gozd se svet počasi odpira. Že nekaj let zamujam čas v oktobru, ko so macesni odeti v zlate barve jeseni. Pa tudi tole ni slabo.

Nad mejo strnjenega gozda so se nad prepadnimi pečinami začeli odpirati jasni razgledi po naši deželi.

Snega je bilo z vsakim korakom čedalje več, ponekod je bil napihan v večje zamete.

Pred nama so bile sicer stopinje treh pohodnikov vendar to ni dosti pomagalo; večkrat sva se kljub temu ugreznila  čez kolena v nepredelan sneg.

Za zadnji dan leta 2012 nam je bilo naklonjeno sonce, kakor bi hotelo zakriti tragiko zadnjih dni, ko so se v visokogorju sprožali številni  snežni plazovi, ki so mnoge zagnane pohodnike prestrašili in opomnili, da se v gore ni varno podajati za vsako ceno. Ena turna smučarka pa je končala svoje življenje pod enim od njih,.

Proti Knipsovemu sedlu - 2012 m so bila pobočja spihana in enako je kazalo dalje proti Kordeževi glavi.

Na vrhu najvišjega vrha Pece - Kordeževe glave - 2125 m sva bila sama z mrzlim vetrom.

Julijske Alpe s Triglavom.

Pogled proti preostalemu zasneženemu grebenu Pece.

V prvem primernem zavetju pred mrzlim vetrom je prišel na vrsto tako težko pričakovani počitek, malica z vročim čajem ter obvezno krmljenje kavk, ki so komaj dočakale, da sva se končno ustavila. 

So že čakale v vrsti.

 Sestop z vrha Pece na manj vetrovna pobočja je potekal hitreje kot po navadi.

Koralpe v ozadju pa imajo več snežne oddeje, vsaj od tu se je videlo tako.

 Mogoče bi pa bilo za solidno turno smuko?

Za sedlom je Končnikov vrh - 2109 m, tretji najvišji vrh grebena Pece. Seveda sva ga spotoma tudi obiskala, čeprav je bilo potreben dodaten vzpon ter spust preko deviško nedotaknjenih zametov na najino slabo vidno gaz, ki sva jo naredila pri vzponu čez jugozahodni greben pecinega masiva. 

Uspešno sva našla tudi takšne zamete, ki so segali prek pasu.

Ko sva bila končno na najini stari gazi, je bilo potrebno le še navzdol.

Vršaci Pece so hitro ostajali za nama. Za nama pa je ostajal tudi mraz, ki jih je oklepal.

Na prisojnem pobočju nad mejo strnjenega gozda sva se ustavila na veliki podrti bukvi, ki je postala najin dom za dobre pol ure. Spet sva se razvajala z vročim čajem, sadjem in ostalimi dobrotami iz najinih nahrbtnikov. Prepustila sva se toplemu soncu in tišini gorske narave.

Ko se vračam po isti poti, pogosto ne morem verjet kakšno strmino sva prehodila navzgor. Tudi ta vzpon iz Koprivne je eden "boljših". Saj se sploh poslikati ne da, tako je strmo.

Danes sva hodila zopet dva....še vedno nisva hitrejša od svojih senc.

Pohajkovanja v letu 2012 so pri kraju.

Je treba domov.