Zahodna Sahara III, prečenje puščave od Aousserda do Bir Anzaranea

z varnega Legleta se odpravimo na tretji del prečenja Sahare.

 Do sedaj nam je Sahara vzela eno gumo...

... ene kratke hlače in nudila obilo enkratnih doživetij in veliko lepot. 

V zgodnjem jutru se odpravimo na pot.

Takoj zagledamo kamele, še vedno se jih nismo dovolj nagledali.

Nekaj km iz Aousserda proti jugu krenemo s ceste na saharsko pisto. 

 Pričakovali smo, da je veter v prejšnjih dneh nanosil veliko peska na njo. 

V začetku je že tako kazalo.

Pista se je nato izravnala in vozili smo dalje. Po nekaj km se ustavimo pri ostankih prastarih grobišč. Pojavljala so se v velikem krogu ter različnih oblik.

Torej so tu v prastarih časih živeli narodi o katerih ne vemo nič ...

Pri nas se ustavijo Saharci z džipom in vprašajo, če rabimo pomoč. To je tu običajno.

 Če kdo kjerkoli stoji, se vsak ustavi, pozdravi in vpraša če je treba kaj pomagat. 

To spada k saharskemu bontonu.

Zdi se da kamele nimajo nič proti, ko se takole vozijo. Jamrati začnejo šele, ko se jim približamo.

Tu je običajno, da se kamele pasejo prosto in občasno jih gredo Saharci iskat z džipom. 

Včasih takšno iskanje traja tudi do mesec dni.

 Ampak vredno je,vsaka kamela ima za Saharce visoko tržno vrednost.

Zapustimo ta grobišča in zopet v širino puščave.

Kmalu najdemo tudi saharske bučke, ki prosto rastejo. 

Damjan pove, da jih imajo Saharci za zdravilo.

Ta pista velja za težje prevozno zaradi pogostih peskovnih nanosov.

 Kmalu sva opazila, da je res tako. Obstala sva v globokih kolesnicah, 

avto kljub 4x4 pogonu ni mogel splužiti količin peska.

 Do obeh osi sva obtičala v globokem pesku.

Poleg tega se je ugotovilo, da prednje vlečne kljuke ni možno namestiti,

 ker je notranji navoj pripravljen za manjšo. Ko smo razmišljali kako dalje,

 je pripeljal mimo španski džip. Odkopali smo zadnji kolesi in osvobodili obe osi,

 pa je nas hitro potegnil ven na trdnejšo podlago.

 Pomoč je prišla ravno ob pravem času. Džip je odbrzel dalje, mi pa smo si oddahnili.

Damjan je še dalje iskal poti primerne za naju. Najin avto je bil absolutno prenizek za današnje pogoje. Še enkrat sva skoraj obstala in še nekajkrat se je Lojze strokovno izzvil iz peščin.

 Zelo je napredoval v tehniki vožnje po mehkem pesku.

Nekje pred Bin Anzeranom po kakšnih 100 km prečenja, smo naleteli na cesto v gradnji. 

Potekala  bo od vojaške baze Gleibat El Foula pri mavretanski meji do Bir Anzerana. 

Z veseljem smo jo koristili na odsekih, kjer je bila že prevozna.Sonce je zahajalo, začel je pihati puščavski veter, mi pa smo bili še vedno globoko v puščavi.

Ustavili smo se sredi ničesar, odvrgli spodnjo zaščito karterja pri najinem avtu, ki nam je napol odpadla. Ni je bilo mogoče pričvrstiti nazaj, ker je bila preveč poškodovana od "pluženja" peska v puščavi.

 

Ob tem smo uživali v barvah sončnega zahoda.

V ravnini opaziš zemljino senco in tudi mi smo jo.

Utrujeni smo zaspali in naslednje jutro doživeli celo dežek v puščavi,

 kar celo minuto je komaj opazno rosilo.

In sedaj dalje do Bir Anzerana. Dogodivščine pa se bodo še nadaljevale...

Nov dan pričakujemo še vedno navdušeni nad bivanjem v puščavi.

________

Leglet

Leglet leži zahodno od vasi Aousserd, na vzhodu Zahodne Sahare. Področje sestavlja venec vzpetin visokih do 500 m, ki se dvigajo nad ravnico puščave. (naslovna slika).

Iz obmorskega mesta Dakhla se ena izmed cest vije v notrajnost zahodne Sahare proti vasi Aousserd,

 ki se nahaja blizu mavretanske meje. 

Okoli 200 km je te ceste in take daljave so nama postale že običajne.

V tej vasi je poleg bencinske črpalke in male trgovinice le nekaj hiš. 

Je pa zato velika vojaška postojanka.

 Na začetku ob tej cesti opaziva takšne posebne skulpture, ki pritegnejo oko.

 

Posamezne kamele nam prečijo cesto, kmalu pa zagledamo tudi velike črede kamel.

Cesta do Legleta je novejša, celo asfaltirana in nas udobno pripelje 

do izdatnega vodnjaka v mali ravnici sredi vrhov.

Tu prespimo v objemu puščavske tišine. 

Naslednji dan se zato spočiti odpravimo na pohod po okoliških vrhovih.

Najprej prečimo zapeskano dolinico...

...nakar se pričnemo vzpenjati, da pridemo do naslednje velike kamnite doline.

Seveda tu ni poti. Nekajkrat je strmina kar konkretna tako da malo poplezamo. 

Obema pasjima spremljevalcema pa pomagamo da splezata navzgor.

Pogled navzdol na peščeno dolino, ki smo jo prečili, nas prepriča,

 da smo že zelo daleč od našega tabora.

Opazimo drevo atil. Domačini narežejo vejice in jih uporabljajo namesto zobne ščetke.

Seveda smo morali to tudi poiskusiti in naši zobje so se kmalu belo bleščali. 

Nekaj vejic atila je tako šlo z nami.

Najvišji vrh nad Legletom je že pred nami.

Sedlo pod vrhom, kjer pokukamo na drugo stran puščave. 

Ničesar ni do obzorja.

Okno pod vrhom je zelo prepišno. Doseže pa nas internetni signal,

 ki ga spodaj ni bilo, tako da to lepo izkoristimo. 

Dva dni zapored smo bili ponovno brez povezave s svetom

Na vrhu pa piha tako močno, da se komaj obdržimo na nogah.

Pogled v dolino proti Aoussardu ter drugi skupini vzpetin je zaradi močnega vetra malo meglen.

( še isti dan smo puščavski prah začeli pošiljati proti Evropi 😊)

Sestopili smo po lepi kamniti dolini na drugi strani vzpetine.

Vmes najdemo vodo ujeto v kamniti kotanji. Domačini to imenujejo gelta.

V poznem popoldnevu je že pošteno vroče, ko stopamo nazaj po peščeni dolini. 

Naš pohod je trajal kakšne štiri ure in premagali smo približno 500 višinskih metrov.

 Barve pokrajine v zahajajočem soncu...

...ter zjutraj, ko jih sonce zopet obsije. 

Mi pa se odpravimo na drugi del piste, ki nas bo peljala v brezpotja velike puščave.

___________________

Dakhla, pa do severnega povratnika

 

Zaradi uničene zadnje leve pnevmatike je bilo jasno, da moramo prekiniti prečenje Sahare 

in takoj nabaviti novo.

Najbližji vulkanizer je bil v mestu Dakhla, 

do katerega smo prevozili še okrog 200 km po puščavski cesti..

Tam je najin avto dobil dve novi pnevmatiki na zadnji kolesi in rezervno kolo je bilo spet postavljeno tja, kjer bo spet čakalo na novo priložnost za akcijo.

 Upava, da ga ne bova več rabila vrsto let. Tokrat je bilo prvič v uporabi.

 

V Dakhli smo se, kak dan prej kot smo načrtovali, sestali še z Rokom in Nastjo, 

mladima popotnikoma iz Slovenije. Prav lepo je bilo poklepetati z njima. 

Njun blog Potujoči brlog je precej znan in nudi dobre informacije za potovanja 

v marsikatero deželo Europe, Azije ali Afrike.

Ker sva bila že tako daleč na jugu zahodne Sahare, sva se zapeljala še do rakovega povratnika. 

Edina cesta, ki vodi do tja in naprej do Mauretanije, je bila marsikje zelo zasuta s peskom zaradi močnega vetra v prejšnjem dnevu.

Pri tabli, ki označuje to pomembno zemeljsko paralelo, sva obrnila avto nazaj proti severu.

Južneje do zdaj še nisva bila. To še naju čaka.

Nazaj grede sva obiskala še znano plažo Portorico, 

kjer nama je po uspešnem pogajanju z vojaki bilo dovoljeno tudi prenočevanje. 

To je izjema, kajti ob vsej saharski obali prenočevanje ni možno, ker vojska to ne dovoli. 

Če te zvečer opazijo (in opazijo te vedno) ti lepo prijazno povedo, 

da je zadrževanje na klifih ali plažah dovoljeno le podnevi.   

Kljub strogemu varovanju pa sva drug dan odkrila še zaliv nasproti mesta Dakhla, 

do katere vodi slaba makadamska cestica. Zaliv ni viden s ceste, je samoten, 

ker so ob njem ustavili komaj začeta gradbena dela.

V njem sva v pesku med drugimi zanimivimi najdbami nabrala tudi lepe kristalne skupke sadre, 

ki jih zbiratelji imenujejo puščavske rože.

Jutri pa gremo dalje v odkrivanje novih zanimivosti.

____________