Travnik in Komen

Pot: večinoma neoznačena pot Ljubenske Rastke, Grunti, Planinc, Hotel Goba, bolnica Mrzle vode, Turnovka, Veliki Travnik, Komen, Telečje peči, Planinc, Grunti, Rastke

Čas: okoli 7 ur

Razmere: toplo, južen sneg po vrhovih

D: Halo, a gremo jutri v hribe?

L: Ja lahko, Kam bi pa šli? Ali imaš kakšno idejo ali željo?

D: Meni je vseeno, samo da grem, veliko vrhov še ne poznam.

L: Ali imaš dereze in cepin?

D: še ne, dobim pa ju v kratkem, sem že naročil prek spleta.

L. Hm potem pa kam visoko ne moremo, gor so trenutno trde zimske razmere. 

Lahko pa gremo na Peco ali Komen, kaj praviš?

D: Krasno, potem pa na Komen.

L: Velja, dobimo se ob 7.20 v Letušu!

David, mlad in poln energije šiba navzgor brez zaviranja, za njim se trudiva midva, 

saj ne želiva preveč zaostajat.

B: Malo pred sedlom Hlipovca, na razpotju za Komen: 

 Ali bi zavili še prej na Travnik, časa je dovolj?

L: Ja zakaj pa? Bomo spet po temi hodili domov, ni nam treba, kaj praviš D?

D: Meni je vseeno, samo da smo v hribih.

B: Dajmo no, samo dve uri več nam bo vzelo!

L: Potem pa gremo, če že hočeta ...  

L in D izbereta  neokrnjeno  snežno ravnino, ki je bila postavljena hudo pokonci na Turnovko

 in gazita globlje kot sta želela; do kolen in še čez. B izbere drugo pot in prav lepo stopiclja do vrha. 

Na vrhu B nežno vpraša: Ali je bilo veliko snega za gazit?

L(gromovito in zadihano): še zate bi ga bilo dovolj.

 L: Ali gremo še do koče na Travniku?

B: Brez veze, predaleč bo, se bomo po temi vračali!

D: Da gremo, iz koče se vije dim, povabim vaju na čaj, pa videli bomo, kdo je tam.

Pa smo šli. Ob koči sta se na soncu martinčkala znana oskrbnica in naš stari prijatelj Lojz, 

domačina s simpatično lubensko govorico. 

Naš L se jima je pridružil v modrovanju in kar nekaj časa so obujali spomine 

in razpredali stare zgodbe. 

D in B  uvidevno poslušata to modrovanje in se vmes tolažita z dobro  kavo.

D: Ali gremo dalje?
B: gremo
D in B podprta s kofeinom se zagrizeta v strmino, za njima  L še vedno premleva stare zgodbe.

D: na vrhu Komna bi pa končno lahko imeli konkretno malico , ali ne?
L: saj je že čas, saj nismo še nič jedli.
B: no pa naj bo, da preveč ne omagata.

Medtem ko D in L uživata  predvsem v okusni malici, 

B pa na hitro vrže vase eno jabolko in raje uživa v toplem soncu 

in razgledih na sosednje vrhove.

In že razmišlja o fotografiranju in končno le prepriča L za kakšno lepo fotografijo.

D je preobilno okrepčan z malico in to se pozna pri sestopu. Šiba navzdol brez zavor in strahu, 

za njim pa previdno L in B, ker skrbno varujeta svoje stare kosti. 

Vendar je D uvideven in ju občasno počaka brez vsakega godrnjanja!

Po stari navadi L in B zopet zaštrikata pot proti Telečjim pečem, pravo smer najde D z moderno navigacijo in L izbere pot na vrh Telečjih peči - skalo z impozantnim razgledom na okoliške planine, na sotesko potoka Žep in na Planinčevo domačijo globoko spodaj.

Potem je treba najti še primeren prehod čez potok.

D: čuj a tebi se ne zdi vredno vzeti rok iz žepov, ko skačeš čez ta potok?

L začuda ne najde pravih besed v odgovor, zato ostane tiho.

Kar nekaj novih šal smo si izmenjali na tej poti. Ena boljših je vredna tudi zapisa, da se ne pozabi:

Ali veš tistega: Mož hodi v zelo ranih jutranjih urah po mestu. 

Ustavi ga policaj in ga vpraša, kam gre ob taki uri? 

Ja, na predavanje.  

Bodite resni, kdo pa predava ob taki uri? 

Moja žena ...

ha, ha ha

In tako dalje, ali veš tistega ...

... ha, ha ha ...

________________________

Lučki Dedec

Pot: Podvežak, Korošica, Lučki Dedec, Vodostečnik, Podvežak

Razmere: sončno in vetrovno, večinoma trda podlaga, potrebna je zimska oprema

Čs: okoli 7 ur

 S ceste proti Podvežaku se vedno odpira lep pogled na sosednji Rogatec. 

Tokrat je imel rdeče, jutranje spremstvo. Na planini Podvežak pa je bilo v tem jutru vse tiho.

 Prvi pogled na Ojstrico pokaže.

 Pot proti Korošici je bila ponekod zapihana, ponekod pa pa je bila trda, snežena podlaga. 

Potrebno je bilo nadeti dereze in v roko vzeti cepin.

 Tjale gor greva, na Dedca.

 Veliki vrh in velika Zelenica sta ostala že zadaj.

 Vzpon na Dedca ni bil pretirano težak. 

Nekajkrat se je sicer ugreznilo čez kolena in še dlje, ponekod pa je bil sneg trd ko beton.

 Prvi pogled z vrha Dedca ( 2030 m) na Ojstrico.

 Planjava levo  in Lučke Babe v čudoviti belini.

  Na vrhu Dedca je bila bela, trda in ledena ravnina, 

ki je dajala občutek da si v osrčju belih visokih gora, daleč od človeškega vrveža.

 Veliki vrh in Velika Zelenica v ozadju.

Pogled proti ljubljanski kotlini preko Konja in Velike planine.

Ojstrica v vsej svoji beli lepoti. Videla sva gornika, ki se je previdno spuščal z vrha.

V ozadju Planjava in Lučke Babe.

Vršiči in Vežica, vrhovi proti Presedljaju.

Spust z Dedca. Takrat je bilo že južno in toplo, pa sva si res dobro pogrela prepihana telesa.

 Pod Dedcem sva zavila proti Vodostečniku. 

Jezero je bilo seveda zaledenelo, mala kočica ob njem pa ni samevala. 

Nekdo naju je z daljnogledom opazoval kako se prebijava med ruševjem proti pobočju Deske.

 Spust s pobočja Deske , nazaj do Podvežaka je zopet zahteval pozornost.

 Nazaj do planine Podvežak sva prispela v zadnjih sončnih žarkih.

Tudi tukaj so ljubljanski najemniki že nekaj dni uživali samoto.

 Hodila in zelo uživala v pikanju po trdem snegu in ledu sva ...

In še statistika poti:

___________________________

Peca - Kordeževa glava

Pot: Pikovo, čez Štenge, koča pod Peco, Kordeževa glava, pa še nazaj

Čas: 8 ur 

Razmere: sončno,  vetrovno ter trd zglajen sneg proti vrhu

Koča na Pikovem je v jutru samevala, 

le najini koraki so delali stopinje po gozdni stezi proti znani Karavli - na spodnji sliki.

Malo pred Kočo pod Peco se prične snežna oddeja z višino opazno debelit, 

toda stezica je bila lepo zgažena, pa zato vzpon ni predstavljal posebne težave.

Koča je bila tokrat odprta in kar nekaj planincev je uživalo v njenem toplem zavetju. 

Takoj iznad koče pa so sunki vetra že pričeli kazati svojo moč.

Proti vrhu je bila trda in zglajena snežna podlaga,

 kar je zahtevalo dodatno previdnost - še posebej pri sestopu.

Sunki mrzlega vetra na vrhu - Kordeževa glava (2126 m) so bili precej močni, 

zato  so čisto na vrhu vztrajali le redki.

Precej bolje se je bilo umakniti v delno zavetje nekaj metrov nižje. 

V ozadju je Uršlja gora.

Pogled proti ostalim vrhovom Pece: Končnikov vrh, Bistriška špica, Veška kopa.

Ozračje je bilo zelo čisto in se je med drugim videl tudi naš očak.

Pogled proti Raduhi in ostalim njenim sosedom.

Ko sva se spustila kakih dvesto metrov nižje, sva našla prijeten prostor, 

kjer sva se dalj časa zadržala in dopolnila zaloge vitamina sreče.

Pa je prekmalu nastopil čas, ko je bilo potrebno spet vzeti pot pod noge,

 da naju ne prehiti tema dneva.

 Tako sva se spustila nazaj proti koči ter nato takoj navzdol proti dolini. 

Na Pikovo pa sva res prispela šele ob prvem mraku.

Dobro razpoložena po lepem zimskem dnevu.

_______________________