Mangart

Izhodišče: Mangartsko sedlo
Razmere: zimske razmere v italijianski in slovenski smeri, zaželjen je cepin.
Višinska razlika: 700 m

Takoj nad sedlom sva vstopila v zimske razmere na osojni strani gore. S tem si nisva belila glave, saj sva imela s seboj tudi dereze in cepin, ker sva predvidevala,

da bo za varen vzpon to mogoče potrebno.

Na zahodni, osončeni strani Mangartskega sedla pa so se špičke še sončile.

Na vrh vodita dve smeri; slovenska in italijanska. Po premisleku sva izbrala italijanski pristop. Tu so bile ponekod  jeklenice pod snegom, zato je bilo zaradi varnosti

 potrebno malo prilagoditi napredovanje.

Občasno sva se uzrla v globino pod nama in občudovala jasno modrino Belopeških jezer,

ki so spokojno ležala daleč spodaj.

Tudi nekaj večjih snežišč je bilo potrebno prečiti, a tokrat to ni bilo težavno,

 saj je bil sneg mehak in ni bilo lednih pasti.

Strmine zahodnih Julijcev so se vrstile, a sva jih težko prepoznavala,

saj v teh gorah nisva tako zelo domača kot kje drugje.

Na vrhu sva! Z 2679 metri  nadmorske višine je Mangrt naša četrta najvišja gora.

Je pa na vrhu malo hladno pihalo, zato je dobra kapa v nahrbtniku vedno zlata vredna.

Neprestano lačne in radovedne kavke so prišle pogledat kaj imava tokrat dobrega v nahrbtnikih. Priletijo natančno  takrat, ko se nahrbtniki pričnejo odpirat, da ja ne bi kaj zamudile.

Skupaj smo med malico gledali naše lepe gore. Desno Jalovec, potem Mojstrovke

ter zadaj stari očak Triglav.

Teh gora se res ne da nagledat.

Nad 2000 m nadmorske višine se je sneg skoraj povsod obdržal.

Prečenje snežišč je navzdol malo zahtevnejši šport.

Med sestopom je dolino Belopeških jezer sonce še ogrevalo, a senca Mangrta ji je že resno grozila.

Zahajajoče sonce je vršacem dalo novo barvito okrasje.

 Tudi na Mangrtskem sedlu so se pričele trave že toplo barvati ob zahajajočemu soncu.

Ta toplina seže do srca in vzgibava tudi telo ,da izrazi občutek sreče in zadovoljstva.

Mehke valovite trave pa so bolj in bolj žarele v vseh odtenkih rjavo rumene barve.

Slovo? Ne seveda ne še takoj,a samo za današnji dan.

Jutri pa bo nov sončen dan, druga gora in ista sreča zavedanja lepote gorskega sveta.

__________________

Slemenova špica

Izhodišče:  Erjavčeva koča na Vršiču
Čas: 4-5 ur
Razmere: na osojni strani Mojstrovke zasnežena pobočja, na uhojeni stezi je malce drseče

Vratca ter pogled na osojno stran vrha Nad Šitom glava in dalje Male Mojstrovke.

Igra meglic v dolinah.

Zlata barva macesnov je danes prišla do izraza.

Tripartitna slika jeseni v snegu.

Jesen na grebenu Slemenove špice - 1911 m, nad 2000m nadmorske višine pa je že zima.

Špik z Martuljško skupino gora v ozadju.

Vrh Slemenove špice je stražaril snežak.

Jalovec v vsem svojem sijaju.

Osamelec...

Glorija-redek pojav v planinah, tokrat na dnu...

Sonce se je povzpelo nad Mojstrovko....

Tokrat glorija na vrhu....

Bil je res prekrasen dan. Neki domačin je povedal, da je ponavadi pet do desetkrat v letu na tem vrhu ampak taki sončni dnevi tu so vselej redki.

Sledi serija slik z macesni.

Planinski raj se ti zasidra v dušo.

Erjavčeva koča na Vršiču je odprta tudi v zimskem času.

Skuta čez Žmavčarje

Izhodišče:  dolina Kamniške Bistrice, zatrep doline v Koncu
Pot: neoznačena steza čez Žmavcarje-bivak pod Skuto-Skuta-Štruca-čez V.pode do bivaka pod Grintavcem-Kokrško sedlo- v Koncu
Čas: 10 ur s vsemi postanki

Takole se je v jutranjih urah megla poslavljala iz zatrepa doline Kamniške Bistrice- v Koncu.
Vsaj jaz sem si tako zamislila.

Vendar je megla vztrajala na celi poti do bivaka pod Skuto. Steza čez Žmavčarje je neoznačena toda dobro sledljiva. Nekje v sredini se pot postavi malo bolj pokonci in je v  mokrem vremenu potrebno več pazljivosti zaradi zdrsa.

Od bivaka navzgor je potrebno slediti kamnitim možicem čez vse Male pode. Meglice so se kar pošteno vlekle čez pode in precej zakrivale možice tako , da je bilo kar težko slediti pravemu grebenu za navzgor.
Končno pa je sonce le pokazalo, da namerava razčistiti vremensko situacijo.

V steni Skute pa so meglice zopet silile navzgor in me preganjale čim više proti vrhu.

Na vrhu Skute-2532 m nadmorske višine se je zableščalo sonce ter modro nebo in pogled nazaj proti Turski gori, Brani in Ojstrici je bil razgiban...

Tudi Rinke so se že osvobodile meglic...

Pogled na zahodno stran Kamniško Savinjskih Alp pa je razkril čudovito  lepoto planinskega raja kot na dlani: Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec ter Kočne in Julijci z najvišjim vrhom v ozadju.

In napravil se je prekrasen dan.

Tudi kozorogi so se prišli malo posončit.

Tokrat sem hodila samasama...

Prekrasen kamniti svet Velikih podov in nikjer žive duše razen mene in kozorogov, menda.....

Meglice na podih so se takole razblinjale...

Del pogorja Štruce.

Ni balvan, zaključek mogočne stene dela Štruce je to.

Pogled na drugo stran Kamniškega sedla z Brano, Ojstrico in Planjavo v ozadju.

Pogled s Štruce na Grintovec in spodaj kamniti svet Velikih podov, čez katere vodi pot dalje proti bivaku pod Grintovcem.

Zelena oaza  med kamnitimi podi.

Pot se je vila po prekrasnem svetu proti bivaku pod Grintovcem.

Res težko mi je bilo zapustiti ta pravi in dobesedni planinski raj.
V bivaku je prostora za spanje za šest oseb.

Pogled v dolino Kamniške bistrice  mi je le pravil, da je še dolga pot pred menoj. Vse desno naokrog  bo potrebno do Kokršega sedla in šele nato navzdol v dolino.

Dan se je prevesil že dobro v drugo polovico.

Koča na Kokrškem sedlu je samevala, bila je zaprta že od začetka oktobra dalje.

Sledil je še en strm hod v dolino in en čudovit dan je bil za menoj.