Veli Rat - svetilnik

To je eden najmarkantnejših starih svetilnikov vzhodne jadranske obale, ki ga je lepo obiskati,

saj vedno očara s svojo pojavnostjo.

Tudi svetilničar je mnogih obiskovalcev očitno vajen in je zadovoljen, ko firbcem zakasira

vzpon na vrh svetilnika ali jim proda kaj doma pridelane zelenjave.

Je bila pa za nas novost, da je v bližini svetilnika zrasel majhen avtokamp,

ki nudi prijetno bivanje in kopanje v čistem morju.

V bližini, ob severnem rtu Dugega otoka, pa v plitvini še vedno sameva razbitina pred davnimi leti nasedle ladje. Le majhen del jambora in delček njene krme še kljubuje nad površino.

Na tej obsežni plitvini pa se v mirnih dneh radi vsaj malo zasidramo jadralci, da se naplavamo, osvežimo in pokrepčamo, preden zapiha svež maestral, ki nam da zagon do naslednje destinacije.

_______________________________________

Sea Cloud

Morski oblak! To je ime, ki lepo opiše veliko luksozno križarko,

 kadar jo s polnimi jadri ugledaš kako se poraja na obzorju.

Tokrat smo jo srečali v bonaci ter brez razpetih jader, ko je zapuščala območje Sedmerih vrat

in se usmerila nekam proti severozahodu.

 Izginila je tiho kakor je priplula, ostala pa je želja da kdaj stopim tudi na njen krov.

_________________________________

Ist - otok, ki osvaja naša srca

Težko je jadrati mimo otokov, ki so ti všeč in Ist je gotovo eden tistih, kjer nam je vedno prijetno ostati vsaj kakšen dan ali dva.

Ker je letošnje poletje tudi vreme nepredvidljivo, je pametno izbirat varna siadrišča.

 

Tako smo čakali in ugibali ali bo nevihta pokazala moč tukaj ali kje drugje.

Pomožni čoln je bil varno privezan na krmo, okna so bila zaprta in sidro je dobro držalo.

Nevihta je šla mimo, zjasnilo se je, mi pa na kopno pogledat kaj je novega.

 

_________________________________

 

 

Voz

Večkrat prenočujemo v zalivu, kjer je sidranje varrno tudi v primeru močne burje.

Tudi tokrat je bilo mirno, ko se je dan nagnil proti večeru in so se dnevni obiskovalci 

ter kopalci odpravili k počitku.

Na sidrišču smo ostali sami, ko se je dan tiho prevesil v mirno in spokojno noč.

_________________________

Jerebičje

Takrat, ko se ti zazdi, da se v Dolini ne da več dihat, je nujno potrebno ukrepat.

Vzameš nahrbtnik in greš. Kam? Nekam v samoto, nekam drugam, nekam visoko; čim višje.

Tudi to popoldne je nastala močna želja po hribih.

 

Ni bil potreben dolg razmislek - na Jerebičju bo mir in svežina.

Avto sem pustil na Lesnikovem sedlu, potem pa je bil ves popoldan moj.

Tokrat se končno ni nikamor mudilo, pa sem jedel jagode in borovnice in užival v družbi cvetlic.

Skušal sem prebrati tudi zgodbe vseh viharnikov na poti.

In staro ruševje na vrhu Jerebičja mi je služilo za meditacijsko dvorano.

Na Matkovi planini me sicer ovce niso marale, sem se pa zato jaz razveselil pogleda na lepo rejeno čredo mehkih belih hrbtov, ki so se naglo porazgubili v gozdu.

Še pred večerom sem se začel počasi spuščati nazaj mimo vseh zanimivosti
na prečnici pod grebenom.

 

S pogledom sem iskal nove skrite poti in prehode, ki bi jih bilo morda v bližnji prihodnosti
dobro za prehodit.

Se bo gotovo še kaj našlo, če bom še naprej hrepenel po višavah skritega sveta.

 

______________________

 

 

Matkova Kopa

Opis poti: Izhodišče:na :Lesnikovem sedlu 1591 m, Jerebičje,
grebenska pot na Matkovo kopo-1957 m
Čas: 8 ur

Mimo Logarske doline, Matkovega Kota pa prek Pavličevega sedla smo se zapeljali na

avstrijsko stran do Lesnikovega sedla. Tam smo pustili avto ter pričeli naš vzpon.

S prelepega grebena Jerebičja se je odpirala slikovita avstrijska pokrajina na eni strani

ter Matkov kot ter naše Savinjske alpe na drugi strani grebena.

Vmes smo prepodili čredo ovc, ki je zasedla vrh Jerebičja.

Še kratek spust na Matkovo planino, v ozadju je viden naš cilj - Matkova kopa.

Zelo se je prilegel vmesni postanek "na konju".

Pred Matkovo kopo iz grebena opazno štrli ostra škrbina, ki zgleda kot
delno načet kočnik - to je Matkov zob.

Mimo leve strani zoba se je pričel zahtevnejši del vzpona.

Za zobom smo se stisnili skozi okna.

Pričel se je zahtevnejši del poti, vzpon po grebenu na Kopo.

Dolomitno pobočje je precej krušlivo. Mimogrede je kakšen oprimek ostal v roki
ali pa celo zdrsel navzdol, zato smo napredovali zelo previdno.

Vseeno smo kmalu dosegli glavni greben, ki vodi do vrha.
Ena naših pa se povzpela gor raje po ozki krušljivi grapi, kar predstavlja drugo opcijo.

Med  vzponom smo pokukali za greben in našli takšen "diamant"..

Zahtevnejši del poti je zelo zračen; se pravi z vrtoglavimi pogledi v globino.

Kmalu smo priplezali na prvi vrh - na avstrijski del Kope ter kmalu zatem  še na slovenskega. Matkova Kopa je bila končno osvojena.

Razgledi so na tej točki veličastni. Res izjemno slikoviti  in prekrasni. Na spodnji fotografiji je v ospredju  Savinjek z Matkovim oknom, v ozadju pa Ojstrica s Planjavo ter Kamniškim sedlom.

Kmalu se je bilo potrebno posloviti od vrha. Po pričakovanju tudi začetni spust  ni bil enostaven. Spustili smo se proti  Matkovemu kotu.

 Ostra strmina je kmalu popustila in lična stezica nas je vodila po pobočju Matkove kope

nad Matkovim kraljestvom..

Čudovita panorama Matkovega  kota z Velikim vrhom v ozadju nas je znova očarala.

Krog okoli Matkove kope je bil opravljen, zopet smo bil na Matkovi planini s pogledom nazaj na Kopo in njen zob.

Ovce so se tokrat z vrhov umaknile v hladen gozd.

In takole je to bilo:

                  (foto. Z.K.)

Pred nevihto

Zadnje dni spada med najlepše dogodke dneva ponavadi le gledanje oblakov, kako se pripravljajo in nato znova in znova uspešno odložijo svoj tovor.

Nekaterim nevihto, drugim ploho in tretjim točo; kakor se zdi za koga prav.

Mi pa gledamo in se čudimo letošnjim nebeškim zalogam dragocene deževnice.

Saj ne da se pritotožujemo, ampak 10 stopinj celzija je pa za julij le malo premalo, mar ne?

__________________________