torek, 30. oktober 2012

Ratitovec ( Gladki vrh )

Izhodišče: vasica Prtovč
Skupen čas: 4 ure
Cesta ob Selški Sori se je vila proti Škofjeloškemu in Cerkljanskemu hribovju.

Na zadnji dan oktobra 2012, oziroma dan prej, je v naših krajih zapadlo med 10-30 cm snega. V tem koncu nad Selško dolino je zapadlo kakšnih 30 cm mokrega snega, ki je drevje ponekod kar dobro položil na cesto.
Ratitovec je izredno razgleden vrh oziroma greben s štirimi vrhovi Altemaver (1678 m), Gladki vrh (1667 m), Kremant (1654 m) in Kosmati vrh (1643 m). V eni od prejšnjih še obilnih zim, sva gazila sneg ter meterske zamete od Zgornjih Danij proti Krekovi koči pod grebenom Ratitovca, pa nama je bil dan prekratek, da bi pregazila do vrha. Zato sva tokrat izbrala krajšo pot, to je iz vasice Prtovč.
Iz Prtovča vodi ena steza čez sedlo Povden do vrha , ena pa čez Razor. Odločila sva se za pot čez Povden in to je bilo dobro, ker je bilo tako pred nama vidnih le par sledi od dveh ali treh parov gojzarjev..., kar naredi pot lepšo za najin okus, če že ni nedotaknjene beline.
 Že takoj sva vstopila v  zimsko idilo smrek odetih v pravljično belino. Mraz je kar lepo okoval iglice. Steza je dobro označena; ne da se je zgrešiti.
 Po kakšni uri hoje v strmino gozda se odpre razgled na Selško dolino, Blegoš in Porezen.

 Toliko je bilo snega v gozdu.

 Zadnji del poti pod kočo so krasile skalnate skulpture, ki so burile najino domišljivo.
 Na položni ravnici pod kočo so se odprli čudoviti razgledi na Julijce s najvišjim vrhom seveda, naju pa je občasno zajela meglica, ki jo je veter prignal čez pobočje.
 Razgled pred kočo je bil dovolj zanimiv za dolgo opazovanje snežene pokrajine.
 Od koče proti vrhu Gladkega vrha je v teh razmerak le kakšnih 10 minut hoje
Z Gladkega vrha so se videli tudi celotni Julijci s Triglavom v središču pogleda.
 Prijetna Krekova koča z Blegošem in Poreznom (desno v meglicah) v ozadju.
 Res so bili čudoviti razgledi. Če odmisliš  nekaj hitrih oblakov,  je bilo ozračje čisto in se je videlo zelo daleč. Res krasen, pravi zimski dan je bil. Z vetrom in mrazom; kot se spodobi.
Vetra je bilo ravno toliko, da se nobenemu ni dalo do sosednjega vrha, Altemaverja. Sva ga pustila za drugič in raje uživala pod zimskim soncem v prijetnem ambientu na leseni klopi ob zavetni steni koče.
Še ena slikica s Triglavom  v ozadju.
 Grmičevje je bilo lepo odeto v sneženi plašč.
 Od desne so nanizani Storžič, Kočna in Grintavec v belo ogrlico.
 Nato pa je bil čas, da se spustiva navzdol. A po drugi poti; čez Razor. Ta je bila obilno prehojena in zato spodaj v gozdu tudi pogosto spolzka.
 Veter je tudi tu okrasil debla dreves s tanko sneženo črto.
 Ob vasici Prtovč so se preganjale meglice in nudile še zadnje možnosti, da jih vkomponirava v pokrajino in jih shraniva v rožnato škatlico za spomin na ta lep dan.



sobota, 20. oktober 2012

Ob Savinji

Poletje je minilo, ni pa še minil čas druženja v naravi. Eni bi našemu srečanju rekli enostavno piknik, meni pa se dozdeva, da ta izraz ne zajema vsebine dogodka, ki se je pripetil v sobotnem poznem popoldnevu toplega oktoberskega dne.
Mogoče je v začetku res manjkalo vsaj malo navdušenja nad ambientom in neznano vsebino srečanja,
a je toplota ognjišča, vroč kostanj in potek dogajanja kljub izpadu kulturnega programa zaradi nepredvidenih tehničnih težav prispevalo k temu, da smo prizorišče zapustili v tistem času,
ko je luna že napovedala svoj prihod. Prihodnje tovrstno srečanje smo postavili nekam naprej v negotovo prihodnost.

ponedeljek, 15. oktober 2012

Paški kot se prebuja


Nedelja, 14 .oktobra 2012
Ta nedelja je bila nekako drugačna od ostalih deževnih dnevov. Jutro je vstajalo zelo počasi iz  teme ... skozi sivo v belo megleno pokrajino.
Prav kmalu pa se je izkazalo, da se bosta sivina in belina prebarvali...
In res ne bi verjela, če ne bi videla kako se je v razmaku nekaj minut sivina prelevila v rumeno jutro.
Sonce je pričelo segrevati meglice in osvetlilo gozd pobočja gore Oljke
In vse, res čisto vse je bilo zlatorumeno obarvano.
Res prelepo.
Potem pa je tudi moja temna steza zažarela v toplih jesenskih barvah, kajti tlakovana je s tisoči drobnih listov, ki so prijetno dušili moj tekaški korak na poti v nov dan.

nedelja, 14. oktober 2012

Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Čas: 4 -5 ur
Nedeljsko jutro je bilo v dolinah ponekod  megleno, vendar se je dalo slutiti, da je le malo višje dovolj sonca.
In res je bilo tako. Kot ponavadi sva na Slemenu pustila avto ter se odpravila v mrzlo, vlažno ter megleno jutro - soncu nasproti.
Že takoj na začetku so nama družbo delale brezštevilne mušnice, ki v svoji rdečkasti lepoti prav pritegnejo poglede nase.
Ponekod se je nebo otreslo meglic in takole napovedovalo vsaj nekaj osončenih uric.
Ko sva se od Križana povzpela do tistega velikega pašnika sredi pobočja gore se je pričelo tisto zaradi česar sva prišla sem....
 Igra sončne svetlobe ter meglic....
...takoj zatem pa so meglice pospešeno bežale s pašnika nazaj v dolino...
... kot da so imele dovolj poziranja...
 ... so se odkotalile proti dolini...
... naju pa pustile bleščečemu soncu in tudi s tem sva bila presrečna; vsaj jaz ki sem kar naprej govorila kako je to lepo, tako da me je že Lojze zasumil, če morda nisem prišla z Marsa, kjer je vse enolično ...
In tako sva se počasi odpravila navzgor skozi gozd do vrha Uršlje gore
Občasno se je še vedno pripodila kakšna zaostala meglica, kot pozabljen otrok velike ciganske družine :-)
Ne gre brez tega, da ne bi vsaj malo počivala; predvsem zaradi lepega občutka, da sva nad oblaki...
Od včerajšnjega dežja je bilo vse napito z vlago, tako so le skale nudile dovolj udobno mesto za sedenje in meditacijo.
Zato pa je bilo ozračje sprano in vidljivost odlična kadar so se meglice dovolj umaknile.
Radijski 'svetilnik' je na novo prebarvan.
Le kaj se dogaja na tem otočku?
In koliko nas je bilo pri koči? Menda ne veliko, vsaj tako je rekel nekdo, ki je že odhajal navzdol.
Ena mlada družinica, ki je prinesla svojega naslednika sem gor kar v nahrbtniku, dva para najinih let, ki smo greli naše stare kosti na soncu, en gorski kolesar, en gorski tekač, ena majhna skupinica korošic ter še ena skupinica korošcev...
V koči pa samo dve oskrbnici; nobenega gosta, se ve. Vsi smo se greli pred kočo, pod toplim jesenskim soncem.
Razgled na koroško stran ni bil pretirano zanimiv...
...a raje tak razgled kot pa prehitro vračanje nazaj v meglene doline...
Pašnik nad Križanom pa so zopet zavzele meglice...
Samo ena krava je pozirala redkim popotnikom, ostale so ... počele kdove kaj v zavetju megle.
V naslednji uri sva poleg obilice mušnic srečala še tri krepke in zdrave jurčke, ki sva jih rešila iz meglenega gozda in jih ponesla svetlejši bodočnosti naproti. Kdo ve ali bodo s tem dosegli svoje življenjsko poslanstvo? Vsekakor pa so naju tako navdušili, da bova morda šla tudi midva enkrat za spremembo spet namensko v gozd iskat njihovo zdravo sorodstvo. Zadnja leta namreč pobereva le tiste slučajne gobe, ki se nama pojavijo na najinih poteh.
 
 

torek, 9. oktober 2012

Sončni vzhodi v septembru

V septembru 2012, nas je sonce še vedno toplo grelo, zelo pogosto je takole začelo svoj jutranji obhod.
Zaživeti v dan, ko sončna krogla pokuka izza gora je res posebno doživetje, ki je vredno zgodnjega vstajanja.
Veliko juter v septembru je bilo takole jasnih brez oblačka, nekajkrat pa so prijadrali oblaki ali meglice in takole pričarale nove barve na obzorje. Pričela se je...
In nato nadaljevala ta barvitost jutra...
In nato je bilo nebo lahko takšno...
 In naslednji trenutek takole.....
 nato je zažarelo v vseh oranžnih niansah....
 Čeprav se v jutranji temi še nisem obetala lepih barv
 so veeno prišle in me zopet očarale ali začarale, kakor hočete....
kako bi šele bilo, če bi to opazovala od kod višje, ne le z gore Oljke
Jutranji ritual sonca je res neverjeten; vedno očara z barvami ter že v naslednjem trenutku zažari v dnevni rumeni ali navadni belini. In če ne ujameš pred tem njegove rdeče barve, si ne moreš misliti, kaj vse nam pričara v jutrih....
 In nato prvi sončni žarki osvetlijo gozd in življenje se vsako jutro nanovo prične
in nadaljuje...