Na jug, mimo burje in neviht

Ko si otroci zamislijo, da bi svoje jadranje raje kot na Krku pričeli nekje v Dalmaciji, to skrbnim staršem pomeni, da se bodo vsekakor potrudili izpolniti željo. Seveda z veseljem, kajti jadrava tudi midva rada ob vsaki priložnosti, ki se pojavi.

Tokrat sva vedela, da naju čakajo vetrovni in vlažni dnevi, zato sva pot izbirala glede na prognozo, ki sva jo pridno snemala s spleta. Pa itak je bilo tudi brez tega dovolj jasno; že pogled naokoli je kazal, da se bova težko izognila nevihtam in močni burji.

Iz Omišlja sva izplula opoldne in pred večerom sva že bila na Cresu in v Cresu. Privezala sva se ob bok tele bele ladjice in takoj odšla v 'lajf' kljub dežju, ki se je občasno pojavljal v krajših plohah.

Tudi ponoči so se občasno vrstili nalivi, ki pa jih nisem dosledno beležil, saj sem spal spanje pravičnega kljub temu, da naju je sredi noči odgnal lastnik bele ladjice proč na sosednji pomol. Takšno je pač mornarsko življenje; nepredvidljivo, trdo a vendarle čudovito v vsej svoji pestrosti in jasnosti trenutka, ko se morje in mornarji vrtimo v simbiozi modre miline.

Dokaj zgodaj zjutraj sva zapustila mesto Cres in se podala na pot naprej proti jugu.

Pogled nazaj se je izgubljal med beganjem po fasadah trdnih stavb starega mesta, pogled naprej pa ni obetal nič vzpodbudnega.

A jadra je vseeno potrebno čimprej dvignit, da lahko najina Tabita pokaže svojo gracioznost, ko se suvereno poganja čez valove neglede na jakost vetra. Le za jadra morava poskrbeti, da so vedno prav naravnana, pa je jadranje vedno prijetno.

Otočki s svetilniki so vedno pritegnili pozornost vseh 'mimoplavajočih' in tudi ta s pomenljivim imenom Zaglav ni bil izjema. Dobro sva si ga ogledala in razmišljala o tem, kako lepo bi bilo nekoč najti dovolj časa, da bi se na njem vsaj za trenutek ustavila, ga prehodila in morda celo zaplavala okrog njega. Kdo ve; morda se bo nekega lepega sončnega dne, ko ne bo nobenega vetra za najina jadra, tudi to zgodilo. Po navadi pa ravno ob teh otočkih piha tudi takrat, ko je okoli in okoli čista bonaca.

iiiiiiiiiiiiiii vidiš kaj prihaja??? Ne samo da prihaja, je že tu!!! Močan udarec prihajajoče nevihte je v trenutku udaril v nepripravljena jadra, odtrgal ravno tisto pomembno vrvico, da je jadro ostalo brez kontrole in je bučno plapolalo v orkanskem vetru, ki je sicer kmalu ponehal, je pa povzročil resno poškodbo boljši polovici posadke. Ko se je narava umirila in midva uredila, kar se je urediti dalo, sva imela še nekaj ur prijetnega jadranja do najinega priljubljenega otoka-Ilovika.

Spet sva se privezala na najinem običajnem mestu in po kopanju in ostalih nujnih opravilih sva imela še dovolj časa za vse tiste radosti, ki jih pomorci počnemo na sidriščih.

Ponoči je spet deževalo, spet so se v vetru pojavljali tisti zvoki, ki jim težko najdeš izvor, so pa vzrok temu, da večkrat vstaneš in ležeš kot bi želel. Še posebej, če si tisti del posadke, ki mora delati vse tisto kar drugi ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo. Osebi s to prednostjo dalmatinci ljubko pravijo barba. Ampak to ni moderno. Baje se lepše sliši beseda skiper.

In nastalo je jutro, dan tretji. Grmelo je povsod naokrog; malo vedrine se je na srečo kazalo ravno v smeri Silbe in Oliba, kamor sva bila tudi namenjena.

Še zadnji pogled na Ilovik, nad katerega so se zgrinjali težki oblaki...

...medtem ko sva midva že obrnila ladjo proti izhodu na odprto morje.

Pihala je rahla burja s katero sva zelo hitro prišla do Silbe. Naprej pa ni šlo več. Pa ne zaradi vremenskih razmer ampak zaradi krhkosti človeške psihe, ki je imela dovolj valov, vetra in grozečega grmenja povsod naokrog.

Tako sva bila že v zgodnjem popoldnevu trdno privezana ob valobran malega Silbinega mandrača, ki je na gosto prepleten z vrvmi.

Šele zvečer sva se odpravila na zahodno stran otoka, da pospremiva sonce spat, kot se spodobi. To je tudi čas, ko lahko ugotovimo kakšno bo vreme naslednji dan. Kazalo je dobro.

Noč je bila bolj mirna od prejšnje in tako sva se zbudila v nov dan dovolj spočita.

Že zjutraj je začela pihati solidno močna burja, ki sva jo takoj izkoristila za jadranje naprej proti jugu. Mimo naju so se vrstili otoki kot na tekočem traku: Olib, Premuda, Grebeni, Škarda, Ist, Molat, Zverinac, Iž, Rava ... šele na Žutu sva rekla, da bo za danes konec jadranja, čeprav je bilo vetra dovolj še za celonočno plovbo. Ampak tako zelo se pa nama tudi ni več mudilo, saj sva v tem dnevu nadoknadila vse za nazaj, ko nama okoliščine niso bile tako naklonjene.

Zbudila sva se ob jutranji zarji, ki je oznanjala jasen in topel dan. Nevihtni dnevi so bili končno za nama!

Preostal pa nama je samo še en dan jadranja. Škoda. Kmalu sva bila torej na zadnji etapi najine poti.

Samo deset milj naju je ločevalo od Biograda, kamor sva prijadrala že v zgodnjih popoldanskih urah.

Za naju je bila plovba končana. Najina Tabita pa bo na plovbi še naslednje tri tedne. Skupaj z Damjanom in Janjo. Pa srečno jadrajte! Želiva vam mirno morje, dober veter in obilo prijaznih pristanov.

Tirske peči -1.del

Zelo blizu doma, hkrati pa dovolj daleč, da sem zopet lahko naredila nekaj posnetkov za spomin.

Planina Ston

S te planine vodi markirana steza dalje proti Mozirski koči. V tem času je bila precej zaraščena z malinami, kar je kazalo na to, da kraji niso preveč prehojeni. Nato pa je markirana steza zavila resnično proti Mozirski planini, jaz pa sem poiskala mojo stezo proti mojemu današnjemu cilju-Tirskim pečem.
Kar uspešno sem jo našla, tale znana bukev mi je to potrdila....

Krajinski park Tirske peči leži na območju občine Ljubno ob Savinji. Ustanovljen je bil z namenom, da se zaščiti področje, kjer gnezdi planinski orel.V letu 1997 je bila tudi izdana odločba Ministrstva za okolje in prostor, ki je razglasilo Tirske peči za naravni krajinski park.
Park se nahaja v območju planote Golte, ki se na severnem delu zaključujejo s stenami Tirskih peči. Te stene se imenujejo po kmetiji Tiršek, ki leži v neposredni bližini parka, ki obsega okoli 300 hektarjev.

Posebnost parka so predvsem živali, ki živijo na tem območju. Med največjimi je prav gotovo planinski orel, ki tukaj gnezdi. Pred nedavnim je bila gnezdilka parka tudi velika uharica, ki pa je opažena v zadnjem času le občasno. Tudi sokol selec je bil nekoč gnezdilec parka, ki pa so ga pregnali rekreativni alpinisti, ki so zasedli skalno steno kjer je gnezdil. Koconogi čuk in lesna sova pa sta stalna gnezdilca v krajinskem parku Tirske peči. Že samo zaradi naštetih vrst ptic je smiselno ohranjanje parka kot celote in se strogo držati predpisov, ki so zapisani v zakonu o ustanovitvi parka.

Tirske peči so torej krajinski park, ki je rezerviran za domovanje orla, zato steze niso markirane. Po komaj sledljivi lovski stezi sem se odpravila dalje pod strmimi pečinami, iskala vstop v steno, vendar je večerni čas že naznanjal, da se bo treba obrniti nazaj.  Tirske peči sem tako pustila za naslednjič. Na planini Ston me je namreč čakalo kolo  ter še kar dolga pot nazaj domov.

Oblaki so mi zopet priredili svoj čudovit mozaik meglic.

 In za konec je bilo nekaj zaprek, preden sem odkolesarila domov...

Se nadaljuje.....ob prvi priložnosti!!!

Košutnikov turn in Tolsta Košuta

Izhodišče:  pod planšarijo Dolga njiva, vstop v zahodno zahtevno smer, sestop po vzhodni lažji poti.
Čas:  cca 8 ur

V tem poletju, ko je temperatura v mestih pogosto 35 in več stopinj Celzija, se rada umakneva pred vročino ali na morje ali v hribe. Tokrat je bila napoved za 38 stopinj Celzija, zato sva si vzela dan dopusta in se odpravila že navsezgodaj zjutraj v planine. Izbrala sva Karavanke, ki v tem vročem počitniškem času niso tako zelo oblegane kot so Julijci.

Po avtocesti do Tržiča nato skozi lepo Dovžanovo sotesko do Jelendola, kjer je do leta 1941 domovala družina Born. Glavar družine si je tu pridobil v lastništvo 4700 ha posesti ter jo imenoval Košuta. Sledila je vas Medvodje ter še malo z avtom dalje do primernega parkirišča.

Nato pa pot pod noge in v zgodnjem jutru sva prispela do planšarije Dolga njiva ter za navzgor do Košutnikovega Turna izbrala zahodno pot, označeno kot bolj zahtevno.

Steza se je vedno bolj serpentinasto vila strmo navzgor; najprej skozi gozd do prostranih ampak ekstremno  strmih travnatih pobočij grebena Košute, potem pa se postavila tako navpik proti vrhu, da so tudi roke prišle pogosto zelo prav.

Ko hodiš navzgor je levo vrh Ostrv, desno pa se bližaš Koštunikovemu turnu.

Takšen pa je greben Košute, preko katerega z veseljem pogledaš, kaj se dogaja v sosednji Avstriji.

Na grebenu se iz strme grape priključi steza iz avstrijske strani.

Od grebena naprej proti vrhu je začel močneje pihati napovedan srednje močan jugozahodnik, da je malo ohladil najino pot po ozki poti do vrha.
Steza je vodila mimo majhnega skalnatega okna.

Proti vrhu je stena res postavljena hudo navpično, pa se je bilo potrebno občasno oprijeti tudi kakšne skale za bolj varen občutek.

Pogled navzdol na strmo stezico je razkrival globino, ki sva jo premagala. Veličasten občutek, ko veš, da je to za nama in da se ne bova vračala po tej strmini.

S pastirsko palico v roki pohajam....med skalami po grebenu. Ampak ni šlo vedno tako; je bilo potrebno občasno dati palico pod pazduho in se konkretno oprijeti skal. Ta pot je pač takšna.

In sedaj vrh.. Košutnikov turn.

Družbo so nama delale samo vedno lačne kavke....

.... in celo jedle so iz roke, samo da je bila tokrat malica zaradi vetra neobičajno kratka....

Poleg kavk nama je bil za družbo torej tako močan jugozahodnik, da je zimska kapca prišla še kako prav...

In ko sva hodila navzdol po drugi položnejši vzhodni poti, sva ugotavljala, da je tale turn res pravi"turn"

Prečenje strmih trat pod Turnom je terjalo zelo previden korak. Zelo strmo pobočje se konča s krušljivimi prepadnimi stenami, ki so mestoma tudi previsne.

In pogledi navzdol proti planšariji Dolga njiva. Ob vsakem razgledovanju sva se obvezno ustavila. Ni se za špilat...

In še malo počitka in razgledovanja s simpatičnih strmih špičkah pod Turnom.

Ni nama še bilo, da bi zapustila prijetne hladne višave, zato sva se odločila še za vzpon na Tolsto Košuto, prečila strme travnike po nemarkirani poti ter prispela do križišča, kjer se z grebena Košute lahko spustiš v Avstrijo, na drugo stran do planšarije Dolga njiva, navzgor pa do Tolste Košute - 2057 m.

Pa smo šli zopet navzgor in na vrhu Toste Košute sva bila poplačana s čudovitim razgledom nazaj na Košutnikov turn.

Res je strm tale turn, ki kot turn z avstrijske strani tudi po videzu izgleda, saj severna stena sega navpično prav do dna.

Seveda se je bilo potrebno povzpeti na oba vrha Tolste Košute - 2057 m in 2026 m, vmes pa za moj okus absolutno preveč navzdol mimo čednega skalnatega okna in nato zopet preveč strmo navzgor.

Drugi vrh Tolste Košute ter v ozadju zopet Košutnikov turn.

Na vrheh je bilo vse lepo in prav, tako zelo prav, da bi kar ostala tam še dolgo, vendar naju je jugozahodnik odgnal z vrhov nazaj. Da ne bi zopet hodila nekajkrat  navzgor in navzdol po vrhu grebena  Tolste Košute, sva se raje odločila za prečenje strmih travnikov malo nižje pod grebenom. Samo ne bi več, bilo je tako strmo, da je zelo drselo, morala sem se oprijemeti trav in tako dalje....,končno na stezo.

Fotografije seveda niso nastajale na strmini, ker ne bi imela s čim držati fotoaparata, ker sem se držala trav, ampak sem fotoaparat vzela ven iz nahrbtnika šele na varni stezi...
Takšen je pogled z grebena Košute navzdol na avstrijsko stran..

Takole pa je lepo travnato na južni strani Karavank...

In sedaj le še  rahlo navzdol.., v ozadju so Kamniško-Savinjske Alpe.

Do planšarije Dolga Njiva ni bilo daleč. le kakšne pol ure in že sva bila med oslički, kravami, goskami, pavi...,

Kislo mleko in ajdove žgance so tudi imeli, kot se spodobi na planšarijah, le skute jim je zmanjkalo ..., škoda.

In tako sva šla še dalje navzdol naravnost v tolmun Stegovniškega slapa na .......kopanje, kaj pa drugega

Priporočava še komu.....je fajn, tralala,ni kaj .