Bezovec(Dobrovlje)

 

Mrzzzzzlo je bilo, tako da mi je po dveh urah mraza zamrznila moja Nokia toda nekaj fotografij pa je le uspela narediti.

Impresije z "domačih gora".

Malo pod vrhom Bezovca še vedno sameva majhna lovska kočica.

Po statistiki sodeč,  bo še vsaj nekaj časa, čedajle večja možnost snežnih padavin in tako takšen znak prav prijazno opozarja na snežne razmere.

Groser Speikkogel / Koralpe...

... ali po naše Golica ( 2117 m)
O čem govorim, ko govorim o teku, je naslov knjige uspešnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija.

 In o čem govorim jaz, ko razmišljam o zimi, ki sva jo užila danes na Golici?

V tem sobotnem jutru je bila cesta iz doline lepo splužena, toda še vedno snežena, vse do parkirnega prostora smučišča Koralpen.

Nato si natakneš turne smuči in izbiraš svojo pot navzgor. Seveda, če si tu prvič kot midva in se po vrheh podijo megle, je pot samo začrtana v najinih mislih, da je pač potrebno navzgor.  Ko je več snega, je nabolje iti levo od največjega parkirišča in nato po grebenu navzgor.

Bolj ko se vzpenjaš, bolj ti je jasna geografija grebena Golice, zlasti ko so se megle razkadile in so se vrhovi zableščali v soncu.

Najhujša strmina je bila že za nama (spet sva izbrala najbolj strmo varianto, vsaj meni se je zdelo tako) in sedaj se je pričela simfonija v belem. (no ja seveda bi beline lahko bilo več oziroma bolj na debelo).

Proti vrhu so bile travnate planjave spihane in tudi danes je mrzel veter krepko pihal po grebenu. Le kje je tistih šest stopinj, ki jih je zjutraj obljubljal lokalni avstrijski radio? Jih še manjka vsaj šestnajst!

Ampak že to, da kraljujeva nad oblaki je velika radost!
























Menda je tudi cesta bila nekje blizu. Ampak tudi tako je lahko prometni znak popolnoma uporaben.

Hitro sva se povzpela nad 2000 m in vrh z dvema svetlečima žogama je opazen že od daleč. Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo, da sta to radarja; nama je glede tega popolnoma vseeno, sta pa koristna za orientacijo, da je nama popolnoma jasno, kam morava priti.

Še nekaj snežišč je potrebno prečiti. Opasti ni in tudi nevarnosti plazov ni enkrat za spremembo.

 "Dve žogi" na vrhu sta bili vedno bližje, vetra pa vedno več.

Le še par korakov je do vrha na katerega vodi čisto ta prava asfaltna cesta, ki jo je malo pred nama uredil 'ratrak'. Tako se do radarjev vzpenjava po 'sveže pečenih vafljih'.

V tem delu dežele se je kar na hitro pooblačilo in še vedno ni bilo tistih obljubljenih šest stopinj Celzija. Glede na to, da se mi je skoraj"zanohtalo", ko sem slekla rokavice, da bi fotografirala, bi glede na izkušnje ocenila, da je bilo vsaj minus 15 stopinj Celzija z močnim vetrom.

Pod vrhom sva si odpela smuči. Ni nama bilo za telovadit s smučmi po spihanih in pomrznjenih skalah do vrha Golice.

Z malo trme in vztrajnosti je uspel tudi najin vpis v knjigo še preden so prsti odpovedali poslušnost.













Malo pod  vrhom Golice je v eni od radarskih zgradb bilo odprto predverje. Tam sva se malo okrepčala in se opremila za spust v dolino.

Vedela sva, da bo spust bolj kratek, (prekratek da bi trajal do mraka) zato sva vijugala bolj počasi. Smuka je tu res nezahtevna.
Najprej sva prismučala do Koralphaus - planinske koče pod vrhom Golice. Tudi ta je bila odprta, a naju ni uspela zvabiti noter. Če bi bilo sončno, bi gotovo posedela pred njo kakšno urco in se razgledovala po dolini in bližnjih vršacih.S te opozicije se lepo vidijo tudi naše gore.

Takole se je videla Uršlja gora ter celo dim iz šoštanjske termoelekrarne v ozadju.

Malo sva užila še mehkega"celca".

Smuka se je prehitro končala, tako lepo bi se lahko peljala še ure in ure. Ampak tokrat ni šlo.

Še nekaj pogledov nazaj...

 nato pa v dolino skozi meglice...

Čez Vršič: Planica - Tamar

Januarja je cesta čez Vršič večkrat zaprta zaradi obilne snežne odeje in grozečih snežnih plazov. Tokrat pa je popolnoma kopna, zato sva najino pot domov začrtala od Bovca do Kranjske gore.

Ker se nama ni nikamor mudilo, sva si spotoma marsikaj pogledala, da sva kolikor toliko na tekočem s spremembami v dolini med impresivnimi vršaci.

Največje presenečenje za naju so bile te klopce, ki so postavljene na skrbno izbranih točkah. Poleg počitka utrujenemu popotniku nudijo še duhovno osvežitev z izbranimi biblijskimi citati.

Trdnjava Kluže z Mangartom v ozadju še vedno deluje zelo skrivnostno. Hribi okoli nje so prepleteni s podzemnimi hodniki, ki burijo domišljijo. In predvsem se ponovno zavem koliko časa, denarja in naporov ljudje že tisočletja žrtvujemo za vojaške zadeve. Do kdaj še? Bo kmalu prišel tisti čas, ko bomo ukinili vojaščino in vsa sredstva in prizadevanja preusmerili v humane cilje? Da nasitimo vse ljudi in Zemljo spremenimo v planet obilja.

Takrat verjetno takšne klopce ne bodo imele pravega smisla, zdaj pa so to zgovoren znak, da nezadovoljstvo med ljudmi narašča.

Ko se cesta vijugavo vzpenja proti prelazu, je Jalovec tista gora, ki največkrat pritegne najin pogled. Spominjava se, kako sva pred mnogimi leti varovala najina rosno mlada sinova pri prečenju snežišča.

Na Vršiču in v Kranjski Gori se nisva ustavljala. Sončna sobota je privabila v hribe obilo ljudi, midva pa jih raje doživljava v samoti. Zato sva se podala v Planico, kjer sva pustila avto in se peš odpravila naprej v dolino Tamarja do koče. Tudi tu je bil živahen vrvež, ki pa naju ni motil. Sama koča in vzdušje v njej je bilo zelo prijetno, pa tudi njihov zelo dober (in velik!) štrudel sva si zapomnila.

Seveda pa sva si pred kulinaričnimi užitki privoščila pohodniške. Jalovec in Ponce je treba užiti tudi pozimi, da ti ostanejo v srcu.

Sončen dan se je že prevešal v hladno modrino, ko sva zadovoljna zapuščala dolino pod Poncami in se usmerila proti domu. Pa ne po avtocesti, ampak med vasicami in polji umirjene gorenjske pokrajine. Dolgo so naju spremljale še s soncem obsijane Karavanke, ki so skupaj z nama v mavričnih barvah zapuščale izpolnjen dan.

Višarje ali Monte Lussari

Pa sva se končno tudi midva povzpela na Višarje. Ampak nisva prišla prosit malikov čudežne ozdravitve, kar počne velika večina množice obiskovalcev predvsem poleti, temveč sva prišla s turnimi smučmi. In nisva bila edina, kar je potrdilo najine informacije, da so Višarje dober turnosmučarski cilj in hkrati tudi izhodišče za nadaljevanje turnega smučanja v dve sosednji dolini ali okoli bližnjih vršacev.

Že sama pot iz Bovca preko Predela je bila za naju zanimiva. Ugotovila sva, da si je Log pod Mangartom dobro opomogel po katastrofalnem zemeljskem plazu, ki ga je doletel pred leti in se pesenetljivo hitro spreminja v turistično smer. Zgradilo se je veliko počitniških kapacitet in še se gradi.

Na jugozahodni strani Višarij je smerokaz do bližnjih destinacij, ki jih tokrat nisva imela možnosti preverit, sva si jih pa 'zacahnila' za drugič.

Sva pa zato kar dolgo uživala na sončnih in zavetnih mestih ter se razgledovala po slikoviti okolici preden sva se spustila nazaj do avta, ki naju je čakal v dolini.

Ta svet preko meje nama je še precej tuj, ker sva redkokdaj tukaj, zato imava težave pri določanju vrhov ki jih videvava krog in krog.

Letošnja zima zaenkrat še ni naklonjena turni smuki, zato je težko najti primerno destinacijo.

Ko sva pogledala proti Sloveniji nama je šlo nekoliko lažje pri določanju vrhov.

Če ne bo dodatnih količin snega, se bo tudi tukaj zimska pravljica kmalu končala.

Do takrat pa dajmo uživat. Vseeno ni potrebno jokat nad slabo zimo. Če zima ne pride do nas, jo je pač potrebno poiskati. Kolikor vem, je letos v Avstriji popolnoma drugače. Je treba še malo počakat, da se sprožijo plazovi in sneg malo pregnije, potem pa gremo tja.

Kanin - Sella Nevea

Kar nenadoma sva si zaželela malo smučarije, saj v tej sezoni še nisva stopila na alpske smuči. V ta namen sva torej najela majhno hiško ob samotnem jezercu blizu slikovite vasice nekaj kilometrov iz Bovca.
Veliko let je minilo kar sem smučal na Kaninu, zato me je močno zanimalo kako zgleda povezava na italijansko stran kjer leži turistični center Sella Nevea z ogromnimi namestitvenimi kapacitetami.

 Na drugi strani Kanina ima smučišče možnost umetnega zasneževanja in do srede februarja leži v senci okoliških gora, zato je tu smuka zagotovljena kljub letošnjim skopim odmerkom naravnega snega.

Tudi pogled na okoliške gore je veličasten. Takole zgleda mejni Prestreljenik. Ali je tak že od nekdaj ali so ga napravili takega v prvi svetovni vojni, je zelo vmesno vprašanje, ki ga pogosto zastavljajo otroci svojim staršem.

Smučanje v takem vremenu in v takem okolju je res užitek, še posebej ker imaš občutek, da so vse naprave pognali predvsem zaradi naju, da najina prisotnost opraviči njihovo poslanstvo. Takole je tukaj očitno ob četrtkih. Med vikendom je slika verjetno bistveno drugačna. Ampak tega gotovo ne bova preverjala.

Lepo urejene in dobro speljane proge imajo svoj čar.

Tudi sončni odseki so na voljo kadar imaš občutek, da bi bilo potrebno obnoviti zaloge vitamina D.

Snežna meja je tukaj nekje pri 1600 m nadmorske višine. Nama je tudi to čisto prav. Vsaka zima je drugačna. Takšnih zim kot so bile še trideset let nazaj očitno ne bo več.

Občasno se je potrebno ustavit in uživat ob razgledu na zasnežene vršace. Zavedam se, da vseh nikoli ne bom ne prehodil še manj preplezal. Pa ne gre za pomanjkanje želje in interesov. Se zna zgodit, da bo časa premalo za vse.

Takole pa zgleda Prestreljenik z naše strani. Ko bo dovolj snega, bo skoraj nujno prečiti tudi to okno s turnimi smučmi.

Po celodnevni smuki sva namreč bila enotnega mnenja, da imava alpskega smučanja na Kaninu dovolj in sva začela razmišljat o tem. kam greva jutri na turno smuko. Vsekakor v Italijo, če imava tokrat bazo tik ob meji.