Rogoznica-Brač

Tokrat sva šla čakat sončni vzhod kar na morje.












Veliko pridnih ribičev je zgodaj zjutraj že opravljalo svoj posel.











Plula sva mimo znamenite Punte planke, ki ločuje severni in južni Jadran. Še pred par leti tu ni bilo svetilnika, le čeri. Sedaj pa na čereh lepo domuje velik svetilnik in opozarja barke na čeri, ki se pogosto v visokem morju tu ne opazijo.Ob teh čereh je pravo grobišče ladij. Na morskem dnu tu ležijo razbitine ladij od pradavnine do današnjih dni.Je najnevarnejša točka na Jadranu, ker je tu tudi prelomnica vremena. Drugo najnevarnejše mesto za pomorščake pa so červarske plitvine.Tudi tam je grobišče ladij.

Pihal nama je južni veter naravnost v kljun in tako sva križarila mimo Drvenikov ter nato zadaj za Šolto proti Braču.
 
 Opazovala sva vedno prometna Splitska vrata, to je prehod med Šolto in Bračem.

V ozadju se je prekrasno videlo gorovje Biokova nad Splitom.

Ker sva imela še dovolj časa sva odplula še v Milno napolnit rezervoar za nafto.













Čakalna vrsta jadrnic je bila tako dolga , da sva se tačas privezala kar na bližnji pomol in kapitan je kar peš s kanglo v roki odšel po nafto. Vendar je po pomoti natočil bencin in nato ga je bilo potrebno iztočit iz tanka in  nato še enkrat po nafto. In zgodba najinega tankanja nafte je tako trajala dobre tri ure, dlje kot če bi lepo pridno čakala v vrsti jadrnic za nafto. Kaj čemo, vse se lahko pripeti.











 Ker so za ponoči napovedani močni južni vetrovi sva nato morala poiskati miren zaliv za sidranje. Vsa sidrišča v bližnjih zalivih so bila zasedena, v Boboviščici sva se končno zasidrala toda zaradi močnih udarcev južnega vetra nama je sidro popustilo.  Itak nama Boboviščica ni bila  všeč zaradi gužve jadrnic v njej.

Odplula sva dalje in našla miren zaliv Stiniva, kjer bova pričakala udarce juga kot je bilo napovedano za danes ponoči.
Danes sva preplula 34 milj in dosegla max.hitrost 7,4 vozle.

Pašman-Rogoznica

Zjutraj sva dvignila jadra in gremo zopet dalje proti jugu.
Plula sva mimo Solin na Pašmanu in tako sem se spomnila našega prvega jadranja in prvega privezovanja jadrnice na bojo, ki se  je dogajalo ravno tukaj v Solinah. Takrat smo bili prvič sploh na jadrnici in po nekaterih pripetljajih smo prijadrali v zaliv in zagledali boje in jadrnice kako so privezane na njih. Namerili smo se na prvo bojo, jo zgrešili, nato z vso hitrostjo dalje na drugo bojo in zopet neuspešno. Ostala je le še zadnja boja. Ko smo pripluli do nje, jo je Lojze zagrabil kar z roko, ni jo več spustil, starejši sin je z vrvjo kar skočil v morje in jo privezal na jadrnico. Seveda smo bili ob tem tako vsi glasni kot da smo na rodeu.. Posadkam na jadrnicah v zalivu , ki so nas gledali smo tako pripravili sijajen program za gledanje, namesto TV. No , ko pa je priplula naslednja jadrnica pa smo si ogledali kako se priveže boja in ugotovili, da se potrebuje 'čaklja' , da se potegne boja na jadrnico in lepo priveže. Pač učili smo se.

Midva pa sva lepo plula dalje in v zmernem severozahodniku lepo prispela v Rogoznico. Sidrala sva v krasnem mirnem zalivu pred marino. Vedno narediva tako in nato greva na ogled najprestižnejše marine na Jadranu. Tu domujejo največje jahte v pravem pomenu besede.
Ta dan sva preplula 39 milj in dosegla max.hitrost 7,2 vozla.

Ilovik - Pašman

Noč na Iloviku je bila zopet pestra. Burja je tulila svojo pesem,vrvi so opletale okoli jamborov, valovi so prihajali v zaliv od vsepovsod, čeprav smo sidrali v zalivu, ki naj bi bil varen pred burjo tako da smo o mirni noči lahko le sanjali. Ampak pomembno je le to, da je sidro vzdržalo.
Veter je in vetra zopet ni. Tako se je izkazalo tudi za današnji dan. V rahli burji in po velikih valovih še od noči sva odjadrala dalje do Premude. Tam je veter popolnoma prenehal in tako je šlo lenobno dalje vse do Ista. Ravno ko sva se odločila, da imava dovolj in je čas za kopanje je zapihal severozahodni veter. Seveda, ko piha je potrebno jadrati zato s kopanjem ni bilo nič.
Severozahodnik naju je lepo tiščal proti Pašmanu in v popoldnevu tako narasel, da sva zvila genovo in samo z glavnim jadrom dosegala hitrost do 6 vozlov.

Za prenočevanje sva izbrala zaliv Sv.Ante. Ko sva hotela vreči sidro so nama s sosednje jadrnice začeli dopovedovati naj ne delava tega in naj raje poiščeva kakšen betonski blok na dnu morja, ki je ostal od koncesijskih boj in naj se priveževa kar nanj.Sidranje tu namreč ni priporočljivo, ker so na dnu morja verige s katerimi so povezani ti betonski bloki in sidro se lahko zatakne ob  verigo in ga ne izvlečeš več ven.Zato sva se tudi midva raje privezala na tak betonski blok. Ta dan sva preplula 53 milj
in dosegla max.hitrost 8,2 vozla.
Noč v zalivu pa je bila zelo mirna.

Omišalj-Ilovik

Opažava, pa tudi od drugih je že bilo slišati, da vreme na Jadranu ni več takšno kot je bilo nekoč. V dobrih starih časih je bilo poleti stabilno vreme. Izmenjavala sta se poletni veter maestral podnevi in burin ponoči. Maestral običajno ni delal velikih valov in jadrati se je dalo krasno od severa proti jugu in obratno. V zadnjem času pa maestrala ni, da o stabilnem poletnemu vremenu sploh ne govorimo.Piha burja ali jugo in severozahodnik, ki v poznopopoldanskem času pogosto doseže veliko moč in dela  velike valove.

No skratka v ponedeljek, 26.07.2010 ob 7h zjutraj sva odplula iz Omišalja.V prvem dnevu naju je spremljala prijateljska jadrnica Packa 3 z dragima Lukom in Zvonetom na krovu.Zvonetova jadrnica je zelo hitra in kmalu sta v rahli burji odbrzela mimo naju.Sledila sva jima vse do otoka Plavnika, tam pa je burja zelo narasla tudi čez 25 vozlov, skrajšala sva jadra in po valovih burje lepo odjadrala dalje.Morje je bilo kar visoko, večinoma 4 ponekod pa celo 5.

Opazovala sva za nekatere pusto, za naju pa zelo zanimivo obalo Cresa. Prav videlo se je kako udarci burje ravno nasproti Senjskih vrat puščajo vidne posledice na strmi obali Cresa.Hkrati pa sva opazovala jadrnico Packo 3 , da ni skrajšala jader, da jo precej nagiba, da jadra nekam prečno od najine smeri in celo nazaj.Mislila sva , da sta obrnila nazaj in ne gresta več v najini smeri proti jugu.

Po celodnevnem jadranju in tudi v poletju takole oblečena, sva se odločila za prenočevanje v zalivu Paržine na južni strani otoka Ilovik.Ta dan sva preplula 53,5 milje in dosegla max.hitrost 8,8 vozla. Zelo sva bila zadovoljna.

Sidrali smo skupaj s Packo 3 in se v prijetnem večeru nasmejali morskim prigodam tistega dne.  Povedala  sta , da jima je burja med plovbo odnesla marsikaj, med drugim tudi kapo in bokobran. Ostalo sta pustila morju, bokobran pa sta šla lovit s polnimi jadri in v valovitem morju sta ga tudi ujela.Jader nista mogla skrajšati in verjamem, da je bilo to za Luka kar pestro doživetje, saj je celo prvič plul kot član posadke in to v morju z valovi tja do 5 in sunki burje do 25 vozlov pa še to s polnimi jadri.

Omišalj

Druga najina morska zgodba se je pričela s potjo v Omišalj.
Ob 13h sva se odpeljala od doma, ker so bile dopoldne 6 km dolge kolone na meji z Hrvaško. Midva sva se uvrstila le v 1 km dolgo kolono, ki pa so jo cariniki hitro spravljali skozi mejo. Celo pot je najin avto pral močan naliv, ko pa sva prispela do Jadranskih vrat se je prikazalo modro nebo in sonce.
V Omišalju sva opravila prijavne formalnosti za Hrvaško in se odpravila proti najini Tabiti, ki bo najin plavajoči dom predvidoma naslednje tri tedne.


Začele so se priprave za urejanje jadrnice, napolnit je bilo treba rezevoarje z vodo, razporedit prtljago, da bo vse na svojem mestu in pri roki, ko se bo kaj potrebovalo. No mehanik naju je razveselil z novico, da je pri motorju oljni senzor bolj slab in da bo treba nabaviti novega. Ker je potrebno naročilo in traja nekaj časa, da se roba dostavi, se je kapetan Lojze odločil, da ne bova čakala na nabavo novega oljnega senzorja.
V času teh priprav se je razbesnela še burja in tramontana tako, da je najin odhod proti J  za jutri zjutraj postal vprašljiv. Poleg tega pa bo noč zaradi vetra zopet glasna,  to pomeni da vrvi in zajle na jadrnici pojejo veterno pesem.

Nebo proti Z je izgledalo takšno in to pomeni, da še ne bo nekega stabilnega vremena. Bova videla kaj se bo dogajalo ponoči in jutri zjutraj.

Raduha

Naravni skalnjaki pa so na Lanežu res najlepši.

Ker je bil napovedan vroč dan, sva za cilj današnjega izleta izbrala bližnjo Raduho. In sicer po poti, po kateri smo večkrat hodili pred leti in ni tako pogosto obiskana.

Nekaj kilometrov nad vasjo Struge, sva ob 5h zjutraj zapustila avto in sledila markaciji, ki s ceste zavije direktno v gozd. Prečkala sva nekaj novih gozdnih posek  in se kmalu znašla na za naju novi, očitno pa pred kratkim narejeni cesti, ki vodi v Luče kot sva zvedela kasneje. Do koče na Loki sva nato hodila po kolovozu, ki ga pravkar spreminjajo v cesto po kateri bo olajšan dostop do Loke. Takoj sva ugotovila, da bo zelo uporabna za zimski turni smuk...

Ob jezercu na planini pod kočo na Loki ob 7.30h še ni bilo živine, ki bi se pasla in sem mislila, da so pašo že opustili. Vendar sem se motila,  kajti nazaj grede sredi dneva,  sva zagledala drugačno sliko.

Mimo koče na Loki sva odhitela do vrha Raduhe in ob 8.30 je bilo na vrhu že takole živo.

S kavkami sva si delila zasluženi zajtrk in sploh se ni dalo drugače, ker so prišle takole čisto blizu prosit za priboljške. Očitno vedo, kod se morajo zadrževati.

Na vrhu se je bilo potrebno še slikati seveda nato pa kar hitro navzdol, ker sva želela pobegnit pred sončno pripeko čimprej v gozd. Za pot navzdol sva si izbrala pot preko vedno prekrasnega  Laneža. Na poti po grebenu Raduhe, malo za Durcami, sva prvič videla še nanovo markirano in usekano pot , ki se pod Durcami spoji na staro pot, ki vodi do koče na Grohatu. 

Lanež s svojimi travniškimi livadami, naravnimi skalnjaki, jezercem  ob katerem se pasejo ovce, s številnimi cveticami in seveda s prekrasnim razgledom na Olševo in ostale koroške planine je še vedno  tako prekrasen pozimi ali poleti ali kadarkoli, ko hodim tam.

Tudi preko Laneža se pot enkrat konča in pred Kočo na Loki sva tokrat pila čaj za 1 euro,  kar je bistvena razlika od ostalih koč v Kamniško Savinjskih alpah.

 Na planini pod kočo so se v jezercu sedaj namakali igrivi konjiči, poleg ostale živine, ki se je pasla po travniku. No na poti navzdol po kolovozu proti Radušniku pa sva izvedela, da bodo kolovoz razširili v udobno pot  za spodnje kmete, da bodo lahko živino lažje vozili na planino past. Od tod tudi ideja za novo cesto, ki vodi iz Luč nad kmetom Radušnikom in sva jo midva tudi prečkala.

Unije-Krk

Noč je bila mirna, v prekrasnem zalivu Maračol na otočku Unije.

Na privezih je sicer bilo veliko jadrnic, predvsem italijanskih, kar naju je začudilo, saj italijanska " feragosta" še ni v juniju ampak je v avgustu....

Zjutraj , seveda po obveznem čaju iz otoških rož sva dvignila sidro in odplula ob Z obali Cresa. Občudovala visoko Osorščico, tokrat brez oblačne kape za spremembo, se skoraj ustavila na otočku Zeča ampak ker je tako lepo pihalo sva plula dalje.

Občudovala samotne peščene plažice ob Cresu, plula mimo znamenitih Lubenic na vrhu Cresa.  Pred mestom Cres je zmanjkalo vetra in padla je odločitev , da bova nočila v zalivu mesta Cres. Ravno takrat pa je zapihal maestral , prijazni vetrič, na najinem jadranju letos ga še nisva občutila.

In ker je bilo to tako, sva rajši zopet razpela jadra in veter naju je potisnil skoraj do konca Cresa.

Nato pa še malo preko Reškega zaliva in v mraku sva privezala najino Tabito zopet v matični luki.

V tej etapi sva naredila 50 milj.