nedelja, 04. januar 2015

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno
S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.
Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.
Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.
Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.
 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.
Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.
Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  
bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.
Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.
Kot kokoni sviloprejk so sijale.
Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.
Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.
Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.
Na vrhu - 1796 m.
V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.
Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.
Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.
Koča je bila odprta, topla in prijazna.
Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.
Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.
Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.
Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 
in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.
Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom
 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.

četrtek, 01. januar 2015

Velika planina

Opis poti:  planina Kisovec - Mala planina - Poljanski  rob - Gradišče - Velika planina - planina Kisovec
Razmere: vetrovno, mrzlo, občasni snežni zameti
Čas: pet ur
Kljub kopici oblakov na nebu ali pa ravno zaradi tega, je Velika planina dobra odločitev za planinski izlet.
Ko si enkrat gor, se ti odprejo lepi razgledi na vse strani. Tukaj sta Rogatec in Lepenatka.

Na bližnjem Krvavcu so imeli ta dan bolj osončeno kot je bilo pri nas.
Poljanski rob nad Malo planino je tokrat obložen z napihanimi opastmi.

Včasih je treba tudi čez ograjo in na rob, šele takrat se dobro vidi kaj vse je spodaj.
Savinjske Alpe pa so bile vseskozi pod oblaki, ki so brzeli s severa na jug.
Kavka je takoj zasedla svojo izvidniško točko in čakala na svoj delež najine malice. Tudi tokrat ji je uspelo.
Te dve male hiške na Zelenem robu so mi bile najbolj všeč.

Pred jamo je tudi letos velik napihan zamet.
Poljanski rob izgleda elegantno prav iz vseh smeri.
Velika planina prav v vsakem vremenu nudi obilico motivov za oko in fotoaparat.
Najvišja skala daleč naokrog. Tudi ko je mrzlo in buči severni veter je gor lepo.

Naselje hišic na Mali planini in Domžalski dom v ozadju.
Zaradi vetra, ki je gnal oblake, so se slike za ogled hitro menjavale.
Včasih je veter razpihal oblake in nam naklonil nekaj minut sončenja. Kako je bilo prijetno!
Vetrovi so v preteklih dneh narisali krasne risbe čez vse ledene planjave. Nam v občudovanje in razmislek.
Ne vem kdaj je lahko še lepše...
Nekaj zametov je bilo kljub vsemu potrebno prečit, vsem se ni dalo izognit, 
čeprav so bile planjave bolj ali manj brez snega.
Pot nazaj navzdol do planine Kisovec je bila na začetku zelo spolzka, ker je bilo čez dan kar nekaj obiskovalcev. Nič hudega. Za vse je bilo obilo svežega zraka in dovolj topline v vseh treh planinskih kočah.

sreda, 31. december 2014

Taj - najin pes za en dan

Taj je ime velikemu psu, ki naju je zvesto spremljal ves dan, ko sva se na smučeh vzpenjala in spuščala po severnem pobočju Komna, Krnesa in Smrekovca.

 Ko sva na Pudgarskem zapustila avto, naju je Taj najprej pošteno nalajal z globokim in zamolklim glasom.
 Potem pa, ko smo se drug z drugim seznanili, smo si postali takoj zelo simpatični.
Takrat seveda nisva vedela kako mu je ime, zato sva ga na vsej poti klicala Floki, kot pač imenujeva vse nepoznane pse, ki se nama kdaj pa kdaj pridružijo na najinih poteh.
Bilo je zelo mrzlo in komaj smo se sproti greli, ko smo se počasi vzpenjali po zasneženih cestah navzgor.
Občasno je kazalo, da se bodo megle razkadile in oblaki le razmaknili, a se to ni zgodilo.
Vsaj za nekaj trenutkov pa smo občasno le videli, da modro nebo še obstaja.

V zapuščeni leseni hiški ob poti smo se malo ustavili za okrepčilo. 
Vroč čaj in malica sta nama v tem mrazu še posebej prijala.
Tudi Taj je hvaležno pojedel vse, kar sva mu namenila. Glede na njegov apetit je bil sposoben pojesti v hipu vse najine zaloge a to mu seveda nisva omogočila.
Je pa pokazal, da je dobro vzgojen, saj si ni drznil stopiti v kočo, ampak je pred vrati čakal na svoj delež malice in potrpežljivo čakal, kdaj se bova odpravila naprej.
Ko sva se malo pred mrakom vrnila na Pudgarsko, se je Taj od naju lepo poslovil nato pa veselo stekel okoli vogla k domači hiši. 
Verjetno je šel gledat, kaj so mu domači pripravili za pojest, saj je bil prilično lačen in utrujen.
Kmalu se je prikazal gospodar samotne domačije in se pozanimal, če je bil njegov Taj z nama. Zelo ga je začudilo, ko sva povedala, da ga nisva vabila s seboj, saj še nikoli ni z nikomer zapustil hiše. 
Midva se seveda temu nisva tako zelo čudila. Večkrat se namreč zgodi, da naju psi s hribovskih kmetij spremljajo vsaj do roba domačega posestva. Toda nobeden med njimi naju do zdaj ni spremljal ves dan. Vsi do zdaj so odnehali, ko so ugotovili, da bo pot za njih preveč naporna.


Taj, najlepša ti hvala! Polepšal si nama zadnji dan v letu.

_________________________


ponedeljek, 29. december 2014

Boskovec

Izhodišče: Šmihel nad Mozirjem
Čas in razmere:  tri ure in pol vzpon in uro in pol spust,  zasnežena pot, rahlo vetrovno, sončno in hladno vreme.
V teh zadnjih dnevih decembra 2014 je našo deželo končno pokril sneg z dovolj nizkimi temperaturami - okoli minus deset stopinj.
Seveda sva si nataknila turne smuči in šla pogledat koliko je snega malo višje. Od kmetije Zgornji Goltnik vodi cesta proti Konečki planini. V začetku je bilo vidno, da se je nekdo trudil, da bi  prevozil to cesto. Ampak je v najino veselje kmalu obupal.
Znašla sva se  v neokrjeni belini in urezala sva svojo smučino dalje proti Konečki planini.
Konečka planina ter Uršlja gora v ozadju.
Močan severni veter je tako prevetril planjave, da so ostale skoraj  brez snega, 
napihal ga je v zamete na robu gozda.
V zavetrnih predelih so bile smreke okrašene z naravnim snežnim okrasjem. Tu drevesa ne potrebujejo umetnega okrasja kot ga napravljajo ljudje v svojih domovih. Narava sama prečudovito okrasi svoje imetje.
Planjave pod Boskovcem so imele premalo snega za kvalitetno smuko. Zato sva se morala zadovoljiti s spustom po cesti.
V vsej tej neokrjeni belini sva naenkrat zagledala sledi pešakov, ki so vodile v najino smer. Le kdo bi lahko še hodil tu naokrog?
Na Rastočki planini so se naše sledi srečale. Že pred tem smo ugotovili, da smo stari znanci in zato je bilo srečanje okronano s priložnostno malico, čajem in klepetom ob lepi brunarici, ki tam stoji.
Čas je prehitro bežal ob klepetu in obujanju spominov v prijetni družbi. 
Pa smo se spet razšli vsak na svojo stran.
 Midva sva se spustila nazaj po najini smučini v dolino in krasno je šlo navzdol. Vedno si zaželim, da bi spust dolgo trajal. In kaj bi še več hotel od čudovitega dneva?