sobota, 10. januar 2015

Križevnik

Izhodišče: nekaj km pod planino Ravne
Razmere:  južen sneg, na vrhu Križevnika izredno močni sunki vetra
Čas: 8 ur z vsemi postanki
S ceste nad kmetijo Planinšek sva zavila na gozdno vlako, jih nekaj prečkala ter nato potrebovala še kakšno uro, da sva prišla do planine Ravne. Za nazaj sva računala, da bodo najine sledi v snegu vidne in se bo dalo tako zopet priti natančno do najinega izhodišča.
Za danes so meteorologi napovedali izredno močan veter v gorah pa sva šla preverit, če bo res tako.
Do planine Polšak se steza spušča in dviga skozi macesnov gozd.
 Vreme je bilo toplo, snega pa le toliko kot ga je navadno pomladi pred  majskimi prazniki.
S planine Polšak je krasen pogled na zahodni greben Raduhe.
Macesnov gozd je vedno lep, tudi pozimi, ko je drevje brez iglic.
S planine se je steza vila po pobočju Križevnika, v daljavi pa sva opazovala megle, ki jih je veter zadrževal nad vrhovi, da se niso prevalile na našo stran.
Steza je bila večinoma pokrita z južnim snegom, ponekod, ravno tam kjer ne bi bilo potrebno, 
pa je bil sneg tudi pomrznjen.
Planinsko ruševje v teh višavah vedno kaže na težke pogoje preživetja.
Sunki vetra so proti grebenu Križevnika res postajali izredno močni, tako kot je bilo napovedano.
Značilen prepaden rob s severne strani Križevnika tokrat zaradi sunkov vetra 
nisva preveč od blizu ogledovala.
Tudi vrh Križevnika  ( 1909 m  ) krasi mini Aljažev stolpek. V ozadju je levo Ojstrica, desno Veliki vrh in Velika zelenica.
V močnem vetru je bilo nebo obarvano s roza in modrimi odtenki.
Severna stena se spušča v Robanov kot.
Panorama proti SV.  V ozadju je celotno pogorje Pece.
Raduha s JZ strani.
Nazaj grede sva opazila grmiček rdečih brusnic. V januarju se nama kaj takega še ni zgodilo. Seveda jih najprej fotografirala, potem pa nisva dopustila, da bi pozeble v zimi, ki bo mogoče še prišla v naše kraje.
S planine Ravne navzdol sva odšla po neki gozdni vlaki in ob poti opazila takle krasen naravni most.
Ko sva hodila navzdol, sva iskala najine jutranje sledi v snegu,  ki naj bi vodile do izhodišča. Toda zaradi močne odjuge je sneg skopnel in morala sva nanovo iskati pot navzdol, da bi vsaj približno prišla do tistega dela ceste, kjer sva pustila avto. Včasih je to lahko prav zabavno.
Večerna zarja zahajajočega sonca nad Rogatcem se je rdečila, ko sva le našla avto 
in se poslovila od zelo lepega dneva.


nedelja, 04. januar 2015

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno
S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.
Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.
Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.
Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.
 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.
Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.
Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  
bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.
Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.
Kot kokoni sviloprejk so sijale.
Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.
Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.
Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.
Na vrhu - 1796 m.
V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.
Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.
Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.
Koča je bila odprta, topla in prijazna.
Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.
Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.
Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.
Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 
in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.
Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom
 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.

četrtek, 01. januar 2015

Velika planina

Opis poti:  planina Kisovec - Mala planina - Poljanski  rob - Gradišče - Velika planina - planina Kisovec
Razmere: vetrovno, mrzlo, občasni snežni zameti
Čas: pet ur
Kljub kopici oblakov na nebu ali pa ravno zaradi tega, je Velika planina dobra odločitev za planinski izlet.
Ko si enkrat gor, se ti odprejo lepi razgledi na vse strani. Tukaj sta Rogatec in Lepenatka.

Na bližnjem Krvavcu so imeli ta dan bolj osončeno kot je bilo pri nas.
Poljanski rob nad Malo planino je tokrat obložen z napihanimi opastmi.

Včasih je treba tudi čez ograjo in na rob, šele takrat se dobro vidi kaj vse je spodaj.
Savinjske Alpe pa so bile vseskozi pod oblaki, ki so brzeli s severa na jug.
Kavka je takoj zasedla svojo izvidniško točko in čakala na svoj delež najine malice. Tudi tokrat ji je uspelo.
Te dve male hiške na Zelenem robu so mi bile najbolj všeč.

Pred jamo je tudi letos velik napihan zamet.
Poljanski rob izgleda elegantno prav iz vseh smeri.
Velika planina prav v vsakem vremenu nudi obilico motivov za oko in fotoaparat.
Najvišja skala daleč naokrog. Tudi ko je mrzlo in buči severni veter je gor lepo.

Naselje hišic na Mali planini in Domžalski dom v ozadju.
Zaradi vetra, ki je gnal oblake, so se slike za ogled hitro menjavale.
Včasih je veter razpihal oblake in nam naklonil nekaj minut sončenja. Kako je bilo prijetno!
Vetrovi so v preteklih dneh narisali krasne risbe čez vse ledene planjave. Nam v občudovanje in razmislek.
Ne vem kdaj je lahko še lepše...
Nekaj zametov je bilo kljub vsemu potrebno prečit, vsem se ni dalo izognit, 
čeprav so bile planjave bolj ali manj brez snega.
Pot nazaj navzdol do planine Kisovec je bila na začetku zelo spolzka, ker je bilo čez dan kar nekaj obiskovalcev. Nič hudega. Za vse je bilo obilo svežega zraka in dovolj topline v vseh treh planinskih kočah.