sobota, 09. februar 2013

Menina planina


Izhodišče: kmetija Semprimožnik nad Gornjim gradom
Snežne razmere: proti vrhu je čez 100 cm suhega snega, planjave na vrhu so ponekod spihane v zamete.
Čas:  4 -5 ur
Imela sva v načrtu, da bi pričela pot na Menino planino iz Tiroseka. Vendar z najinim avtom nisva zmogla strmega vzpona po zaledeneli gozdni cesti do najvišje kmetije, zato sva odnehala. Kasneje sva zvedela, da pot ni bila shojena in to bi pomenilo, da bi višje težko gazila po zametih pršiča. Torej koče na Menini planini danes zelo verjetno ne bi mogla doseči.
Zato sva za izhodišče morala ponovno izbrati kmetijo Semprimožnik, ki sva jo z lahkoto dosegla po lepo spluženi gozdni cesti. Da sva se odločila prav, nama je kasneje potrdil vedno zelo prijazni oskrbnik na koči na Menini. Jasno pa nama je postalo tudi ko sva okusila snežne razmere v katerih sva bila na vrhu planine.
Menina planina je bila v teh dnevih zaradi obilice snega na vrhu dostopna le z Gornjega gradu.
Pot sva začela po zasneženi cesti nato pa zavila v gozdne vlake, kjer sva delala svojo smučino proti vrhu. Vse samo po občutku oziroma 'augenmassu'. Še vedno nisva pristaša "GPS" tehnologije, ki te varno in zanesljivo vodi do cilja. Raje se občasno zgubiva in tako odkrijeva kotičke, ki so samo najini.
V tihoti gozdov je vladala prava zimska idila z obilico novega, rahlega, suhega snega. Seveda je bilo nekajkrat potrebno zagaziti bolj, kot sva si želela, ter prečiti pobočje do druge gozdne vlake. Bilo je pestro tako kot vedno. Šele proti vrhu sva pa se pridružila običajni markirani poti in se je nato držala do koče. Pričelo je tudi snežiti tako kot so vremenologi napovedali.
Tole prekrasno okence med smrekami me vedno očara pri vstopu na odprto planjavo.
Po planjavah pa je bril mrzel veter, snežilo je in pokrajina se je spreminjala
Oddajnik na vrhu nad kočo je pogosto važen kažipot. Kadar pritisne megla, zna bit pokrajina neprepoznavna. Hribčki, dolinice in vrtače so si takrat zelo podobne.
 
Menina planina - 1453 m v vsej svoji krasoti privlači tudi takrat ko ni videti sonca z modrim nebom.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim in nakazoval, da bova kmalu prišla v toplo zavetje.
Res je bilo tako. Z izredno prijaznima oskrbnikoma sva se zaklepetala, zvedela, da je Menina planina nedostopna po drugih poteh, kočo oskrbuje planinsko društvo iz Gornjega gradu, oskrbnik nama je tudi razložil kod naj se peljeva navzdol. Seveda sva morala to poiskusiti pa čeprav je bila možnost, da se izgubiva ... oziroma nehote podaljšava bivanje v mrzlem gozdu.
In sva šla.  Enostavno sem pozabila slikati tako lepo in doživeto je bilo. Najprej čez travnike
 nato pa po slabo vidni smučini strmo v gozdno grapo navzdol... , ne veš kaj te spodaj čaka.., ali gaženje nazaj gor ali pa se bo smuka nadaljevala med gostimi bukvami dalje navzdol....
 Nato pa med drevesi v gozdu do druge gozdne vlake....
Pa spet med drevesi, pa po naslednji gozdni vlaki, da si noge malo oddahnejo...
To je bila res ena od najlepših smuk, visok sneg, pršič, sama sva sledila smučini in smuka je trajala kakšno uro, vse je bilo tako prekrasno, da bi človek šel še enkrat 3 ure navzgor, samo da bi se lahko odpeljal nato zopet navzdol, pa bova drugič..edina slabost je bila v tem, da ne vem če bova zopet našla to pot za spust. Je bilo kar komplicirano, zato bi bilo dobro, da čimprej ponoviva.

Pred kmetijo Semprimožnik pa sva se le spustila po cesti ter ob robu ceste še opazila brezno ter zeleno praprot, ki je rastla iz brezna ven, kljub zimskim temperaturam krepko pod lediščem. Iz jame namreč toplo piha dan in noč.
Hura za sneg.
 

petek, 08. februar 2013

Kašna planina-1435 m


Izhodišče: Črnivec
Čas: 3 ure
Snežne razmere: okoli 50 cm suhega pršiča na precej cm snežene podlage
V tem prostem prazničnem petku, sva šla torej pogledat še snežne razmere na Kašno planino.  Spet je bilo potrebno obuti turne pancerje, na smuči namestiti mokre "pse" in spet hoditi navzgor. Kot sva opazila po sledovih, sva tokrat hodila tretja in četrta po delno vidni gazi navzgor.
Oblačnost se je malo redčila, tako da se je prav lepo videl Rogatec in Lepenatka,
 kjer sva bila malo prej.
Zadnjih 20 m proti vrhu Kašne planine - 1435 m ni bilo možno doseči s smučmi, je bilo treba peš in tovoriti smuči navzgor.
Spet je mrzlo pihalo... še bolj mrzlo kot prej na Lepenatki.
Logično, saj se je sonce že bližalo robu zenita.
Obetal se je prelep sončni zahod in bila sva v dilemi ali ga čakati na vrhu v tem mrzlem vetru ali pa kar odsmučati navzdol...
Tokrat sončnega zahoda na vrhu nisva čakala, po celodnevni smuki je naju že malce načenjal mraz...
..klopca je bila kot pripravljena...
In sledila je resnično uživaška smuka "primerna najinim letom"..., bi dejali mladci.
Krasno je rezati smučino v svež sneg, ki ječi pod težo ostrih robnikov hitrih smuči.
Taka smuka po svežem pršiču navzdol je nekaj česar nimaš nikdar dovolj. Vse prehitro mine.
Glede sončnega zahoda pa sva imela prav, dobro sva ocenila, zažarel je v vseh barvah od vijolčne, rdeče do rumene ampak sva to opazovala že iz doline...pa drugič, še veliko jih bo, ko bova kje na vrhu planin.

Lepenatka- 1425 m

Izhodišče za Lepenatko: Mačji kot
Čas: 4 - 5 ur počasi je več kot dovolj časa
Snežne razmere: nad 1000 m nadmorske višine je snega že nad 50 cm, malo višje pa okoli 100 cm. Sneg je suh pršič, na pobočjih je ponekod snežena skorja,  vrh Lepenatke je bil spihan.
Pri najvišji kmetiji v Mačjem kotu sva pustila avto in nadaljevala s smučmi po zasneženi cesti.
Pot je kmalu zavila na travnik in na vlako v gozd.
Nad gozdom se je odprl pogled na sosednjo Menino planino.
Smučina je bila že narejena a sva na srečo bila med prvimi, ki so se odpravili na vrh Lepenatke.
Sonce se je sicer skrivalo za visokimi koprenastimi oblaki, vendar je bila zimska idila kljub temu popolna, predvsem zaradi količine snega. To vedno naredi zimo prvinsko.
Polovica vrha Lepenatke je bila spihana, na drugi strani pa je bilo ogromno snega z nastajajočimi opastmi na vršnem grebenu.
Greben sosednjega Rogatca se je zazdel presenetljivo blizu.
Zapihal je močan mrzel veter in naju želel pregnati z vrha.
Pa se nisva dala kar takoj ugnati vetru, je bilo potrebno prej narediti še nekaj posnetkov.
Kašna planina v soseščini je porodila idejo, da greva danes še tja gor.
Sedaj pa juhuhuuuuuuuuu,  spust v dolino po napihanem pršiču.
Vsaj mislila sva tako....
Nekaj je bilo res pršiča, nekaj zamrznjene snežene skorje in klože, nekaj pa zametov
 v katere sva pogosto uspešno zarila in prevozila, kakor katerega...
...pogled nazaj proti vrhu, kamor se je sedaj zaganjalo že nekaj"turašev"....
...ampak konec koncev se je zgodila zopet ena krasna smuka...
...in nikdar je ni dovolj ali preveč...,
zato sva se ob zasluženi malici ob mali koči odločila, da greva danes še dalje na Kašno planino, pogledat kakšne  so snežne razmere še tam.
..še en pogled v dolino nato pa po ozki vlaki še navzdol. Če bi bila ta vlaka zamrznjena, bi bil to pravi rodeo na smučeh, ker pa je bila še kolikortoliko sneženo deviška pa je še prav lepo šlo...

nedelja, 03. februar 2013

Paški Kozjak

 
 
Včerajšnji sneg je pobelil samo hribe, medtem ko je v dolini močno deževalo ter zalivalo kleti. Preden je nastopil večer, sva si po aktivnem dnevu zaželela še malo zimske romantike.

Dokler so noge sposobne slediti željam srca, bodo najine majhne sanje vedno uresničljive.
Kmalu sva bila v sveži belini, kjer sva počakala, da se je sonce poslovilo od jasnega nedeljskega dneva.