sreda, 08. februar 2012

Smrekovec, Krnes...do Komna pa ni šlo...

Izhodišče: gostišče Grebenšek v Florjanu pri Šoštanju.
Čas: 8 ur
 Mrzlo jutro in napoved mrzlega dneva naju nista odvrnila od namere, da kulturni praznik proslaviva bližje soncu in višje od delovnega vsakdana.
Najprej sva se torej aktivirala midva, nato pa je za nama sramežljivo prišlo še sonce.
Ko sva bila pri Gornjem Brložniku, je studenec bil še popolnoma zamrznjen, kar je potrjevalo najino domnevo, da je temperatura bližje minus dvajsetim kot minus desetim. A grel naju je hiter korak in močna želja, da bi dospela čimprej na smrekovške planjave.
Dolgo časa sva rezala najino sled v neokrnjen sneg, potem pa sva se pridružila enim osamljenim stopinjam. Pogled nazaj pa je že pokazal lepo uhojeno stezico, ki so jo je izdelale tri desne in tri leve noge ter šest pohodniških palic.
Koča pod Smrekovcem je bila zaprta, zato je bila najina malica malo krajša in kar stoje v zavetrini koče. Vzpon na vrh je potekal pospešeno zaradi preveč vetrovnega pobočja. Na vrhu pa idila. Popolno brezveterje in obilica puhastega snega, ki se je iskril v vedno močnejših sončnih žarkih.
Na vrhu pa sva srečala enega novopečenega turnega smučarja in enega motorista na sankah. Oba sta bila navdušena nad lepoto trenutka ki sta ga ujela. Midva pa sva razmišljala o tem, da  ....  je snega bistveno več kot sva ga pričakovala glede na poročila meteorologov.
Odpravila sva se naprej proti Krnesu.
Snega je bilo res veliko. V povprečju okrog metra. Ponekod skoraj spihan, drugod pa neprehodni zameti.
Potem pa so bili samo še zameti. Pregazila sva jih nekaj, ki so segali prek pasu, nato pa so se prikazali še večji. Tu očitno ne bo šlo naprej...
Tudi tukaj ni bilo obetavno.
Tule nisva niti poskušala...
Tudi to idilo sva pustila neokrnjeno...
Popolnoma neprehodno tudi sredi drevja.
Bo treba malo nižje poskusit.
Na srečo nama ni potrebno naprej. Lahko se vrneva.
In sva se vračala proti koči. Ampak pot je bilo treba poiskati preko deviško belih planjav, če nočeva nazaj spet preko vrha Smrekovca od koder sva prišla.
Markacij v takih razmerah seveda ni videti, a sva prepoznala vodni izvir s koritom, ki je potrdil, da sva na pravi poti.
Pri bivši Erini koči je bil spet primeren trenutek za vroč čaj iz najine termovke in še eno malico. Sledil je še hiter spust v dolino in dan sva preživela tako, da bi ga gotovo tudi mož, ki je zaslužen za današnji praznik, blagoslovil s kakšnim lepim sonetom.


nedelja, 05. februar 2012

Čemšeniška planina

Takole lepo v idilični zimski pravljici pa je malo višje. Tokrat na Čemšeniški planini.
Snega ni preveč ravno prav za prijetno gaz v nedeljskem popoldnevu.
Izhodišč za vzpon na Čemšeniško planino je veliko. Trojane, Čemšenik, Krvavice .....
V gozdu je bilo takole lepo, pravljično. Vsaka vejica drevesa je bila odeta v led in snežne kristale.
V koči se je grelo kar nekaj pohodnikov.
In še pogled v dolino, proti Zasavju.

ponedeljek, 30. januar 2012

Graška gora

Graška gora je nekaj posebnega. Ima izredno strateško lego, posebno zgodovino, enkratno poselitev in ime, ki zavaja, saj s pravimi gorami nima dosti skupnega.
Ima tudi drevo, ki je nekaj posebnega.
Kakorkoli ga pogledaš, je čudovito. In čudovit je razgled na gore in hribe, ki ga lokacija drevesa ponuja.

sobota, 28. januar 2012

Bezovec(Dobrovlje)

Mrzzzzzlo je bilo, tako da mi je po dveh urah mraza zamrznila moja Nokia toda nekaj fotografij pa je le uspela narediti.
Impresije z "domačih gora".

Malo pod vrhom Bezovca še vedno sameva majhna lovska kočica.




Po statistiki sodeč,  bo še vsaj nekaj časa, čedajle večja možnost snežnih padavin in tako takšen znak prav prijazno opozarja na snežne razmere.

nedelja, 22. januar 2012

Groser Speikkogel / Koralpe...

... ali po naše Golica ( 2117 m)
O čem govorim, ko govorim o teku, je naslov knjige uspešnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija.
 In o čem govorim jaz, ko razmišljam o zimi, ki sva jo užila danes na Golici?

V tem sobotnem jutru je bila cesta iz doline lepo splužena, toda še vedno snežena, vse do parkirnega prostora smučišča Koralpen.
Nato si natakneš turne smuči in izbiraš svojo pot navzgor. Seveda, če si tu prvič kot midva in se po vrheh podijo megle, je pot samo začrtana v najinih mislih, da je pač potrebno navzgor.  Ko je več snega, je nabolje iti levo od največjega parkirišča in nato po grebenu navzgor.
Bolj ko se vzpenjaš, bolj ti je jasna geografija grebena Golice, zlasti ko so se megle razkadile in so se vrhovi zableščali v soncu.

Najhujša strmina je bila že za nama (spet sva izbrala najbolj strmo varianto, vsaj meni se je zdelo tako) in sedaj se je pričela simfonija v belem. (no ja seveda bi beline lahko bilo več oziroma bolj na debelo).

Proti vrhu so bile travnate planjave spihane in tudi danes je mrzel veter krepko pihal po grebenu. Le kje je tistih šest stopinj, ki jih je zjutraj obljubljal lokalni avstrijski radio? Jih še manjka vsaj šestnajst!

Ampak že to, da kraljujeva nad oblaki je velika radost!
























Menda je tudi cesta bila nekje blizu. Ampak tudi tako je lahko prometni znak popolnoma uporaben.

Hitro sva se povzpela nad 2000 m in vrh z dvema svetlečima žogama je opazen že od daleč. Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo, da sta to radarja; nama je glede tega popolnoma vseeno, sta pa koristna za orientacijo, da je nama popolnoma jasno, kam morava priti.
Še nekaj snežišč je potrebno prečiti. Opasti ni in tudi nevarnosti plazov ni enkrat za spremembo.

 "Dve žogi" na vrhu sta bili vedno bližje, vetra pa vedno več.
Le še par korakov je do vrha na katerega vodi čisto ta prava asfaltna cesta, ki jo je malo pred nama uredil 'ratrak'. Tako se do radarjev vzpenjava po 'sveže pečenih vafljih'.

V tem delu dežele se je kar na hitro pooblačilo in še vedno ni bilo tistih obljubljenih šest stopinj Celzija. Glede na to, da se mi je skoraj"zanohtalo", ko sem slekla rokavice, da bi fotografirala, bi glede na izkušnje ocenila, da je bilo vsaj minus 15 stopinj Celzija z močnim vetrom.

Pod vrhom sva si odpela smuči. Ni nama bilo za telovadit s smučmi po spihanih in pomrznjenih skalah do vrha Golice.



Z malo trme in vztrajnosti je uspel tudi najin vpis v knjigo še preden so prsti odpovedali poslušnost.













Malo pod  vrhom Golice je v eni od radarskih zgradb bilo odprto predverje. Tam sva se malo okrepčala in se opremila za spust v dolino.

Vedela sva, da bo spust bolj kratek, (prekratek da bi trajal do mraka) zato sva vijugala bolj počasi. Smuka je tu res nezahtevna.
Najprej sva prismučala do Koralphaus - planinske koče pod vrhom Golice. Tudi ta je bila odprta, a naju ni uspela zvabiti noter. Če bi bilo sončno, bi gotovo posedela pred njo kakšno urco in se razgledovala po dolini in bližnjih vršacih.S te opozicije se lepo vidijo tudi naše gore.

Takole se je videla Uršlja gora ter celo dim iz šoštanjske termoelekrarne v ozadju.

Malo sva užila še mehkega"celca".

Smuka se je prehitro končala, tako lepo bi se lahko peljala še ure in ure. Ampak tokrat ni šlo.




















Še nekaj pogledov nazaj...

 nato pa v dolino skozi meglice...

sobota, 14. januar 2012

Čez Vršič: Planica - Tamar

Januarja je cesta čez Vršič večkrat zaprta zaradi obilne snežne odeje in grozečih snežnih plazov. Tokrat pa je popolnoma kopna, zato sva najino pot domov začrtala od Bovca do Kranjske gore.
Ker se nama ni nikamor mudilo, sva si spotoma marsikaj pogledala, da sva kolikor toliko na tekočem s spremembami v dolini med impresivnimi vršaci.
Največje presenečenje za naju so bile te klopce, ki so postavljene na skrbno izbranih točkah. Poleg počitka utrujenemu popotniku nudijo še duhovno osvežitev z izbranimi biblijskimi citati.
Trdnjava Kluže z Mangartom v ozadju še vedno deluje zelo skrivnostno. Hribi okoli nje so prepleteni s podzemnimi hodniki, ki burijo domišljijo. In predvsem se ponovno zavem koliko časa, denarja in naporov ljudje že tisočletja žrtvujemo za vojaške zadeve. Do kdaj še? Bo kmalu prišel tisti čas, ko bomo ukinili vojaščino in vsa sredstva in prizadevanja preusmerili v humane cilje? Da nasitimo vse ljudi in Zemljo spremenimo v planet obilja.
Takrat verjetno takšne klopce ne bodo imele pravega smisla, zdaj pa so to zgovoren znak, da nezadovoljstvo med ljudmi narašča.
Ko se cesta vijugavo vzpenja proti prelazu, je Jalovec tista gora, ki največkrat pritegne najin pogled. Spominjava se, kako sva pred mnogimi leti varovala najina rosno mlada sinova pri prečenju snežišča.

Na Vršiču in v Kranjski Gori se nisva ustavljala. Sončna sobota je privabila v hribe obilo ljudi, midva pa jih raje doživljava v samoti. Zato sva se podala v Planico, kjer sva pustila avto in se peš odpravila naprej v dolino Tamarja do koče. Tudi tu je bil živahen vrvež, ki pa naju ni motil. Sama koča in vzdušje v njej je bilo zelo prijetno, pa tudi njihov zelo dober (in velik!) štrudel sva si zapomnila.
Seveda pa sva si pred kulinaričnimi užitki privoščila pohodniške. Jalovec in Ponce je treba užiti tudi pozimi, da ti ostanejo v srcu.
Sončen dan se je že prevešal v hladno modrino, ko sva zadovoljna zapuščala dolino pod Poncami in se usmerila proti domu. Pa ne po avtocesti, ampak med vasicami in polji umirjene gorenjske pokrajine. Dolgo so naju spremljale še s soncem obsijane Karavanke, ki so skupaj z nama v mavričnih barvah zapuščale izpolnjen dan.