sobota, 3. marec 2012

Zirbitzkogel - 2396 m

Izhodišče:  koča Waldheimhutte
Čas 7-8  ur s postanki
Dravograd - Wolfsberg - Bad St.Leonhard - St Anna - Waldheim hutte

Zaradi pomanjkanja snega v naših hribih sva šla malo bolj na sever, pa ne preveč. Na najvišji vrh Seetalskih Alp, Zirbitzkogel, ki je visok solidnih 2396 m. Umeščen je skoraj na sredino svojega 35 km dolgega masiva in je kot tak zelo zanimiv vrh za turne smučarje, saj omogoča dolg in prijeten spust na katerokoli stran masiva.

Pri koči ( Waldheim hutte ) sva torej pustila avto in našla zasneženo pot levo od koče,  proti najinemu cilju. Malo sva bila skeptična glede smuke, ko sva videla precej gola pobočja a sva vseeno upala, da se bo izšlo. In res se je. Celo veliko bolje od pričakovanja.
  Sneg je bil na začetku lepo trd in zbit, tako da je lepo šlo navzgor, temperature pa čedajle bolj pomladanske.
Prisojna pobočja niso bila več zasnežena in malo naju je zaskrbelo kako bova s smučmi prišla do vrha.
V teh gorah sva bila prvič in zato v takšnih razmerah seveda ni enostavno najti prave poti za na vrh. Ponekod je zasneženo,  tam pa, kjer vodi markirana pot,  pa je bilo kopno. Drugod je bilo prestrmo ali pa prenevarno. Ali pa je bilo preveč skalnato za hojo s smučmi. Sproti sva se torej odločala kje in kako bova nadaljevala pot.
Pot naju je tako vodila mimo planin in prelepih koč do  koče Kohlerhutte. Od tu dalje je vodila pot desno, ki pa nama ni odgovarjala zaradi pomankajna snega višje, zato sva si izbrala svojo smer čez dolino in nato po edini še v celoti zasneženi grapi do prvega višjega vrha v masivu - Fuschkogla ( 2214 m).
Področje je poznano po cemprinu; nemško ime zanj je Zirben (Pinus cembra). To je mogočno drevo iz rodu borov, ki doseže starost celo do 1000 let in zraste do 20 m visoko. Obstaja pa še ena razlaga, da ime Zirbitzkogel prihaja od stare slovenske besede "cirbiza", ki naj bi pomenila rdeč alpski travnik.
No, kakorkoli že, sedaj sva potrebovala sneg za najine smuči za navzgor in seveda za navzdol. Zato sva pridno hodila proti vrhu grebena v upanju, da bo na drugi strani še kaj snega.
Po naklonu masiva sva vedela, da je smuk s te gore eden lepših. Samo na vrh grebena morava priti. Toda na grebenu sva videla, da dostop do Zirbitzkogla ne bo tako enostaven. Toplo vreme v zadnjem tednu je očitno  naredilo močno odjugo tudi na tej višini in snega je bilo tu res sila malo.
To je pomenilo, da bo potrebno pritrditi smuči na nahrbtnik in v pancarjih korakati dalje navkreber. In vedela sva, da bo to potrebno ponoviti nekajkrat.
Vsak na svoj način sva si še poskušala zapomniti sneženo grapo po kateri sva prišla navzgor, da jo bova znala najti za smuko navzdol. Možnosti da jo zgrešiva je bilo seveda veliko, saj so bile na vrhu vse zasnežene, najine sledi pa nejasne. Za vsak slučaj sem jo še slikala, če bo to kaj pomagalo. He, he.

Smuči na nahrbtnik, pa v pancarjih nekaj 100 m dalje, do zaplate snega, nato smuči zopet na noge in navzgor nekaj 100 m in smuči zopet dol ... in tako dalje, pač nekaj volje rabiš in vrh, ki ga gledaš pred seboj,  pa gre.
Toda pokrajina je res čudovita in vsa telovadba s smučmi nama ni presedala ali celo pokvarila prijetnega vzdušja. Ravno nasprotno. Zaradi pogostih zastojev sva opazila marsikaj takšnega kar bi v naglici prezrla. Od lepih kamenin do zanimive flore.
Razgledi pa so bili prekrasni. Kljub temu, da ni bilo popolne jasnosti in so se oblačne meglice občasno prikazale na nezaželjenih mestih.
In tako dalje preko zaplat snega in travniških planjav, ki so bile pokrtite z nizkimi grmički brusnic. Tam kjer je bilo dovolj snega za najin prehod do glavnega vrha, pa so na neprevidneže prežale mestoma skoraj nevidne a povsod  nevarne opasti.
Deset minut pred vrhom na zadnji sneženi zaplati sva končno pustila smuči in šla peš naprej. Vendar ne povsem do koče in vrha. Imela sva že itak dovolj hoje s pancerji. A k takšni za naju nenavadni odločitvi, da ne greva na vrh je najbolj pripomoglo dejstvo, da se je že slišal kraval s koče in da sva videla veliko ljudi pred njo. To je potrdilo pričevanja, da sta koča in vrh izredno obiskana v vseh letnih časih. Midva pa vendarle iščeva v hribih mir in tišino, zato sva se ustavila le nekaj sto metrov stran in uživala v razgledih, toplem čaju in okusni malici. Z najine, severovzhodne strani očitno ni nihče hodil do vrha. Vsi so prišli po eni od jugozahodnih poti.
Kmalu je zapihal še mrzel veter, pripodili so se malo gostejši oblaki in naju pregnali od težko zaslužene malice.
Vzpon naju je nagradil z lepimi razgledi vse naokrog. Menda so v ozadju dolgi grebeni Nizkih Tur. Na spodnji sliki pa je jezero Lavant see in desno od njega najina dolga pot po zaplatah snega, ki so na srečo med seboj še dovolj povezane, da bo neprekinjena smuka skoraj do doline.
Prav veselila sva se, ko sva pomislila, da naju čaka res krasna dolga smuka, kakršnih sva bila do zdaj malokdaj deležna.

 Pred tem pa naju je čakal šel greben od Zirbitzkogla do Fuschkogla, ki ga bova morala v večini prehoditi kljub vabeči belini na levi strani grebena, kjer so od tukaj jasno vidne nevarne opasti.
Pa saj sva vajena hoditi v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Tokrat pač tovoriva še smučke.
Kmalu je bilo tudi to prečenje za nama in bližal se je trenutek, ko bova zapustila svobodne višave.
Počasi, skoraj ritualno sva lahko pospravila 'pese' s smučk in pričel se bo najlepši del. To je spust s smučmi. Pri turni smuki je lepo hoditi gor proti vrhu da dosežeš cilj. Vendar je spust v dolino gotovo najleši del dogodivščine.
Še zadnji pogled proti vrhu, preden sva se popolnoma posvetila smuki.
Najina snežena grapa naju je še čakala, našla sva jo tudi uspešno. Torej gasa! Pa spet ne preveč, da ne bova prehitro v dolini.
Smuka je bila čudovita; sneg sicer trd a na vrhu ravno prav zmehčan, da so robniki dobro grabili.
In tako se vsaka "štorja" enkrat konča; najina se je s prekrasnim spustom vse do koče Waldheim hutte.

sobota, 25. februar 2012

Komen

Golte (Mozirska koča) - Smrekovec - Krnes - Komen in nazaj
Čas: 8 ur s postanki

V teh dneh verjetno lovimo v tej sezoni še zadnje turne smuke, ker pač nam ta zima ni bila preveč naklonjena.
Ampak še vedno se z malo iznajdljivosti najde kakšna lepa pot. Tudi take, ki so bile že ničkolikokrat ponovljene, pa so še vedno prijetne in zanimive. Dan se mi je tudi danes seveda pričel ob pričakovanju sončnega vzhoda.

Novo sonce v tem jutru mi je zopet pričaralo tople barve, ki jih fotoaparat nikoli ne more zajeti tako dobro, kot vidi oko v naravi.

Jutranje temperature so bile že nad ničlo, zato sneg ni bil pomrznjen. Tu na Istejah, na malem sedlu na Golteh sem opazovala moj današnji cilj - Komen. Hm, kar daleč je to.

Z Golt se spustiš navzdol do sedla Kal nato pa po zasneženi cesti do doma pod Smrekovcem. Odjuga je cesto tudi že močno načela, tako da bo tole zadnji turnosmučarski prehod tule, če ne bo z neba nove pošiljke snega.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim, torej je oskrbnik "doma".

Pod kočo pa je snega bilo veliko in tudi navzgor do Smrekovca ga je bilo čedajle več. Po stopinjah v snegu sem opazila, da sem to jutro prva ali druga tu gor. Čudno se mi je zdelo, ker nisem bila zelo zgodna in ker je Smrekovec zelo obiskan v vseh vremenskih pogojih in letnih časih.

Na vrhu so se nudili krasni pogledi vse naokrog. Čez nekaj minut sem dobila družbo še treh smučarjev, ki pa so kar hitro odbrzeli nato navzdol. Moja pot pa je vodila po smrekovških planjavah dalje med visokimi zameti.

Smrekovcu je sledil Krnes. Mimo njega sem šla levo po markirani poti, ki preči strm krneški gozd. In pod nogami se je tu večkrat slišal tisti znameniti "wuuuf", ko se nekje globoko pod teboj udre cela plošča s snegom, na zunaj pa ni nič videti.
To ni bilo ravno prijetno poslušatt, tako da sem se že tam odločila, da bom nazaj šla raje čez vrh Krnesa.
Vso pot sem bila sama, pred Komnom pa me je dohitel še en smučar in kar hitro odbrzel dalje.

Kot so kazale sledi po snegu smo v zadnjem tednu po sneženju tu potovali: ene motorne sani, nekdo s krpljami samo v eno smer ter midva smučarja. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo več sledi.
Na vrhu je bilo seveda nekaj sončenja ter občudovanja vseh vrhov v okolici. Na sliki je zasnežena Peca v ozadju. Zanimivo bi bilo videt, če so tudi tam takšni snežni pogoji kot tukaj.
Zaradi tistih wuuuuf glasov sem se nazaj rajši vračala čez vrh Krnesa. Sicer je bilo potrebno "štamfati" s smučmi navzgor ampak je zato spust  bil bolj prijeten in tudi tistih wuuuufov ni bilo slišati.

Z vrha Krnesa se lepo vidi Uršlja gora.
Nato pa samo še navzdol po znamenitem smrekovškem travniku, vse tja do koče in še dalje po cesti navzdol.

Ta pohod ima neko posebnost. Ko se najlepše zaključi, to je spust s smučmi, se moraš povzpeti še nazaj na Golte. Temu se ne da izogniti. Verjetno je to tudi razlog, da ta pot ni zelo obiskana..Čeprav je zelo prijetna in predvsem razgibana.

petek, 24. februar 2012

Golte-Medvedjak

Mozirska koča - sedlo Isteje - Hleviška planina - Stari stani - Medvedjak - Mozirska koča
Čas: 3.30 ure

V petkovem popoldnevu sva se odpravila pogledat koliko snega je še ostalo na Golteh. Neverjetno, kaj naredi odjuga. Spodnja planina je bila še pred tremi dnevi popolnoma prekrita s 30 cm odejo snega.

 Na vrhu se je sneg topil kot za stavo. Le še na Hleviški planini je bilo nekaj neokrnjenega južnega snega.

Malo sva hodila tja ter še dalje tja nato se spuščala po bregu nazaj in navzdol s Hleviške planine in tako dalje.....nato pa sva našla pot nazaj na Stare stane. Iz gozda in neokrnjene beline sva prisopihala naravnost na progo pod smučarsko vlečnico. Seveda v tem času ni bila več v pogonu zato sva se mirne duše spustila po njej navzdol.
 Naravnost do koče na Starih stanih. Vse mirno je bilo tam, nikjer nikogar. Kako lepo.

Do teme sva imela spet premalo časa, da bi odsmučala okoli Medvedjaka nad Tirske peči kot sva imela v planu. Zato sva krenila kar naravnost navkreber na Medvedjak. Tirske peči pa bodo zopet ostale za naslednjič. In kako dobro je to, da nikoli ne zmanjka ne idej, ne motivov; volje pa itak ne.
Proti vrhu  pa sva upočasnila najin tempo, seveda zopet zaradi čudovitih barv sončnega zahoda.
Na tej strani Golt so res prekrasni pogledi na vrhove proti zahodu: Ojstrico, Raduho ter Karavanke v ozadju.


Spet bo naju lovila tema, zato je bilo potrebno it dalje klub želji, da bi še malo ostala tu gor in meditirala v prijetnem okolju. Pa drugič, saj bova gotovo še prišla.


Te neverjetne barve, ko sončna krogla zaide za gore, me vedno znova pritegnejo in očarajo. Oranžna, roza, rumena in še vse vmesne nianse. Nikoli se jih ne naveličam.

sreda, 22. februar 2012

Golte - Kal - Stari stani


Ideja je bila rojena že dopoldan, ko sva se oba ukvarjala s službenimi bolj ali manj rešljivimi problemi in izzivi. Zato sva se lahko složno že takoj po prihodu domov v nekaj minutah odpravila na pozno popoldanski smučarski pohod na Golte.
Meglice so se umikale, premikale, občasno izginjale in se nenadoma nepričakovano pojavljale. Občasno se je prikazalo celo sinje modro nebo ter dodatno osvetlilo lepoto beline novega snega.
Včeraj ga je zapadlo kakšnih 20-30 cm in tisti, ki so danes tu ali bodo tukaj še v naslednjih dneh, bodo res lahko uživali v zimski pravljici. Pa še mrzlo ni preveč.
Malo časa je še ostalo do teme, zato sva zarezala smučino le čez prelaz Kal in še malo dalje po gozdni poti v smeri Boskovca.

Seveda je bilo prekrasno zamenjat službeno mestni hrup in ropot s prijetniim klokotanjem turnih vezi na smučeh, ki se je v enakomernem ritmu najine hoje oglašalo v čisti tišini.

Pod Boskovcem sva se obrnila in počasi rezala smučino navzdol po svežem snegu. Že zaradi teh nekaj presmučanih metrov v novem snegu se je splačalo priti sem gor.

Sonce se je že poslavljalo. Barve snega, gozda in neba so se spreminjale od živahnih do sivih pastelnih. Vsako minuto je bil pogled proti dolini drugačen. Sprehajajoče meglice so občasno vidno sceno impresionistično pobelile in samo par metrov smučine naprej in nazaj je dokazovalo, da sva še vedno na pravi poti.

Mračilo se je že, nama pa še ni bilo dovolj, zato sva se odpravila še proti Starim stanom po steptani progi. Nisva namreč imela namena smučati navzdol po celcu v temačnem gozdu, zato sva raje izbrala to progo, ki se jo da presmučati tudi v mraku brez nevarnosti neljubih presenečenj bližnjih srečanj z nevarnimi objekti v obliki dreves ali kamnitih pasti. Zaradi morebitnega pojava ratraka ali motornih sani, ki sva jih videvala, pa sva si tukaj morala prižgati še čelni svetilki.

Luč dneva pa je zelo hitro ugasnila. Tako nama je za konec ostalo še malo smuke v skoraj popolni temi.
Samotne luči so kar prekmalu naznanile, da se bližava cilju. Zadovoljstvo nama je napolnilo srce, zato sem prepričana, da bova kaj takega ob prvi priložnosti ponovila. Verjetno  bo to prav kmalu.

sobota, 18. februar 2012

Dobrovlje (Bezovec in Čreta)



Izhodišče: Šmartno ob Paki
Čas hoje: 8 ur
Dobrovlje so planota sredi Savinjske doline med Celjsko kotlino in Menino planino. Planota  sicer nima velike nadmorske višine, najvišji vrh je 1117 m ampak njena vrtačasta pobočja so izredno zanimiva in lepa na pogled.

V hrib se zagrizeš iz Letuša in v dobri uri si lahko že na vrhu Bezovca. Tokrat je bila gaz že narejena od dveh ali treh pohodnikov pred nama.

Bezovec (857 m) je najvišji vrh vzhodne strani Dobrovelj in na ta sobotni dan je bilo pogled z njega na Celjsko kotlino takšen.

Presenetilo naju je, da je kar nekaj snega na Dobrovljah. Večinoma je segal čez gojzarje. Občasno pa sva morala narediti tudi gaz skozi kak meterski zamet. Od Bezovca dalje sva namreč sama delala gaz, zopet sva bila prva v tem delu po zadnjem sneženju (morda celo prva v tej zimi, kdo bi vedel).
Steza se vije večinoma po travnikih med vrtačami, mimo nekaj kmetij in tudi mimo takšnele majhne ruševine.

Na mnogih mestih na poti se odpirajo lepi pogledi na Savinjske Alpe.

Samo na enem delu poti se pot sreča z asfaltno cesto, po kateri je potrebno narediti dobrih 100 m, nato pa steza spet zavije v gozd. Seveda tokrat steza ni bila vidna, sama sva delala novo gaz v snežno belino. Od tu dalje je le še vzpon po razgibanem grebenu in v pol ure sva že bila na Čreti.

Vrh Črete se ponaša s 1000 m nadmorske višine in veliko cerkvijo.

Pod vrhom je še planinski Dom pod Čreto do katerega vodijo številne poti.

Prišla sva na cilj, se okrepčala in s tem podaljšala bivanje na svežem zraku. Sedaj še lepo po najinih sledeh nazaj. Tokrat se nama je pridružil črn labradorec, ki naju ni zapustil ves čas poti vse do zadnje kmetije, predno sva se spustila v Letuš.
Zopet so bile samo najine sledi tiste, ki so nama kazale pot nazaj.

V tem dnevu je dopoldan nebo pokrivala še koprena oblakov, popoldne pa se je prikazala zopet modrina neba. In tako sva naredila kar "orenk" turo, čeprav le na okoli 1000 m nadmorske višine. Ampak že to, da smo doma med hribčki in si lahko obujemo gojzarje na domačem pragu je velika prednost. vsaj za nas nekatere..