nedelja, 13. november 2011

Jabuka 2011



JABUKA 2011, Vodice, 11. -13. studenog 2011. godine

Odločitev je bila jasna; letos grem na regato kot član posadke na Sari. Torej Elan 31S. Vendar je stvar propadla, kajti Sari je odpovedal motor in v Vodice so Vlado, Dušan in Matija prijadrali brez motorja s trdnim upanjem, da ga bodo pravočasno popravili. Pa se to ni zgodilo. Zato sta Vlado in Dušan ostala v Vodicah, Anže, Matija in jaz pa smo se priključili Milanovi posadki na najeti jadrnici Elan 450 namesto Ekota, ki se je kot dober mehanik ponudil, da bo pomagal usposobiti Sarin motor.


START se je zgodil torej : 11.11.2011 ob 11. (23.) uri, 11 minut in 11 sekund



Na startu je bilo 82 jadrnic. Ob polni luni in prilično močni burji je bila gneča pred startno linijo dovolj dinamična, da kljub pozni večerni uri ni bil nihče zaspan. Veter v polkrmo je nekatere posadke vzpodbudil, da so razpeli spinakerje, tako da smo lahko tisti bolj previdni opazovali, kako so jih najprej zmočili, nato strgali in kmalu za tem mokre bolj ali manj uspešno pospravili. Ob razgibanem morju, močni burji (20 - 25 kN) in srebrni mesečini smo se uspešno prebijali v ospredje in pri otoku Komorici smo bili popolnoma zadovoljni s trenutno uvrstitvijo. Kasneje smo se porazgubili na kurzu proti Jabuki. Na večini jadrnic so se posadke razen z velikimi valovi in močnim vetrom spopadale tudi z morsko boleznijo; tudi pri nas je bilo tako. Dva iz naše posadke sta občasno tudi malo 'razgovarala s morem', kot 'klicanje urha' simpatično imenujejo domačini.

Okrog polpetih zjutraj smo obpluli Jabuko. Fotoaparat ni uspel zabeležiti tega dogodka, a naše oči so kljub temu uživale v skrivnostni silhueti z mesečino obsijane velike skale.

Ko se je zdanilo, smo z burjo še vedno jadrali proti Kornatom. Jadra so bila utrimana v ostro orco, krmarji smo se vsake toliko časa menjavali, nezaposlena in utrujena posadka pa je bila v stalni pripravljenosti v najrazličnejših kotičkih barke. Nekateri so poskušali dremati v podpalubju, drugi na krovu. Pravo spanje za večino seveda ni bilo dosegljivo ob razmerah, ko se je ladja sunkovito gibala v treh dimenzijah.

Regato smo v popoldanskih urah uspešno končali s solidno uvrstitvijo. Ker je bila razglasitev rezultatov načrtovana šele naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se tega družabnega dogodka letos ne bomo udeležili. Nekateri so odšli takoj proti domu, ostali smo vračali naša plovila na priveze v matične luke.

Po krajšem počitku smo zvečer tudi mi odjadrali s Saro proti Splitu. Ker je bil motor še vedno neuporaben, smo zelo previdno jadrali skozi prehode med otoki, da ne bi obtičali kje v kakšni bonaci. Tako je minila še ena noč.


Zjutraj okoli devete ure smo se vezali v Bobovišču na Braču, kjer smo užili dan počitka v družbi znancev, ki imajo tam kopensko zatočišče, kamor pogosto pobegnejo pred turobnimi celinskimi dnevi. Pozno zvečer smo odšli naprej in sredi noči prijadrali na domači vez.

Misija 'impossible' je bila tako končana.

ponedeljek, 31. oktober 2011

Rijeka

Ker so jesenski dnevi kratki in dnevi že občutno hladnejši, so tudi najine morske poti krajše in po možnosti z manj vetra. Tako sva se tudi tokrat odpravila samo malo čez Kvarner in nazaj.
 Pred Rijeko je že nastalo brezveterje in to je bilo bolj ugodno za ribiče kot pa jadralce.
V velikem doku so tokrat 'šminkali' vojaško ladjo. Zato nama je varnostnik na gliserju jasno oznanil naj plujeva mimo v varni razdalji. V njihovih očeh smo vsi potencialni teroristi, še posebej ko gre za ameriško ladjo.

Kljub temu sva uspela fotografirati skrivnost, ki je itak vidna z vseh dvainsedemdesetih satelitov, ki so trenutno locirani nad Jadranom in primerno opremljeni, da lahko preštejejo vse muhe, ki letijo okrog najinega jambora.
Za tak posnetek pa bi pred manj kot tridesetimi leti verjetno za nedoločen čas obiskala še bližnji otok pomenljivega imena: Goli.

Rijeka se nezadržno širi. Nekatere fasade so se že začele barvati in tradicionalne bele fasade so se začele sramežljivo umikat rumeni, svetlozeleni in vinsko rdeči. Videla sva celo roza hiško.

Kontejnerski terminal tokrat ni obratoval.

Tudi kupi starega železovja so čakali na ladjo, ki jih bo odpeljala v železarno na reciklažo. Ali pa na železniške vagone. Ne vem namreč ali to robo ladje dovažajo ali odvažajo. Verjetno oboje; kakor narekujejo tržne cene.

Nisva pristala, čeprav sva v začetku nameravala. Raje sva se obrnila in počasi vračala proti domači luki.
Še vedno ceniva udobje domačega pristanišča, ki je izven sezone še bolj mirno.

sreda, 26. oktober 2011

Jesen na vasi

Zunaj  pa tako prijetno dežuje.  Naši domači močeradi so končno prišli na svoj račun in so nesporni gospodarji mokrega dvorišča. Ne morejo se načudit, kako velike redkve sva letos pridelala. Tudi  midva sva zadovoljna z letošnjo letino in se že veseliva prihajajoče zime...

torek, 18. oktober 2011

Mirine - Fulfinum

Ko burja razodeva svojo moč v vsej širini in globini pač ne jadramo če nas takšne razmere ne ujamejo na morju. Takrat modro upoštevamo stari dalmatinski rek: 'Ljubi more, drž' se kopna...'

Tudi takšen dan je lep poklon. Ali celo poklončić, če se sprehajaš po domačem Omišlju.
In kar nekaj je lepih poklončićev ki so domiselno umeščeni na majhen prostor, ki je bil na voljo. Vmes pa ozke potke; dostikrat preozke, da bi se srečala dva soseda brez pozdrava, kot se to dogaja v modernih mestih.


Blizu mesta pa je lep zaliv v katerem je življenje nekoč davno zastalo, zdaj pa ga arheologi na novo odkrivajo in poskušajo iz pozabe obuditi nek čas, ko je potekalo življenje na polno; brez mimobežnih impresij, ki v nevajenih možganih ustvarjajo fobije in depresije.
Tudi danes ni izginil čar mirnega zaliva in čarobne lokacije, čeprav se v neposredni bližini bohotijo izdanki industrijskega napredka in tehnološke revolucije.

Pred sončnim zahodom se življenje za hip popolnoma umiri. V veličastnosti trenutka vso stvarstvo namreč nemo gleda v izvor življenjske energije s trdno vero v srcu, da bo jutri nov dan. Poln sonca in življenja.

ponedeljek, 03. oktober 2011

Morje, morje...toplo morje, sonce in svežina

Letošnja jesen se je začela idealno; pravzaprav se je poletje raztegnilo za dober mesec. Pa smo se brez težav prilagodili; velikoooooo morja, delo doma pa čaka na ugodnejše čase.


Pa ni samo morje tisto ki privlači. Tudi na obali se najdejo kotički, ki so redko obiskani, a ponujajo skrite zanimivosti.



Potem pa se je potrebno vrniti v matično luko.



Če ne prej, pa vsaj ob sončnem zahodu.


In jutri pride nov dan. Bo prinesel novo radost?

sreda, 21. september 2011

Gora Oljka

Moja "domača" gora je kot nikoli dokončana zgodba. In  zgodbe imamo vsi radi. Mogoče že zaradi spomina na otroštvo, tudi takrat so nam starši pravili zgodbe, pravljice in vse to se je zapisalo na naš bel nepopisan list otroštva. In z novimi zgodbami oživimo otroka v sebi in zaživimo njegove sanje in tako skupaj potujemo in svet okoli nas je tako lep.......


Nekaterih stvari ne moreš videti z očmi, vidiš jih lahko le s srcem, kar pa ni vedno lahko. To je verjeten vzrok, da sem si zaželela ponovno videti jutranjo zarjo z gore Oljke. Ob taki ideji, ne gre drugače kot da se v temi odpravim od doma, da bi prišla še pravi čas na vrh in ujela pogled na zarjo vzhajajočega sonca.

Z očmi se ni dalo predreti temne teme, ko sem tekla po gozdni poti navzgor. Pomagala mi je čelna svetilka. In ta svetla luč je kar naenkrat  ob temni gozdni poti opazila dvoje svetlih rumenih očesc, ki so me budno opazovale. Ustavila sem se tudi jaz in pomislila, da če bi poslikala ti svetli očesci, bi fleš osvetlil tudi njihovega lastnika. No naslednji trenutek pa sem pomislila, kaj če ima lastnik teh očesc zraven še velika usta z gromozanskimi čekani, kot volk iz pravljice o Rdeči kapici. Hm, hitro sem opustila misel na slikanje, da ne bi res zagledala  lastnika svetlih očesc in z podvojeno močjo odbrzela dalje. Seveda premikanje mej znotraj sebe je velik izziv življenja, jih odriniti daleč naprej pa še večji. In strah ima velike oči.....








In tako sem naslednje dni vsem okoli mene, kdor me je le hotel poslušati, pravila o dvoje očesc in tesnobi fotografiranja.., ni mi dalo miru ...in sem šla potem še nekajkrat v jutranji temi na goro Oljko.

Pred gozdom so me čakale znane učke domačih prebivalcev.
V gozdu so me tudi pričakale moje svetle male učke ampak nato pobegnile, ko sem se jih opogumila fotografirati. Dalje na gozdni poti pa so vame zrle rumeno zelene večje oči in tudi neslišno pobegnile preden sem jih uspela poslikati. In tako s "fotko" mojih gozdnih škratov ni bilo zaenkrat nič. Ena mala zgodbica pa je tu.

In tako sem fotografirala le jutranjo zarjo, pa še ta ni bila ena najlepših. Najlepše so tiste z vijoličnim ali živo oranžnim odbleskom sonca.....




























nedelja, 18. september 2011

Vratca



Daleč od naših krajev so Vratca. Seveda je odvisno od tega katero stezico si izbereš.

Tokrat sva odšla iz zgornje Savinjske doline na Gorenjsko stran, kar peš seveda...
































Po planinskih kažipotih naj bi ta tura bila dolga 12 ur. Za naju je bila kakšno uro krajša z vsemi postanki vred.






























Najin zanesljiv vremenoslovec, cvet brezstebelne kompave ali po domače bodeče neže je bil odprt. Kar pomeni, da bo danes dan brez dežja.




























Iz Logarske doline....mimo Okrešlja čez Savinjsko sedlo...

...na Jezersko stran, skoraj čisto do dna ....

...Pa spet gor in dol in pa celo nekaj zajl in klinov se je našlo....

























Češka koča (joj kako je lepa in domača!)  in nato Vratca.
Prav zanimiva so tale Vratca. Pot do njih je speljana po 'živem' melišču, ki je krasno za spust, gor pa gre z muko; korak gor in vsaj četrt nazaj. V vrhnjem delu nad meliščem je vstop v žleb, ki je zapolnjen z brečasto kamnino zelo pestre sestave. Zgleda kot bi si nekdo vzel čas in s cementom povezal šoder in grušč. Geologi bi tu morali imeti veliko domišlije in uvida, da bi pojasnili kako je vse to nastalo.

Seveda greva skozi vratca na sedlu pa na vrh tega špička, ki se menda tudi imenuje Vratca. Po južni strani vodi na vrh prav simpatično speljana stezica.

Samo 1802 m so visoka tale Vratca ampak občutek je lep, ko se dokoplješ vrha.
Na vrhu pa štampiljka in vpisna knjiga v kateri so sicer vpisani večinoma Karničarji. Tu pa tam vmes še kak radovednež kot sva midva.  
In nato na dolgo pot nazaj v lepo sončno Štajersko, do naših planin in dolin.


Najprej skozi Žrelo nazaj do Ledin, pa do Jezerskega in Savinjskega sedla.
Ko sva se oprijemala klinov skozi Žrelo sva se spomnila, da smo tu hodili z najinima sinovoma, ko sta imela eden štiri drugi pa osem let. Saj ni čudno, da sta sedaj alpinista, ko sta že takrat morala cele dneve z nama hoditi po hribih, plezati po poteh, ki so bile pred leti mnogo slabše označene in pomanjkljivo varovane. Takrat je bila dolga vrv obvezen del naše opreme...

Tok najinih misli je prekinila družinica s štirimi otroci, katere sta starša počasi, varno in zanesljivo vodila pred nama skozi Žrelo do Ledin. Pod Žrelom sva počakala, da so izplezali, nato pa sva jih z veliko iskazane simpatije  prehitela in ob tem pomislila kako je lepo, da se še vedno najdejo starši, ki znajo lepote naših gora primerno vcepiti svojim potomcem globoko v srce in kri.

In planinski svet je lep, samo videti ga moraš, pa ne samo z očmi.....

Pod ostenjem Rink pa je v tem sobotnem popoldnevu brnel reševalni helikopter...Nekdo se je očitno zaplezal, ali pa je bilo še kaj hujšega. S tesnobo v srcu sva opazovala uspešno reševanje.