nedelja, 18. september 2011

Vratca



Daleč od naših krajev so Vratca. Seveda je odvisno od tega katero stezico si izbereš.

Tokrat sva odšla iz zgornje Savinjske doline na Gorenjsko stran, kar peš seveda...
































Po planinskih kažipotih naj bi ta tura bila dolga 12 ur. Za naju je bila kakšno uro krajša z vsemi postanki vred.






























Najin zanesljiv vremenoslovec, cvet brezstebelne kompave ali po domače bodeče neže je bil odprt. Kar pomeni, da bo danes dan brez dežja.




























Iz Logarske doline....mimo Okrešlja čez Savinjsko sedlo...

...na Jezersko stran, skoraj čisto do dna ....

...Pa spet gor in dol in pa celo nekaj zajl in klinov se je našlo....

























Češka koča (joj kako je lepa in domača!)  in nato Vratca.
Prav zanimiva so tale Vratca. Pot do njih je speljana po 'živem' melišču, ki je krasno za spust, gor pa gre z muko; korak gor in vsaj četrt nazaj. V vrhnjem delu nad meliščem je vstop v žleb, ki je zapolnjen z brečasto kamnino zelo pestre sestave. Zgleda kot bi si nekdo vzel čas in s cementom povezal šoder in grušč. Geologi bi tu morali imeti veliko domišlije in uvida, da bi pojasnili kako je vse to nastalo.

Seveda greva skozi vratca na sedlu pa na vrh tega špička, ki se menda tudi imenuje Vratca. Po južni strani vodi na vrh prav simpatično speljana stezica.

Samo 1802 m so visoka tale Vratca ampak občutek je lep, ko se dokoplješ vrha.
Na vrhu pa štampiljka in vpisna knjiga v kateri so sicer vpisani večinoma Karničarji. Tu pa tam vmes še kak radovednež kot sva midva.  
In nato na dolgo pot nazaj v lepo sončno Štajersko, do naših planin in dolin.


Najprej skozi Žrelo nazaj do Ledin, pa do Jezerskega in Savinjskega sedla.
Ko sva se oprijemala klinov skozi Žrelo sva se spomnila, da smo tu hodili z najinima sinovoma, ko sta imela eden štiri drugi pa osem let. Saj ni čudno, da sta sedaj alpinista, ko sta že takrat morala cele dneve z nama hoditi po hribih, plezati po poteh, ki so bile pred leti mnogo slabše označene in pomanjkljivo varovane. Takrat je bila dolga vrv obvezen del naše opreme...

Tok najinih misli je prekinila družinica s štirimi otroci, katere sta starša počasi, varno in zanesljivo vodila pred nama skozi Žrelo do Ledin. Pod Žrelom sva počakala, da so izplezali, nato pa sva jih z veliko iskazane simpatije  prehitela in ob tem pomislila kako je lepo, da se še vedno najdejo starši, ki znajo lepote naših gora primerno vcepiti svojim potomcem globoko v srce in kri.

In planinski svet je lep, samo videti ga moraš, pa ne samo z očmi.....

Pod ostenjem Rink pa je v tem sobotnem popoldnevu brnel reševalni helikopter...Nekdo se je očitno zaplezal, ali pa je bilo še kaj hujšega. S tesnobo v srcu sva opazovala uspešno reševanje.


nedelja, 11. september 2011

Kraljevica

Odhod z morja pri naju po navadi poteka bolj počasi; se nama nikamor ne mudi in poskušava ujeti še zadnje trenutke dneva. Mogoče še zadnje plavanje in zadnji sončni žarki...
Pogosto poskušava na obali odkriti kakšen nov kotiček in ga dodava na seznam nama prijetnih lokacij, če zadosti najinim kriterijom. Tokrat sva zavila od Krčkega mosta proti Kraljevici.
Do obale je težko priti. Poleg tega, da je strma, kamnita in težko dostopna, je nad njo serija starih vil in skrivnostnih počitniških objektov za visokimi zidovi in ograjami; vse pa v bujnem zelenju.
Tudi pogled na velik dimnik, ki še ni slišal za filtre in čistilno napravo, ne moti kopalcev, ki so si našli svoj prostor pod soncem med ostrimi razbrazdanimi skalami.
Prijeten kotiček v intimni senci velike skale sva našla tudi midva. Osvežilno večerno kopanje in zadnji sončni žarki so zapolnili poslednje trenutke dolgega, aktivnega dneva.

Še mirno slovo od sonca, potem pa res domov. Hitrih 200 km sive in nevarne ceste in v nov delovni teden ...

nedelja, 04. september 2011

Vrtača, Zelenjak, Palec


Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Suho ruševje - Palec - Zelenjak - Zelenica - Ljubelj
Čas hoje: 8-9 ur z vsemi postanki

Napovedan sončen dan sva želela izkoristit, seveda zopet za planine tokrat manj obiskane. In Karavanke so v tem letnem času kot zanalašč za tiste, ki imamo radi gorski mir in ne turistično obdelanih gorskih poti.
Tokrat sva si izbrala brezpotje na Vrtačo.

V ozadju je Stol.
Zaradi prijetnega klepeta sva kot prvo zgrešila pot za dolino Suhega ruševja od koder naj bi potekala najina varianta za na Vrtačo. In sva se pač sprijaznila, da bova na vrh Vrtače odšla po markirani poti in pri tem občudovala vrhove Karavank ter Julijce z najvišjim vrhom na čelu.

Greben  Vrtače je dejansko poln majhnih ali večjih vrtač, z dobro vidnimi prelomi in celo ostanki prastare kraške jame, ki jo je odbrusila erozija. To mi  je razložil moj geolog Lojze. Opazil je namreč sigaste ostanke na večih ploskvah nekdanje jamske stene.











Na najvišjemu vrhu Vrtače je cepin, ki enolično označuje vrh.




















Vrtača slovi po tem, da so z njenega vrha prekrasni razgledi na Julijce in Karavanke. In res je bilo tako. Res bil je čudovit razgled na vse špičaste vrhove Karavank in zopet sva si obnovila najino znanje o vrhovih.











Vrh Vrtače je nekako grebenast, zato sva si zatočišče poiskala na enem od naslednjih vrhov. Kavke so naju že opazile in seveda sva jih nahranila z najinimi dobrotami. Grižljaj so si vzele kar z Lojzove roke.Seveda jih je bilo potrebno malo prepričat za to varianto.











Na vrhu sva se odločila za sestop po brezpotju navzdol do doline Suhega ruševja. Najin sestop je potekal nekje med Malo glavo Vrtače in vzhodno grapo. Poiskati je bilo potrebne prehode med skalnatimi skoki. Vmes sva občudovala travnate livade posejane s planikami.








































Pogled v zatrep doline Suhega Ruševja, na Palec(desno) in Zelenjak(levo), najina naslednja cilja.



Po dobri uri hoje sva sestopila na osrednje melišče pod Vrtačo, se seveda zapeljala po melišču navzdol in nato v dolinici Suhega ruševja občudovala planjave nizkih borovcev. Res prekrasen svet, pozabljen od množice planincev in zato nama zelo ljub.










V zatrepu Suhega ruševja sta se kvišku dvigovala še dva dvatisočaka. Na desno od prelaza Žleb je Palec (2026 m).














Steza nanj sicer obstaja,  proti vrhu pa se nekako izgubi. Razgled s Palca je seveda čudovit. Zopet se nama je odprl pogled na Vrtačo, tokrat z drugačne perspektive.












Ponovno sva krmila kavke in se spraševala, če so tu druge kot tiste z Vrtače ali pa so iste, ker jim najine slive tako teknejo.
















S Palca se nama je na drugi strani prelaza Žleb, kot na dlani ponujal še Zelenjak (2026 m).

Seveda sva se povzpela še nanj. Steza na Zelenjak poteka še bolj namišljeno kot na Palec. Potekala naj bi po grebenu Zelenjaka. No Lojze si jo je kar skrajšal in splezal po policah ter pečeh naravnost na vrh Zelenjaka. Jaz sem šla bolj previdno po grebenu na vrh.










Tole je pogled na drugi vrh Zelenjaka, ki ga s prvim, kjer sva sedela midva povezuje le ozek greben.

Res prekrasne špičke Karavank, nič obljudene, za njih se je potrebno malce potrudit, saj sem gor ne vodijo jasno vidne poti, kaj šele da bi sem gor peljale markacije.









Pogled z Zelenjaka na Vrtačo. Nekdo si je privoščil malo adrenalina in čisto na špički ploščate skale nad prepadno steno postavil kamnitega možica.


Seveda sva morala poslikati še nekaj uživaških slikic na vrhu samo najinega dvatisočaka.


Tole pa je pogled z drugega vrha Zelenjaka, nazaj na prvega.




















Po sestopu sva imela v planu, da greva preiskusit obsežna melišča na desni strani doline Suhega ruševja.





















Niso se izkazala za najbolj pripravna za spust, saj so za malenkost preveč položna, zato sva predrsala le eno, nato pa sva se lepo pridno spustila do ozke stezice, ki vodi po dolinici, vse do Zelenice.



Po poti sva obujala spomine na najino turno smučarijo, ki sva jo opravila tu letos pomladi ob preskromni snežni oddeji, kot je pač bilo stanje v minuli zimi povsod v naših gorah. Danes pa sva tukaj občudovala  livade polne planik, že dolgo jih nisva videla kje toliko na kupu.

Dom na Zelenici je bil osamljen, na najino presenečenje. Pričakovala sva množico ljudi, ki bo posedala pred domom, pa sva bila skoraj edina gosta. Sledil je še spust pod sedežnico v dolino do Ljubelja in najina sobota se je izkazala zopet za prekrasen dan preživet v planinah. In še zlasti zato, ker sva  postopala na dokaj zahtevnem  brezpotju, ter zato, ker je ta prijetna dolina kar pozabljena od ljudi. In še kako nama paše, da še obstajajo predeli nekoristnega sveta, kjer se na osamljenih brezpotjih malo potrudiš in poiščeš pravo stezo, ki te popelje tja kamor srce hrepeni; malo gor in nato dol.

nedelja, 28. avgust 2011

Rinke,Turska gora in Brana

Koča pod slapom Rinka - Okrešelj - Križ- Koroška Rinka -Turska gora - Brana-Kamniško sedlo -Okrešelj

In zopet je bil en prekrasen dan za menoj. Pričel se je v sobotnem jutru nad Okrešljem z vzhajajočim soncem za Krofičko. In sem ga ujela , sončni vzhod namreč.


Pred Savinjskim sedlom pot zavije levo v  zavarovano pot na Križ. Pred tem je melišče in ker se občasno zgodi, da ne sledim čisto markiranim potem, sem malo zašla na sosednje melišče. Seveda sem ga morala prečiti, da bi prišla na pravo stezo za vstop v steno Križa. Na moje veselje sem pri prečenju zmotila kozoroga, ki je očitno prišel pogledat, kaj se dogaja. Stal je čisto blizu mene, na skali malo nad menoj, prav lepo sva se dolgo pogovarjala, poziral mi je vseh mogočih pozah in še kar ni šel stran, očitno so mu bili všeč moji samogovori. Meni pa tudi, da sem imela tako prijetno družbo.



Ampak nazadnje pa sem ga morala zapustiti, saj me je  čakala še dolga pot. Res mi je bilo žal, ker so takšna bližnja srečanja z živalmi v naravnem okolju le redka.



Ko je takole stal le malo nad menoj, so se mi obudile zgodbice na nagajive kozoroge, ki mečejo kamenje na planince. Tudi sin je to že doživel v Julijcih. Namreč, ko je priplezal s stene, je zagledal čredo kozorogov na travnati ravnici, ki  je hudomušno začela prožiti kamenje nanj. Takrat seveda ni bil tako navdušen nad tem bližnjim srečanjem, kot sem bila tokrat jaz. Moj kozorog je bil prijazen.
No jaz sem bila navdušena in po fotografiranju z vseh mogočih kotov sem ga le zapustila in odšla dalje.


































Na vrhu Križa  se je odprl veličasten razgled na Dolgi hrbet ter v dolino na Ledine in Češko kočo.
Na spodnji sliki je od jutranjega sonca osvetljeni Ledinski vrh.

Fotoaparat je takole zabeležil pogled skozi eno od  "rink" na osvetljeno ostenje severnega  pobočja Rink.
Na vrhu Koroške Rinke sem bila za spremembo sama, ob 9.30 v tem trenutku  ni bilo nobenega pohodnika, le ena kavka me je prišla pozdravit. In taki trenutki so nepozabni,  ko takole sam kraljuješ na vrhovih gora.

Tele kavke ni zmotil močan veter na vrhu Turske gore. Skupaj sva si podelile jabolko nato pa sem kavko pustila v čakanju na naslednje pohodnike. Mislim, da je morala  čakati še kar precej časa na naslednji grižljaj.

Nad Skuto in Rinkami pa so se preganjali oblaki.

Na poti skozi Kotliče je ena skala  zdrsana od mnogih stopinj planincev skoraj tako kot osrednja promenada v centru Dubrovnika. Da sem jo lahko fotografirala sem seveda  morala stopiti nekam drugam, kar pa ni bilo ravno enostavno. Saj sicer tale skala potem ne bi bila tako zglajena od številnih stopinj.

Koča na Kamniškemu sedlu, v ozadju je mogočna Planjava.

Na vrhu Brane so bili sunki vetra tako močni, da ni bilo prave volje za sončenje.

Vsako leto grem enkrat pogledat tale naravni skalnjak. Letos sem ga ujela, ko je že skoraj odcvetel. Ampak še vedno je na istem mestu.

Nad robom Kamniškega sedla je veter  takole lepo napravil kepo oblakov.

Pred spustom s Kamniškega sedla sem zabeležila še nekaj  prijetnih slikic s Planjavo in Ojstrico v ozadju.






Ko sem se bližala Okrešlju je močan veter občasno prignal kak temen oblak nad vrhove. Pogosto je z oblakom tudi zakril sonce a  v naslednjih minutah  ga je enako hitro tudi odgnal. Torej ploh in neviht še ne bo.























In še ena fotografija mojega kozoroga......, res je bilo prav lepo....... Tudi zaradi teh prijetnih dogodkov so mi pri srcu moji samotni pohodi v planine.