Cres, Lošinj, Premuda pa nazaj domov na Krk

Malo sveže soli na koži nikdar ne škodi...sem si dejal, ko sem dobil vabilo prijatelja, da skupaj malo zajadramo. Glede na vremensko napoved sem vedel, da bo jadranja bolj malo in bo več kopanja in užitkov, ki k temu spadajo - pa vendar; vedno je bolje na morju, kot pa v službi. Delo me bo počakalo, kot vedno do zdaj.

Torej Zvone, Denis in jaz. Moška posadka se je hitro vkrcala v Omišlju na Krku in v sredo zvečer smo že prvič sidrali v zalivu Kolorat na jugu Cresa. Večinoma smo motorirali, ker vetra ni bilo dovolj za solidno hitrost, pa tudi sončni zahod je jasno kazal, da tudi naslednji dan ne bo pretirano vetroven.

Po mirni noči, jutranjem plavanju v izredno topliem morju (28 st. C), zajtrku in ostalih bolj ali manj nujnih opravilih, smo krenili naprej.

Morali smo pohiteti, da smo pravočasno prišli pred pomični most, ki omogoča vstop v velik lošinjski zaliv. Potrebno je bilo tankat, pa še prijatelje ki so tam letovali, smo uspeli obiskati in jih malo popeljati z jadrnico naokoli. Bili so tako navdušeni z bivanjem na jadrnici, da je velika nevarnost, da smo še koga okužili z jadranjem.

Nato smo bili zopet sami. Vetra premalo, pa se tako z motorjem pomikamo naprej.

Tik pred sončnim zahodom smo se zasidrali na Premudi, pred Krijalom, edinim naseljem na otoku. Seveda smo si privoščili obisk dobre restavracije, kjer nudijo odlično pripravljene jedi izpod peke in dobro domače vino. Potem pa nazaj na barko in prijetno spanje v rahlem burinu, ki nam je zibal postelje.

Petkovo popoldne nam je prineslo tudi nekaj severozahodnika in juga, tako da smo lahko nekaj časa prijetno jadrali. Pa seveda kopanje in hlajenje v enem od prijetnih zalivov na Cresu. Klub poletju smo bili v njem nekaj časa celo sami.

Ostanki teras kažejo, da so bili tukaj nekoč cvetoči vrtovi. Bi jih kazalo obnoviti. A kaj ko ni več pridnih delovnih rok, saj je splošno mnenje, da se ničesar več ne splača. Pa je res potrebno delati samo tisto, kar se splača ali kar nam nekdo plača? Ej, ljudje; kam bo to potrošništvo in materialistično razmišljanje pripeljalo?

Zaliv pa tako lep, da bi se človek, ki zna živeti z morjem in naravo, tukaj kar stalno naselil.

Zvečer pa smo prispeli v luko glavnega mesta otoka. Cres je lepo mestece, ki vedno znova pritegne. Tokrat je bilo polno turističnega vrveža, tako da smo zasedli zadnjo mizo v izbrani restavraciji. In smo opazovali, kaj se dogaja na korzu. Mlado, staro, suho, debelo, belo in črno... za vsak okus se je našel lep pogled.

Sonce je zahajalo. Tokrat je kazalo, da bo jutri le nekaj vetra. Bomo videli.

Sobota je res pokazala spet malo vetra, da smo se malo naužili jadranja. Ko smo se vračali v matično luko, pa nam je prekrižal pot ogromen tanker. Dolg kot ponedeljek, ki se je naglo bližal; ko bo spet potrebno poprijeti za delo, da si prislužim nove počitnice.

Košuta

Gorska jutranja idila...., ki je pravi balsam za dušo in zgodnje vstajanje iz tople postelje je tako poplačanao. Vsaj nam nekaterim.....
Tokrat so bile na vrsti Karavanke: Matizovec-dom pod Kofcami, Kofce gora-Kladivo-Škrbina-Tegoška gora-Macesnovec nato strm spust in po planšarskih planinah(Tegoška planina-Pungrat-Ilovica-Šija) nazaj do Kofc.
Dom pod Kofcami se je že bleščal v jutranjem soncu.


Za kočo pa se nama je odprla tale jutranja idila mame z mladičkom ter osla, zadaj, ki se je tudi želel pridružiti jutranjemu crkljanju. Pa mu ni čisto uspelo.

Z grebena gore Kofce , je pogled navzdol vedno prekrasen. Tako pozimi, ko hodiš po tankem grebenu in tudi poleti, ko je greben dovolj širok, da brezskrbno stopaš po njem.

Tale grebenček je bil pozimi tako naložen s snegom, da je bil takrat na vrhu ozek kot britev sem menda zapisala takrat. Brez snega pa je tak, da noga lahko brezskrbno stopa navzgor.

Pogled na levo proti Velikemu vrhu.

In na desno proti Kladivu, kamor bo naju vodila pot dalje po grebenu Košute.

Vrh Kladiva je bil ožarjen s soncem, razgledi navzdol na avstrijsko stran pa seveda čudoviti.

Pot bova nadaljevala dalje po grebenu Košute do Košutnikovega turna, vsaj tak sva imela načrt. Vedela sva , da bo to zelo dolga tura ampak bo že, tako si vedno rečeva in greva.

Ob pogledu navzdol pa se nama je razkril pretresljivo  žalosten prizor. Šest  mrtvih ovac je bilo pod vrhom. Očitno jih je oplazila strela v nevihti, ki je tu udrihala prejšnji večer. Res je bil žalosten  pogled na mrtva telesa belih ovčic, ki so še včeraj uživale v svobodi gora. Nehote se človek zamisli nad minljivostjo in se zave nevarnosti, ki so prisotne tudi v tako lepem in prijaznem okolju.

Do Škrbine se je pot vila gor in dol, na ozko pa spet malo bolj na široko in tako dalje do prelaza.

Od Škrbine dalje proti Tegoški gori pa se je zopet odprla prekrasna idila travnikov, ki so v juniju ali juliju verjetno polni pisanih rož. Enkrat bo torej treba tudi to še pogledat.

Pogled s Macesnovca nazaj je pokazal, da je kar lepa dolga pot že bila za nama. V ozadju je najvišji vrh Kladivo(2094 m) sledi Tegoška gora.

Z grebena Macesnovca dalje proti Košutnikovemu turnu pa je bilo še kakšne dve ure hoda. Hm, in potem bi bilo treba še nazaj po spodnjih planšarijah..hm in ta varianta pa bi bila malce predolga. Kaj pa sedaj? Seveda kar naravnost navzdol po brezpotju do Tegoške planine. In tako brezpotje je prva piki na I.

In še ena vetrovna slika z vrha Macesnovca. Občasni sunki vetra so bili na grebenu kar močni, tako da je tudi to pripomoglo k odločitvi za pot navzdol z 2000 m nadmorske višine na zadovoljivih 1600 m, kjer so domovale planšarije. V ozadju so še Užnik, Košutnikov turn in čisto zadnja Tolsta gora.

Po sestopu navzdol pa si je bilo treba ohladiti noge.....

Na planšariji Pungrat sva poskusila njihovo kislo mleko. Pastir ga je kar okusno pripravil.

In še pogled navzgor na greben Košute po katerem so se še vedno preganjali oblaki.


Planina Ilovica...., nekatere planšarije so obnovljene , nekatere kot je ta, pa še razkrivajo svojo mikavno zgodovino. Ljudi pa ni in ni in tudi zato so Karavanke čudovite v letnem času.

In telo in duša se zopet napolnita čistega zraka, sonca, brezkončnih daljav in prostranstev in občutek svobode ter moči je večji in čaka na nova doživetja.

Susak

Najina jadrnica Tabita je več kot mesec dni samevala, zato je že bil čas, da jo greva vsaj malo pogledat, če že za daljše jadranje ni časa. Ker pa je bilo tudi vreme prikladno, je padla odločitev, da tokrat obiščemo Susak, kamor je želel najin sin na obisk k prijateljem.

Odločil sem se, da bo najbolj primerno, da odrinemo v soboto zgodaj zjutraj po zahodni strani Cresa, mimo Unij ter Velih in Malih Srakan do Suska. Čakalo nas je približno 50 M poti, kar pomeni, da bomo na poti do poznega popoldneva ali pa še malo dlje. Omišalj smo zapustili že zgodaj zjutraj in kmalu smo za krmo puščali Učko v Istri in Brestovo na Cresu. Ampak z motorjem; vetra namreč ni bilo dovolj, da bi lahko dovolj hitro jadrali, če smo hoteli priti še v istem dnevu na cilj.

Ko barko žene motor in jo krmari avtopilot, posadka nima dosti dela. Takrat je možno branje knjig ali kakšno drugo opravilo.

Nastal je lep sončen dan, mirno morje in samo brnenje motorja je bilo slišati v tišini dneva. Potovali smo s hitrostjo nad 5 vozlov, kar je zadovoljivo.

Občasno se je bilo potrebno malo osvežiti. Tokrat z melono.

In popoldan smo bili pred Suskom.

Poiskati je bilo potrebno le še primeren prostor na sidrišču, saj poleti v majhnem otoškem mandraču ob tej uri ni za pričakovati, da bi našli prostor.

Kmalu smo bili zasidrani. Najprej smo se okopali in nato pojedli kosilo, ki smo ga pričeli pripravljati kakšno uro preden smo prispeli do Suska.

Po počitku je napočil čas, da izkrcamo še našega potnika, ki bo na Susku preživel nekaj dni. Midva z ženo pa bova spet na krovu sama.

Kasneje sva se odločila, da bova to noč ostala kar tukaj na sidru. Vremenska napoved je namreč obljubljala mirno noč, zato ni bilo nobene potrebe, da greva spat nekam bolj na varno.

Večina dnevnih obiskovalcev in kopalcev je proti večeru zapustilo zaliv. Ostalo je le nekaj jadrnic in par večjih gliserjev in motornih jaht. Zvečer sva se tudi midva odpravila na kopno, v 'live', a sva kmalu ugotovila, da je tukaj še vse po starem in da naju restavracije in vonj po hrani ne pritegne dovolj, da bi tam dalj časa ostala. Zato sva se že kmalu po 22. uri vrnila domov na svojo barko.

Po mirni noči sva se že pred jutranjim svitom zbudila brez budilke, kar nama je na morju popolnoma samoumevno, medtem ko doma na kopnem ni tako, ko se je treba spraviti pokonci za službo. Sledilo je jutranje plavanje v soju mladega sonca, kar vedno daje posebno energijo dogodkom novega dneva.

Potem je sledilo vračanje na Krk po isti poti. Za opoldansko kopanje in počitek sva se ustavila ob otoku Zeča, kjer so prijetne modrozelene lagune, ki so na srečo znane le nam, nautikom in zato ni gužve.

Nato sva se vozila ob strmi obali Cresa in opazovala redke plažice in majhne zalive, ki so bili vsi zasedeni s plovili in kopalci. Večinoma sva imela celo dovolj vetra za jadranje, kar nama je še povečalo užitek.

 

Ko sva jadrala od Cresa proti domači luki, Omišlju na Krku, naju je zapustilo sonce, ki je zahajalo ravno za Učko. Čist zahod je obetal lep nov dan, ki sva se ga že zdaj iskreno veselila. Le kam bova odjadrala jutri? Kdo ve. Se bova odločila zjutraj. Vendar kam daleč gotovo ne, ker so dnevi najinega dopusta tokrat zelo omejeni. Le še tri dni imava ...

Velika in Mala Baba

Okrešelj-Savinjsko sedlo-Velika Baba-Mala Baba-Ledinski vrh-Okrešelj

V tem sobotnem jutru so bile gore nad Okrešljem osvetljene s soncem.

Zaradi takšnih pogledov in razgledov se splača vstati malo bolj zgodaj.

Na poti proti Savinjskemu sedlu nas je že lepo grelo sonce.














Najprej sva mislila, da bo tako kot včasih, da starši peljejo sina malo v hribe, ampak se je kar hitro izkazalo, da zdaj pa sin pelje starše na izlet v naše planine.
Na Savinjskem sedlu je bilo lepo sončno in razgledno, le v daljavi se je videlo, da se nekaj zelo počasi kuha glede prihodnjega vremena.









Pogled proti Babam. Izgledalo je, da so kar na dosegu roke, pa v praksi ni čisto tako.

Z ukrivljeno palico v roki,pohajam za tropom ovčic.....

Ukrivljeno palico smo pustili na vrhu Velike Babe......

Veter je res prignal oblake do nas, zato je malo zavetje na vrhu Velike Babe prišlo prav.

In nato spet najprej nazaj dol in potem tudi strmo navzgor proti Jezerskemu sedlu.

Vmes je sledil še hiter skok na Ledinski vrh.















Ledinski vrh z Babami v ozadju.

 Kaj moreš, če sam si utrujen popotnik......
  srce ti veleva , želi in ti ga ubogaš.

 

In nato samo še navzdol do Savinjskega sedla in Okrešlja.Vmes je bilo malo rosenja, malo spolzkih skal ampak vreme je prav lepo zdržalo. Vreme vedno je, samo mi nismo.

Tudi rožice so vedno.

Ojstrico so pokrli oblaki, tako kot nas, ko smo vstopili v dolino, ampak samo do naslednjič seveda.

Planinski dom na Okrešlju je bil nabito poln obiskovalcev, kar pa nas ni tako zelo presenetilo, saj do tja se povzpne množica izletnikov. Nekaterim je ravno Okrešelj vzbudil željo, da so se še večkrat povzpeli med hribe.

Presenetila pa nas je konjenica na poti do Rinke. Konjeniki niso razjahali in hodili ob konjih v strmem bregu, kakor smo videli v starih kavbojskih filmih. Prav lepo so jih konji nosili po kamniti poti do slapa Rinke.