Turčija: Ephesus

 

 

V Turčiji se mi zdijo pisane džamije zelo privlačne očem.

 Kupolaste strehe so različnih barv, turkizne, modre, zelene, srebrne ali zlate. 

Seveda se z njihovih minaretov večkrat dnevno sliši klic k molitvi,

 pa naj je to v velikih mestih ali na podeželju.

 

Zapustila sva veliko turistično naravnano mesto Marmaris... 

 

...in se nekaj časa vozila po pokrajini naloženih kamnov. 

Nisva se ustavljala za podrobnejši vpogled.

Noč in jutro sva preživela spet na eni veliki mivkasti plaži, tokrat pa ne sama. 

Razen nas, popotnikov je tukaj našlo svoj prostor še nekaj ribičev ob obali in nekaj domačinov, ki so postavili poleg svojih avtomobilov še mizice in stole ter ob hrani in pijači uživali topel večer.

Tudi nekaj psov je hodilo poležavat okoli avtov. Enega sva tudi midva nahranila, pa je v zahvalo potem vso noč spal pod najinim kombijem in naju čuval pred morebitnimi vsiljivci.

V tej deželi je običajno da mnogi bivajo v naravi na prostem, zato to nikogar ne moti. 

Policija je v tem večeru naredila trikratni obhod z avtom po plaži z utripajočimi modrordečimi lučmi. Nikogar niso gnjavili, nikogar legitimirali. Pravzaprav ne veva, zakaj sploh delajo take obhode. 

Morda nam želijo dati občutek, da nas varujejo in zato lahko mirno spimo.  

Od te plaže je tudi dobro izhodišče za obisk Efeza. 

Takole izgleda spodnji vhod v anntični Efez; množice trgovin na vsaki strani.

 Drugače pa plačljivo parkirišče in vstopnica okoli 23 eur na osebo.

Že nekaj časa sva premišljevala ali iti v Efez ali ne, kajti videla sva že veliko antičnih mest in ruševin.  Tokrat je zmagalo dejstvo, da je Efez najbolj ohranjeno antično mesto v Sredozemlju,

pa se nama spodobi, da ne greva mimo njega.

Nisva bila razočarana z ogledom, res sva Efez zapustila polna lepih vtisov.

Zgoraj so ostanki zgodnjekrščanske cerkve Device Marije,

  spodaj pa cesta, ki je vodila v Efez z morja.

 

 

Najbolj znana in ohranjena je Celzova knjižnica.(zgoraj), ki je tudi na vseh reklamah za to mesto.

Veliki teater. Res je velik, še nisva bila v tako velikem.

Zopet zelo ohranjene ceste po mestu.

Velika agora (tržnica) spodaj.

Hadrijanov tempelj, spodaj.

Del terasastih hiš.

 

 

 Efez je resnično lepo ohranjen samo midva nisva bila več tako navdušena nad ostanki,

 mogoče zato, ker sva jih že veliko videla.

 Poleg tega so danes na ogled prišle množice turistov z velikih križark in je gneča bila vedno večja. Midva pa nisva rada v gužvi.

 

In sva se po skoraj treh dopoldanskih urah ogledovanja odpeljala dalje proti severu, 

po polotoku proti mestu Cesme.

Pa sva našla lepo plažo za počitek in kopanje v morju. 

 In to popolnoma čisto peščeno plažo, ni več mivkasta.
 

Zvečer sva na njej ostala sama, v prvi vrsti do morja!

__________________

Turčija: Marmaris

Iz Fethye sva se odpeljala pozno popoldne in skušala čim prej najti prostor za prenočevanje. 

Kjerkoli sva krenila proti obali, povsod sva našla plačljive dostope do plaž ali plačljiva parkirišča.

Tako sva dobila praktično potrditev, da se nahajava v najbolj turističnem predelu Turčije.

Z vztrajnostjo sva uspela najti lep zaliv za prenočevanje ob plaži.

 Izkazalo se je, da je zelo miren in samoten.

Celo prijazne kokoške z bližnje kmetije so naju je prišle pozdravit. 

Sicer pa je tu zelo pogosto, da se kure in petelini sprehajajo prosto po campih in plažah. 

Tudi na cestah imajo poleg gosk in pavov absolutno prednost.

V tem zalivu sva imela namen ostati kak dan več, pa se je uresničila vremenska napoved z oblačnostjo in  občasnim dežjem, zato sva tak dan raje izkoristila za premik proti severu 

in si med rahlimi plohami ogledovala turistično mesto Marmaris.

Marmaris je obmorsko mesto, ki ga domači gostje najraje obiskujejo, 

ko si zaželijo dopusta na morju. Taki so statistični podatki. 

To sva tudi opazila, ko sva se sprehajala v centru mesta med prodajalnami velikega pokritega bazarja. Nama je prišel prav, da sva se umaknila pred rahlim dežjem.

Marmaris je znan tudi po tem, da je v njem veliko vitkih palm.

 Med palmami in morjem pa je lepo urejena in čista plaža.

Ker sva imela dovolj časa, sva poiskala še stari del mesta...

... ki obsega zanemarljivo malo prostora. 

Vse ostalo je novo, moderno in turistično naravnano.

 

Razen male trdnjave v starem delu mesta. 

Ta je obnovljena in z malim muzejem na ogled le za tiste, ki so pripravljeni plačat vstopnino.

 Še najbolj so naju navdušile pisane muce, ki so ležale vsepovsod, celo sredi ulic.

 Nobenega nič ne motijo, zgleda da so polnopravni prebivalci mesta.

 Meščani jih hranijo na javnih površinah, izgledajo zdrave ter srečne in zadovoljne. 

Enako je na podeželju tudi s psi. Misliva, da v Turčiji ne poznajo zavetišč za zapuščene živali,

ampak so domačini prijazni ne samo do tujcev ampak tudi do vseh živali. 

 

Dovolj sva imela turizma in sva šla poiskat miren zaliv.

Res sva ga našla, skoraj idealen se nama je zdel, dokler ni ravnokar v temi prišel še en kombi in se postavil poleg naju ... 

Kdo ve, morda pa se jutri izkaže tudi to za nekaj  dobrega.

___________

 

Likijska pot: plaža Kabak do Oludeniz

Od zaliva Patara se Likijska pot najprej vzpne, nato pa spusti do plaže Kabak. 

Ta zaliv je nekaj posebnega.

Do zaliva je najlažji pristop gotovo po morju, kot do večine likijskih zalivov in plaž. 

Drugače pa vodi do tja strma gorska cesta iz naselja Oludeniz, ki je vklesana v prepadna pobočja.

 

 Na koncu se cesta še bolj strmo spusti do zaliva Kabak.

Midva sva ostala malo višje, ker nama je najino življenje dragoceno. 

Tako ozka in strma je ta pot skozi naselje do plaže, da je bolj pametno pustiti svoje vozilo na enem od dveh večjih parkirišč vrh naselja, kjer je življenje domačinov še vedno namenoma zelo preprosto. 

Zaliv Kabak je na naju naredil poseben skoraj mističen vtis.

V naselju je veliko manjših campov, nekateri z bungalovi, dosti je malih šotorčkov, 

najdejo pa se lahko tudi drugačne namestitve v sobah ali apartmajih.

  Je pa tu zelo mirno, pravo nasprotje vrveža v Oludenizu.

Od plaže Kabak sva se naslednje jutro po gorski cesti vračala nazaj mimo plaže Metuljev, 

ki pa je dostopna le peš.  Ni se nama ljubilo hoditi daleč navzdol med opoldansko pripeko. 

Tako sva si jo ogledala le od daleč, pa sva tako potešila radovednost.

Pogosto rastlinje na tej geografski širini (36 stopinj) so kaktusi, granatna jabolka ter ...

... celo nekaj bananovcev sva videla, da lepo uspevajo.

Gorska cesta je prav spektakularna, mestoma ožja in ovinkasta z lepimi razgledi.

S ceste sva gledala menda najlepšo turško plažo Oludeniz. 

Veselila sva se je a turistična gneča že daleč pred plažo in v mestu Oludeniz,

 nama je pobrala vso veselje, da bi postala del tega vrveža.

Zato sva se zadovoljila z oddaljenimi posnetki. Takšen množični turizem naju nikoli ni privlačil.

Poleg tega se z bližnje gore, kamor vozi žičnica, neprestano spuščajo jadralni padalci. 

Da bi midva lahko uživala v takšnem zalivu, bi menda morala biti tu v decembru ali januarju.

Pač pa sva se ustavila ob panoramski tabli Likijske poti. 

V Oludenizu se prične in konča v Antalyji ali obratno. 

Prehodila sva le nekaj odsekov te poti, pa naju je kljub temu prevzela. 

Čeprav sem v začetku mislila, da ni nič posebnega. Pa je. 

Menjajoči zalivi, vsak drugačen od predhodnega, vzponi in spusti s pobočja gorovja Taurusa, 

potke in ceste po Likiji, kjer imaš možnosti počitka v campih ali pa kar tako na prostem, 

ob tabornem ognju, če ti to kaj pomeni.

 Tudi vode ne manjka. Srečala sva kar nekaj pohodnikov z velikimi nahrbtniki in dobiš spoštovanje do njih ker tako premagujejo 500 km dolgo pot. 

Tudi midva sva zaključila s posameznimi izseki na tej poti in greva dalje proti severu.

__________________