Likijska pot: od mesta Kas do plaže Patara

 Nadaljevala sva raziskovanje delov Likijske poti. 

Mesto Kas je sodobno obmorsko mesto prav prijetno za sprehod.

 Zanimivost so mi predstavljali veliki kamniti sarkofagi, ki so stali marsikje v mestu. 

Na cestnem otoku, na parkirišču ali pa na vrtu privatne hiše.

Predno sva se pripeljala v Kas, sva obstala tudi v mestecu zelo ozkih ulic Kaleucagis 

od koder vozijo ladjice na otok Kekova, kamor prihajajo ljudje na lepe plaže. 

Na tem otoku pa sarkofagi ležijo kar ob morski obali delno potopljeni v morje.

Kadar sva na stranskih cestah že veva, da je potrebno voziti previdno ter upoštevati

kdo ima prednost pri uporabi cestišča.

Od mesta Kas dalje proti severuvzhodu je obala podobna naši jadranski obali 

in cesta prav tako jadranski magistrali.

Pod cesto je veliko lepih plaž s strmimi peš potkami čez skalovje. 

Žal so bile vse že prepolne kopalcev in sva se počutila odveč, zato se na nobeni nisva ustavila.

Naslednja posebnost Likijske poti je zaliv in antično mesto Patara.

Plaža je dolga 18 km in sodi med najlepše plaže Turčije. 

Gotovo je edinstvena zaradi velikih sipin mivke še daleč v notranjost,

 ki dajejo vtis žgoče puščave s presušenim rastjem.

Spet sva naredila en dolg pohod po plaži do antičnih ostankov starega mesta Patare.

 Sva se poučila o mestu s poučnega panoja pred vstopom in to sedaj posredujem dalje.

Staro mesto Patara je na tem mestu zaživelo 1300 let pred našim štetjem, 

ko so se tu naselili prvi prebivalci.

V tretjem stoletju so jo zavzeli Rimljani in postala je glavno mesto ter pristanišče Likije.

 

 

 

Arheologi pa so začeli z odkrivanjem tega mesta šele 1988 leta.

 

Obhodila sva staro mesto in se odpravila nazaj in ta čas je prišlo že nekaj kopalcev na plažo

 pa niso bili čisto nič moteči...

 

...saj je bilo za vse več kot dovolj prostora.

Čeprav je oktober je tu topleje kot pri nas poleti.

Morje je zelo toplo.

 Plaža Patara je znana tudi po tem, da je dostop do nje dovoljen le med 8 uro zjutraj do 19 h zvečer. Menda zato, ker ponoči tam velike želve polagajo svoja jajca. Midva nisva videla nobene.

 

Sipin je tu res veliko in veter jih prenaša sem in tja pa tudi pridno briše sledove naših nog. 

Celo sledov,  ki sva jih naredila, ko sva hodila proti mestu, ob vračanju nisva našla več.

 

Čakala naju je še pot do vrha zadnje sipine ( na sliki zgoraj ) 

nato pa še dober kilometer po cesti do  avta.

 

Tudi danes sva prehodila dovolj kilometrov Likijske poti. 

_________________

 

Likijska pot: od Tekirova do svetilnika Gelidoniya

Likijska pot poteka ob Sredozemskem morju od Antalye do mesta  Fetiye 

po gorati in močno razbrazdani pokrajini, Likiji.

 Pot ni enoznačna, ampak je sestavljena iz mnogo krajših ali daljših odsekov in variantno začinjena. 

V opisu je navedeno, da boš premagal kar 500 km v kolikor prehodiš čisto vse variante poti.

 Poti potekajo od zaliva do zaliva, skozi borove gozdičke in mimo antičnih ostankov

 pa tudi prek vrhov pogorja Taurus. 

 Tudi midva sva prehodila nekaj najlepših delov te poti, 

tako da se je nabralo v nekaj dneh okoli 30 km.

Za začetek sva prehodila pot od naselja Tekirova do plaže Kleopatra,

 ki pa se nama ni zdela nič posebnega.

Ampak semkaj sta se hodila kopat Mark Antonij in Kleopatra, 

pa ta običaj negujemo močno zaljubljeni pari vse do danes.

V drugem dnevu je prišla na vrsto pot na planino Chimare nad Ciralijem.

 Planina je visoka okoli 500 m in na njenem pobočju je del kjer gorijo večni ognji.

Tukaj je področje, ki ga je oblikovala vulkanska dejavnost, 

sedaj pa se kažejo nekatere postvulkanske aktivnosti, kot so topli izviri vode in poostejši potresi.

V tem primeru pa preko razpok iz zemeljske notranjosti izhaja metan.

 

Kdo je tukaj prvi prižgal plinsko kurjavo se seveda ne ve, 

ve pa se, da so lokalni prebivalci tukaj častili svojo boginjo Ognja, 

ji prinašali žrtve v tempelj, da se ne bi preveč jezila naje.

 Ostanki tega templja so še ohranjeni.

  

 

 Sedaj pa tako domačini kot turisti uporabljajo simpatične ognje za pečenje 

in druženje ob večerih na piknikih. 

Tudi v času najinega obiska je bilo tukaj vsaj sto ljudi,

kar naju je zelo presenetilo, ker ni bilo med vikendom.

 

Ti ognji ne ugasnejo že od nekdaj, včasih gorijo bolj, včasih manj. 

Menda se jih vidi tudi z morja. 

Nad naseljem Cirali se ob ustju dviga stara antična naselbina Olympos. 

S strani Ciralija se do nje pride po dolgi peščeni plaži, ki je znana tudi po tem,

 da tu velike želve polagajo svoja jajca. Vsaj pred leti je še bilo tako, 

sedaj ob turističnem vrvežu so se tudi želve verjetno odselile drugam.

Nato sva opravila še del poti od Ciralija do Tekirova. Ta del poti je res prekrasen. 

V ozadju se bleščijo bele gore Taurosa, v sredini je rdečkasto obarvano pogorje nižjih planin,

 nato so zeleni borovci in spodaj turkizno morje s peščenimi plažami.

 

 Plaže v zalivih so prekrite s temno mivko in malimi temnimi prodniki in peski.

 

 Seveda sva se v zalivih pridno kopala, morje je zelo toplo tam okoli 25 ali 26 stopinj.

Ta del poti je prelep predvsem zaradi barvitosti kamenin.

 

 Četrti ali peti pohod, ne vem več kateri, sva opravila do svetilnika Gelidoniya. 

 

 Stezica je prav lepo uhojena, vendar je ob opoldanski vročini ta pot kar naporna. 

Dobro je, da sva tukaj oktobra in ne sredi poletne vročine.

 

  Tudi tu se premaga kakšnih 300 m višinske razlike.

 

 Svetilnik in otočke Devecitasi Adasi na koncu rta je lepo za videt.

Otočki in čeri tega rta so v preteklosti postali grob mnogih ladij in pomorcev, 

zaradi zahrbtnih tokov in vrtincev, ki jih ustvarja visoko morje. 

 Eno teh ladij iz XV. stoletja so arheologi dvignili z dna, jo restavrirali in

sedaj jo lahko občudujemo v bližnjem muzeju.

Odpeljala sva se dalje ob morju mimo mesta Finike, ki ima prelepe peščene plaže vse do mesta Demri. Tudi tu vodi Likijska pot.
Nad mestom so ostanki antičnega mesta Myra s trdnjavo na vrhu...


...in ostanki grobnic, ki so vklesane v skalo, da bi ohranile večen spomin na pomembne pokojnike.

 

Delno je ohranjen tudi teater ter še nekaj ruševin starega antičnega mesta. 

Imava občutek, da sva v Turčiji do zdaj videla več ostankov antične Grčije,  kot lani v matični Grčiji.

Do sedaj v Turčiji nisva videla veliko avtodomov, pa sedaj veva zakaj. 

Vsi so bili tu na dolgi in veliki peščeni plaži pred mestom Finike in to tik za znakom,

ki jim prepoveduje parkiranje.

Tega pa ne bova tukaj komentirala.

_____________

Pamukkale

Pamukkale so turški naravni park in dobesedno pomeni bombažni grad.

Resnično je zelo edinstven sprehod po njem.

Ko se približujeva mestu Pomukkale se belina v pobočju vidi že na daleč.

Vstopnina znaša 700 TL na osebo, za pohod po tem gradu je potrebno biti bos.

Vhoda sta dva, spodnji in zgornji in za moj okus se je bolje poslužiti spodnjega vhoda.

Dobro je da imaš s seboj tudi kopalke,

 saj je oktober tu lahko precej topel in se tako ohladiš v snežnobelih ponvicah.

Sedaj ko sva bila midva tu, je bilo le nekaj ponvic za namakanje.

Izgledalo je, kot da tudi tukaj primankuje vode, saj je bila velika večina bombažnega gradu suha.

Snežnobele ponvice so res nekaj posebnega, pravijo, da se pomladiš za kakšnih pet let, 

če se namakaš v teh termalnih vodah

 

Taki reklami pač radi nasedemo.

Pogled navzdol, obiskovalcev je bilo kar nekaj, če pa prideš zjutraj si lahko sam v teh ponvicah.

Je pa zjutraj kopanje bolj hladno, v oktobru gotovo prehladno.

Ko se sprehodiš po bombažnem gradu navzgor, se na vrhu razpostrejo ostanki oziroma izkopanine antičnega mesta Hierarpolis.

 

Razprostira se na zelo velikem področju.

Vstop je prost tudi za v muzej, kjer hranijo veliko sarkofagov, kipov ter manjših predmetov.

 

 

 

Staro mesto je res na velikem področju, dobro je ohranjen tudi teater.

 

 

Ko si ogledaš mesto pa se spustiš še nazaj po bombažnem gradu navzdol.

Ob sončnem zahodu sva počasi krenila navzdol.

Se še malo razvajala in namakala.

 

 Voda se s ponvic steka spodaj v jezerce kjer pa domuje velika jata glasnih gosk. 

Otroci jih krmijo in ni nobene table prepovedi krmljenja.

 Morda se ravno zaradi tega tako veselo in glasno množijo.

 Pamukkale so res vredne ogleda in svoje cene.

Jutri pa se premakneva do morja. Če se ne odločiva nocoj kako drugače.

____________________