Nanos

 

Pot: Razdrto, po strmi poti navzgor, po položni navzdol, Razdrto

Je minilo precej let kar sva zadnjič hodila po tej poti, pa se je spodobilo, 

da na hitro skočiva gor, preden zavijeva na morje. 

Po uri hoje sva se izvila iz strmine in že uživala v lepih razgledih daleč naokoli.  

Na vrhu opaziva, da kočo obnavljajo. S prejšnjih potepanj po tej obširni planoti se spomniva obsežnih rastišč čemaža naprej proti Suhemu vrhu in jih greva pogledat. 

Vendar sva letos prepozna, čemaž  že cveti zato danes čemaževe solate ne bo.

Mimo koče nato odhitiva nazaj po razglednem grebenu Nanosa. 

Razgledi sežejo do Vipave in Ajdovščine, Čavna ter Golakov. Res je prelepo.

Po položni poti se spuščava proti Razdrtemu.

Lep in razgleden je tale Nanos, kot vedno ponovno ugotavljava.

____________________

Veliki Kozjak (severni Velebit)

Izhodišče: Veliki Lubenovac

Na Veliki Kozjak vodijo poti od Careve kuče ali koče Mrkvište. 

Te stojijo cesti Krasno - Gospič.

 Od koč dalje vodi slabša makadamska cesta vse do izhodišča blizu Velikega Lubenovca. 

Veliki Lubenovac je obširna planjava s kočami in pašniki.

 Pravijo, da je najlepši del nacionalnega parka. Včasih so tu bivali pastirji s svojo živino. 

Veliki Lubenovac sva prečila že lani ob raziskovanju hribov okoli Alana,

 Rosijevega bivaka, pa vse do Gromovače.

S hojo pričneva skozi gozd strmo navzgor. 

Popestrila sva si pot še tako, da sva se povzpela ali bolje malo poplezala čez Obli kuk.

Ob poti so naju spremljale tudi takšne strukture kamnin.

Najprej sva prišla pod tale vrh spodaj. Sva mislila, da sva že blizu cilja, pa ni bilo tako.

Pot je vodila namreč še daleč mimo in okoli njega do pravega vrha Velikega Kozjaka.

Na Velikem Kozjaku (1620 m).

Z vrha je dober razgled  na vse vrhove severnega Velebita.

Za Veliki Kozjak sva prebrala, da je najlepši vrh severnega Velebita.

 Pot nanj je resnično slikovita. Vzpenjaš se skozi lep gozd,

 pot si lahko popestriš ali otežiš še z vzponom na Obli kuk. 

Zatem hodiš med skalnimi skulpturami, nato pa proti koncu poti vstopiš v skalni svet, 

ki je resnično tisti pravi alpski svet, ki sva ga vajena iz naših hribov.

Sestop sva opravila po približno enaki poti, nato pa nadaljevala vožnjo do koče Alan, 

kjer sva prespala in naslednji dan sklenila najin obisk severnega Velebita. 

____________________

Veliki Zavižan (severni Velebit)

Pot: parkirišče pod domom Zavižan, botanični vrt, Veliki Zavižan ter nazaj

Veliki Zavižan je verjetno najbolj markanten vrh v tem delu Velebita. 

Na gornji sliki je pogled s pobočja Velikega Zavižana na dolino pod njim ter kočo na koncu jase.

Od koče do Velikega  Zavižana vodi  nekaj poti, ki so dolge od ene do dveh ur.

Pogled z vrha dalje po Velebitu na Rožanske kukove.

Pogled z vrha na Mali in Veliki Rajinac, kjer sva bila včeraj in Veliki Kozjak,

kamor greva še danes.(z leve, hribi v ozadju)

Z vrha Velikega Zavižana (1676 m)je verjetno najboljši pogled na otoke v severnem delu Jadrana.

Dolgo sva se zadržala na vrhu, da sva se lahko naužila vseh razgledov. 

Nazaj grede pa sva imela spet družbo črede konj. 

Dan sva lepo začela in kazalo je, da bo tudi popoldan lep.

________________

Veliki in Mali Rajinac (severni Velebit)

Pot: dom Zavižan, čez Buljevac in planino Jezerce na Veliki Rajinac in nazaj do ostankov crkve Sv.Anto, 

 Mali Rajinac, nato skozi Generalski dolac nazaj na Buljevac in Zavižan.

Načrt za današnji dan je bil vzpon le na Mali Rajinac. 

Do tja je dve uri hoda od Zavižana in lahko opraviš lepo enostavno krožno pot.

 Zdelo se nama je malo premalo za cel dan in sva si omislila še pot na Veliki Rajinac

 in vse povezala v lepo celodnevno turco.

Najprej so naju na poti presenetila snežišča, pa naju ne bi smela. 

V nekaterih kotanjah Velebita namreč sneg ostaja celo leto.

Po planjavah vodi lepa potka, ki občasno izgine,

 z njo izginejo tudi markacije, da je pot bolj zabavna.

Čudovito je biti del teh planjav, pogosto opaziš tudi takšne sledove,

 ki ti dajo slutiti, da te mogoče spremljajo in opazujejo avtohtoni prebivalci.

Pri križišču poti pri cerkvi sv.Ante se odločiva za nadaljevanje poti na Veliki Rajinac.

Pot vodi po veliki planjavi Jezerce...

... kjer se ponovno druživa s konji. 

Nekateri so željni najine družbe, večina pa se za naju ne zmeni.

Velikokrat morava gor in dol čer rebra in grape, včasih med vrtačami, 

nekajkrat po gozdnih cestah v tišini gorskih planjav.

Ljudi ne srečava in jih ne vidiva niti ne slišiva, kajti nikogar razen naju ni. 

Po štirih urah hoje pa najdeva tudi stezo za Veliki Rajinac (1667 m) in vstopiva v skalnat svet.

Razgledi so obsežni po nama nepoznanih vrhovih severnega Velebita. 

Z Rajinca morja ne vidiva. 

Od hribov spoznava le Veliki Kozjak, ki ga nameravava obiskati jutri. 

Prehojen skalni svet pod Velikim Rajincem...

...in na vrhu kjer skačeva s skale na skalo.

Sledila je približno ista pot nazaj mimo konjev, mimo vseh dolin, vrtač in gozdov....

...do planjave, kjer se markacije in potke čisto zgubijo, 

nato pa zagledaš  glavno pot za Mali Rajinac.

Mali Rajinac ( 1699 m)  je najvišji vrh severnega Velebita. 

Zanimivo, da je deset metrov višji od Velikega Rajinaca.

Verjetno so ju stari geodeti prvič narobe izmerili...

Na vseh vrhovih so tudi žigi in takšne škatle z vpisno knjigo. 

Tale tu že dolgo ni bila v uporabi, saj je bila celo vpisna knjiga gnila od "rje". 

Sledil je povratek preko Generalskega dolca do Buljevaca in nazaj do Zavižana.

Uživala sva na planjavah severnega Velebita, spoznavala nove poti, se izgubljala med vrtačami 

in odkrivala nove prizore ter razglede z vrhov. 

Imela sva le družbo lepih konjev in sledove medvedov. Nikjer nikogar. 

To je obraz Velebita, ki nama prija. 

Nekje sva prebrala, da ne osvajaš ti Velebita ampak Velebit osvoji tebe. 

Za naju to drži. Rada se vračava sem in naj tako tudi ostane.

__________________________

 

Zavižan (severni Velebit)

 

Pot: po vzpetinah okrog planinske koče na Zavižanu

Z jadranske magistrale se  v Sv.Juraju nameniva na Velebit po cesti za naselje Krasno. 

Kažipoti  naju vodijo do Babić Siće, kjer se prične nacionalni park Severni Velebit. 

Vstopnino pobirajo od 8h do 16h in sicer za nas seniorje po 60-tem je karta 4 eur do 31.maja. 

Velja tri dni. Od Babić Siće dalje vodi solidna makadamska cesta.

Pod domom Zavižana je veliko parkirišče, kar daje slutiti gnečo v poletnih mesecih. 

Zadovoljna sva, da sedaj gneče ni, saj je bilo poleg naju le nekaj obiskovalcev.

Vstopnino v v nacionalni park je pametno plačat, ker je kazen za ilegalen vstop zelo visoka. 

Za spoštovanje parkovnih uredb namreč poleg uslužbencev na vstopnih točkah skrbijo tudi redarji -  "rangerji",  ki patruljirajo v parku.

Okoli doma je na izbiro tudi nekaj krajših poti, ki sva jih do konca dneva preiskala. 

Med drugim je v bližini lepo urejen botanični vrt, vendar je sedaj tukaj še najzgodnejša pomlad,

pa gorske cvetlice še spijo.

Prvi vrh nad domom je Vučjak (1645 m), ki ga osvojiva kljub močni burji.

..Tudi razgleda ni kaj hvalit, saj se ne vidi daleč, 

je pa zato otok Krk videti mistično zavit v sprehajajoče meglice. Kljub temu uživava.

V burji se povzpneva še na Veliko koso (1622 m).

Sledil je še kratek vzpon na Balinovec, od koder sva se spet razgledovala po otokih severnega Jadrana.

Na gornji fotografiji je spredaj Goli otok, desno je Grgur ter levo del otoka Raba. V ozadju je Cres.

Bil je že večerni čas, zato sva zapustila hribe in šla h koči, od katere lahko občuduješ Jadransko morje, 

ter sončne vzhode in zahode. Čudovita lokacija, res!

Užila sva  še mimohod črede konjev, ki se prosto pasejo in vsako jutro ter zvečer naredijo mimohod,

 ko gredo na svoje pašnike na Jezercih.

Pravi užitek je biti takole v osrčju nekoristnega sveta, ki ti daje občutek divje svobode.

Zaspiva z zavedanjem, da naju čakajo lepi naslednji dnevi.

______________________