Gora Oljka

 

Pot: Šmartno ob Paki, Gora Oljka po strmi poti, kmetija Jug, Šmartno ob Paki

Tokrat naju je zanimala količina snega na najini domači gori. 

Kot kaže gornja slika, se je iz dolinske megle kaj kmalu prikazalo sonce, 

samo malo navzgor je bilo potrebno it.

Nisva predvidevala, da bova gazila kot prva, saj premore Gora Oljka nekaj vsakodnevnih jutranjih obiskovalcev, ki se že pred svitom povzpnejo do vrha in se vrnejo v dolino ob nastopu dneva.

Snežne skulpture so povsod lepe, pa naj je to med dvatisočaki ali pa nižje nad meglenimi dolinami.

Na vrhu pa je danes bila prava zimska idila.

Tišina zimske krajine dobro vpliva na najino počutje.

Sledil je spust navzdol po Martinovi poti, kjer sva doživela še nekaj lepih impresionističnih prizorov.

Ker sva hodila večinoma po najinih posebnih potkah in preko malo obiskanih hribčkov, 

se je v kratkem času nabralo za 800 višinskih metrov ter dobrih 8 km poti.

Popoldan spet sneži. Jutri greva ponovno merit višino snega. Kam pa ?

_____________

Krvavica in Čemšeniška planina

 

Pot: vas Tabor, Krvavica skozi okno, Čemšeniška planina, Stari grad, vas Tabor

Pot skozi okno  na Krvavico je vsaj zame vedno bila rahlo blatna in drseča. 

Verjetno se tja gor odpravljam vedno ob nepravem času. 

Z vrha Krvavica (909 m) opazujem lep greben sosednjega Brložna,

 verjetno pa bo letos tudi ta končno prišel na vrsto.

Mimo Gunetove glave se sprehodim in nadaljujem na Čemšeniško planino(1204 m, najvišji je Črni vrh).

Pred kočo  kljub oblačnemu vremenu poseda nekaj obiskovalcev ter uživa v kulinaričnih dobrotah 

čemšeniške kuhinje. Tudi jaz sem navdušena nad njihovim štrudlom ter dobro kavo.

Sledil je spust z vrha planine mimo starega obeležja. 

Pogled na spodnji sliki  na Krvavico in Brložen je prav zanimiv kot da bi ta vrhova bila precej visoka. 

Pa nista, le okoli 900 m imata.

Tokrat se povzpnem še na Stari grad ( 636 m), da končno pogledam, kaj je tam gor. 

Ruševin starega gradu ni videt, tokrat je na vrhu le bogato rastje spomladanskega resja.

Ta lepa krožna pot se lahko po želji precej podaljša ali pa skrajša. 

Jaz sem nabrala celo 1003 višinskih metrov na 13 kilometrski poti 

v šestih urah preživetih med zasavskimi hribčki.

_____________________

Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

 

Pot: Liboje, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik, Liboje

Razmere: pot je deloma suha, večina poti je označena. Pot med Gozdnikom in Kotečnikom je vidna a ni označena. Pot na vrh Kotečnika je označena, spust iz Kotečnika nazaj v Liboje pa poteka po strmem gozdnem terenu med kamnolomom in plezalnimi stenami, poti tu ni.

Ob zaključku nama je gps pokazal, da se je nabralo nekaj čez 1400 višinskih metrov ter 12 km poti. Sama krožna pot je prav prijetna vredna ponovitve in še z možnostjo podaljšanja na Malič.

Iz Liboj sva pričela hoditi mimo stare domačije v strm breg do travnikov okoli Šmohorja. 

Koča na Šmohorju je odprta. Nato dalje mimo starih lip, katerih rast spremljava že kakih 40 let. 

Še vedno nobena ne manjka. 

Od Šmohorja do Gozdnika sva hodila večinoma po lepi makadamski cesti ali stranskih potkah nad cesto. Pričel je pihati močan jugozahodnik. 

Pri vzponu na Gozdnik pa je veter postal tako silovit, da je naju že hotel pomesti s poti. 

Kasneje sva izvedela, da je povzročil, da je padlo nekaj dreves in odkrilo nekaj streh v okolici Žalca. 

Na Gozdniku (1090 m) na srečo še vedno stoji majhen bivak kamor sva se skrila pred vetrom.

Sestop z Gozdnika najprej poteka po zelo strmi označeni poti, 

ko pa zaviješ proti Kotečniku, se ta izgubi in mestoma najdeš nekaj starih markacij.

Kotečnik je naju presenetil. Je precej skalnat hrib in pot je lepo speljana čez njegov grebenast vrh.

Pogled s Kotečnika na Gozdnik v ozadju.

Vrh malega Kotečnika, kjer se je veter ponovno zelo okrepil.

Nadaljevala sva po edini možni poti na najvišji vrh Kotečnika (772 m). 

Levo in desno so prepadne stene.

Od tu naprej je pot čedajle slabše vidna. Označena ni več. 

Spust s Kotečnika je verjetno lažji levo ob  kamnolomu, vendar nama ni ustrezalo, 

saj izstopiš povsem na drugo stran Liboj, daleč od najinega avta.

 Zato sva se midva napotila desno in sva izstopila iz gozdne strmine pri zadnjih vzhodnih plezalnih stenah Kotečnika. Ker je bilo precej vetra, tudi plezalcev nisva srečala.

Veter je bil tako močan, da sva si ga malo shranila za spomin.

_____________________

Kamnik

 

Pot: cesta iz Matk, označena zahodna pot na Kamnik, pod Kamnikom na lovsko pot do vzhodne strani, nato nazaj na zahodno pot ter po njej na vrh Kamnika. Sestop po vzhodni grebenski poti ter po potkah in brezpotjih do izhodišča.

Začela sva z namenom, da se povzpneva na vrh Kamnika po zahodni strani. 

Vmes se od te poti oddalji lovska pot pod severne stene Kamnika. 

Seveda sva šla po njej, da ugotoviva kam vodi. 

Lovska pot kasneje ni bila več sledljiva, kot se to rado zgodi, pa sva vsak po svoje krenila proti vrhu. 

On je  krenil na vrh Kamnika kar direktno navzgor in kmalu izplezal na vrh, 

jaz pa pod stenami do severnega pristopa mimo bršljanovega srca ... 

... ter nato nazaj do zahodnega pristopa in po njem na vrh Kamnika (857 m),

 kjer sva končno spet skupaj nadaljevala pot.

Od bivaka sva hodila po lepem travnatem grebenu, občudovala teloh, (nič ni čudnega ob taki zimi) ...

...nato pa pričela sestopati po vzhodnem grebenu, ki pa je za spremembo zelo strm in zračen.

Pot je sicer lepo speljana, ampak za moj okus je tukaj bistveno lepše plezati navzgor.

Vmes sva srečala tudi tole lepo srce...

...se še kar spuščala...

...in še zadnji razkorak...

...pa sva bila ponovno pri velikem bršljanovem srcu.

Nadaljevala sva po lepem kolovozu v dolino, dokler je vodil v pravo smer,

 potem pa po svoje rezala nepotrebne ovinke in grape.

Sledilo je še zadnje previdno dejanje( ali bi ali ne bi...)- uspešno prečenje po trhlem ostanku prastarega mostu čez potok in za ovinkom naju je že nestrpno pričakoval najin avto.

Naštrikala sva 930 višinskih metrov in 8 km poti.

_______________________

 

Mrzlica

 

Pot: Prebold, Burkeljčev hrib, Golava, čez Homič, Mrzlica ter nazaj na Reško cesto

Tokrat sva izbrala daljšo pot do Mrzlice. 

Iz Prebolda mimo Burkeljčevega hriba in lovske koče sva se usmerila na vrh Goljave. 

Pot od lovske koče na vrh Goljave je označena z novoletnimi okraski, 

kar doprinaša prazničnemu vzdušju, čeprav ni zimske idile.

Greben Golave je prav prijeten za vzpon in že pred vrhom se odpre krasen razgled po savinjski dolini.

Pogled z grebena Golave na Gozdnik ter Kamnik v ozadju.

Na vrhu Golave(834 m) še vedno stoji  ličen Blažev bivak.

Sestopila sva po strmi Andrejevi poti, ki so jo lepo speljali mimo skalnatih sten.

Nadaljevala sva proti Homiču, kjer je potrebno ponovno strmo navzgor. 

Pot na Mrzlico sicer vodi mimo Homiča, vendar sva želela osvojiti tudi ta vrh. 

Za nagrado sva smela uživat še na strmi poti navzdol na drugi strani vrha.

Pa še vzpon na vrh Mrzlice (1122 m) ter spust do koče na zasluženo malico. 

Tu sva srečala dolgoletnega prijatelja s katerim smo izmenjali poročila o vseh pomembnih dogodkih, 

 ki so se nam dogodili v mesecih, ko se nismo videli. . 

Skupaj smo tudi sestopili do njegovega avta v bližino lovske koče, od koder smo se zapeljali nazaj v Prebold.

_________________________