Grčija 2022, Maja Qores

Maja Qores, Albanija, 10.11.2022 

 

 Pot: sedlo Loggara nad mestom Orikum, Maja Qores in nazaj

Čas: 2,10 ure za 1100 nadmorske višine  navzgor in enako nazaj

Prenočišče sva tokrat poiskala v gorskem predelu med mestoma Himare in Orikum.  

Ta gorska pregrada loči nižinsko severno obalo Albanije od južne Albanije,

 kjer je pokrajina drugačna, gorata. Cesto so zelo lepo speljali čez prelaz Loggara.

 

S prelaza vodi označena pot na prvi dvatisočak Maja Qores (2018 m) in dalje še na drugega Maja Cikes(2045 m) ter navzdol do kanjona Gype. 

 

Celotna krožna pot je lepo povezana toda precej dolga, predolga za kratek dan. 

Zato sva se odločila obiskati le prvi vrh (Maja po albansko)

Ta del pokrajine je nacionalni park.

Znan je po posebni avtohtoni kobilici in prelepem borovem gozdu.

Kobilic nisva videla, občudovala pa sva borovce ob vsakem najinem koraku.

 

Bosnian Pine ali Pinus Leucodermis piše na poučevalnih tablah, ki so vsake toliko postavljene ob poti.

 

 Imela sva lepo vreme, tudi umetelno oblikovani oblaki so pridodali najinemu dobremu počutju 

v redkejšem gorskem zraku, ki je pomešan s toplim in vlažnim morskim. 

Vse pa nosi vonj po zdravilni borovi smoli.

Malce sva se bala, da naju bodo zakrile megle, ki so se vzpenjale od morja gor, 

pa sva se odločila za bližnjico do vrha, naravnost navzgor. 

Bila je hudo strma, kar sva tudi občutila, kasneje pa še videla z drugega grebena.

Na vrhu Maja Qores pa so naju pričakali razgledi, na eno stran...

...na drugo, kjer sva spoznala še Maja Cikes.

Na vrhu Maja Qores, 2018 m.

 

Nekaj časa sva uživala na osončenem in nevetrovnem vrhu.

 

  Sestopila sva po običajni poti navzdol.

 Občudovala razgibano pokrajino.

Videla sva veliko posušenih in pobeljenih borov, ostalih od požara, 

ki jim je skrajšal dolgoživo življenje. 

Veliko tistih borov, ki jim je požar pred leti prizanesel, so sedaj stari preko dvesto let.

Preden sva se spustila v megleni pas na pobočju, sva še enkrat pogledala na Maja Cikes.

Iz poučevalnih tabel ob poti sva izvedela, 

da so v letih od 1970 do 1990 na tem področju intenzivno  zbirali borovo smolo. 

Posledice zarezovanja so še danes vidne, vendar so bori večinoma preživeli in kažejo, 

da so klub častitljivim letom še vedno krepkega zdravja. 

Sedaj so zaščiteni z zakonom o zaščiti nacionalnega parka in kulturne krajine nacionalnega pomena.

Bilo je zelo lepo, da sva zopet užila nekaj gorskega zraka in lepih razgledov s hribov. 

V novembru so v Dalmaciji in še južneje vse gore ob morju še vedno poletno dostopne 

in pogosto okrašene s kuliso dramatičnih oblakov, ki se dvigajo z morske gladine.

In še ena slika spodaj s sedla Loggara kamor sva se vrnila.

Zapomnila si bova tudi to, da so pod sedlom v smeri mesta Orikum

 kar trije urejeni studenci zelo dobre pitne vode.

Tu sva dopolnila najine zaloge za pot proti domu.

____________

Grčija 2022, Meteora

 Meteora, 7.11.2022

 

 

 Meteori sva se približevala od mesta Trikala in že od daleč se vidijo značilne skale

 na katerih so sezidani samostani. Kmalu sva v mestu Kalambaka 

in nad njim se razpostirajo pečine Meteore. Krožna cesta poteka okoli njih.

Iz Kalambake se peljeva do vasi Kastraki, kjer sta na voljo dva campa. 

Prosto prenočevanje je na območju Meteore prepovedano in to vsi upoštevamo.

 Parkirišča ob krožni cesti so brezplačna.

 

V preteklosti je na Meteori bilo živih veliko samostanov, sedaj jih je le še šest. 

Vsi so določene dneve odprti za oglede. 

Vstopnina je 3 €, obiskovalni časi pa so različni od samostana do samostana.

 

 Beseda Meteora pomeni, da visi v zraku. 

Ko gledaš te samostane, se ti zdi izbira imena primerna.

 

Že sama pokrajina je tu posebna. Ti mogočni monoliti so večinoma iz kremenovega konglomerata, visoki od 400 - 600 m nad.višine. Zato sva se najprej odločila za kratko krožno pot med njimi.

Ker nama planinarjenje ni tuje, sva najprej peš prehodila nekaj potk in preplezala dva ozka prelaza,

 da sva se povzpela nekam, kjer sva predvidevala, da bi lahko bilo kaj zanimivega. 

Res sva našla majhno cerkvico vklesano v skalo in sled zapuščenega samostana, 

do katerega se ni možno več povzpeti, saj je lesene stopnice zgrizel zob časa.

Skalnate poti so bile res prijetne za hojo.

 Razgledi pa čedalje lepši.

 

Za obiskovalce vse samostane zapirajo ob 14 h ali 16 h, zato sva pohitela nazaj.

 Prvo cerkev so na Meteori zgradili v XI.stoletju. 

Gradili so tako da so potreben material dvigovali z vrvmi.

Med XIV. in XVII. stoletjem pa je prišlo da pravega razcveta gradnje samostanov. 

Če vem pravi podatek, jih je bilo takrat ali malo pozneje kar 30.

 

Kasneje so se pričele tatvine, menihi so zapuščali samostane. Sedaj jih je delujočih le  še šest.

 

 Obiskovalci morajo biti ob ogledu primerno oblečeni, na kar opozarjajo table pred vhodi.

V notranjost sva si ogledala le samostan Nikolas Anapausas, ostale le od zunaj.

Če se zapelješ po krožni cesti naokrog, lahko vidiš vse samostane.

Razgledi so vredni občasnega postanka in uživanja v pejsažih.

Ogledala sva si Meteoro in se odločila, da ne bova tukaj ostala še en dan, 

zato sva poiskala prenočišče izven kompleksa Meteora in našla počitek pod svojim monolitom.

Kot ponavadi sva dala prednost ovcam in pastirju, ker tu ne obrajtajo električnih pastirjev.

 Kmalu je vzšla polna luna nad sosednji monolit, midva pa sva že večerjala 

in z viški nakrmila še enega od vaških ovčarskih psov, ki naju je v zahvalo stražil vso noč.

Naslednje jutro je vzhajajoče sonce obsijalo najin monolit.

Dobila sva asociacijo na Urulu in obudila se je najina stara želja, da ga greva pogledat.

Čimprej, dokler še stoji.

Grčija 2022, Evia, LOUTRA Edipsou

 Loutra Edipsou

Na severuzahodu Evie sva obiskala še zadnje večje mesto. 

Ta del otoka je delno vulkanskega izvora, zato je tukaj nekaj termalnih vrelcev z vročo vodo iz zemeljske globine. Najbolj znani vrelci so prav v Loutra Edipsouu,

 s hotelskim kompleksom, ki nudi termalne bazene, pa spa in velness.

Prvi vroč vrelec iz katerega teče vrela voda iz rešetke na sredini ceste je že v naselju Ilia, 

nekaj kilometrov pred mestom. Seveda sva bila navdušena ko sva to zagledala. 

Na opisni tabli poleg vrelca je podana celotna kemijska analiza te vode, 

tako sva izvedela, da vsebuje med drugim tudi veliko magnezija.

Tu dopuščajo, da se vroča voda prosto izliva v morje, kar omogoča prijetno kopanje v zalivu.

 

 Naslednji zelo topli vrelci pa so v mestu Loutra Edipsouu.

 Nad mestom je zelo močan izvir vrele vode, ki so ga ukrotili in speljali pod mestom 

in ga razdelili po termalnih bazenih in kopališčih.

Seveda pa to ni edini izvir. Vrelcev je več, vsi pa so prevroči za kopanje, saj imajo preko 70 0 C.

Izgleda fascinantno, ko se topla voda prosto izliva v morje. 

Pri tem se iz nje na strmi obali odlagajo minerali v obliki sadre, sige ali drugih oblog.

Prebrala sva, da so te vrelce uredili v terme že v antični Grčiji, nato so v njih uživali pomembni rimski cesarji, tudi srbski kralj Petar Karađorđevič. V sodobnem času so to znano mesto s termami obiskali vsi pomembni zvezdniki Holyooda, predsedniki, športniki in drugi pomembneži.

Terme niso samo v hotelu, so tudi na prostem ob morski obali. 

Vroča voda se pretaka iz višjih v nižje bazenčke in se pri tem ohlaja. 

Komur pa so bazenčki še pretopli, se lahko razvaja v toplem morju, ki je končni cilj vseh vod iz vrelcev. Naju so te toplice navdušile, kljub temu, da nisva ljubitelja termalnega razvajanja.

Mesto je zaradi 'talnega gretja' tudi za nekaj stopinj toplejše kot okolica. 

To jeseni in pozimi prija, kako je s tem poleti, pa si lahko predstavljava.

V času najinega obiska tukaj ni bilo veliko turistov, vseeno je mesto živahno, 

s polnimi ulicami in tavernami ob večerih.

Otok Evio sva zapustila v mestu Agiokambus, na trajektu za spremembo ni bilo gužve.

Sva že mislila, da bo trajekt tokrat peljal le naju, kar še do sedaj nisva doživela.

V jutranjem soncu smo lepo pristali v Glyfi.

V kolikor si zaželiš raziskati otok Evio, je res prikladno, 

da te trajekt zapelje na jugovzhodu v Marmari, prevoziš cel otok nato pa ga zapustiš v Glyfi.

Otok tako zapuščava z lepimi vtisi; zadovoljna, da sva ga obiskala.

Najin kompas sva obrnila proti severozahodu, kar pomeni, da ...

sva se usmerila proti Meteori.