Grćija 2022, Peloponez, srednji prst, Mani

 Rt Tigani

 

Obala srednjega peleponeškega prsta je veliko bolj zanimiva. 

Je tudi bolj gorat; najvišji vrh je visok okoli 2400 m. 

Plaže niso več samo mivkaste ampak tudi kamnite. 

Na spodnji sliki je pogled od mesta Kalamate proti jugu.

Najprej nama je padel v oko rt Tigani, ponev po naše. Že ime pove kakšne oblike je.

Do njega vodi le kamnita potka in tudi na vrh ponve si je treba malce izboriti pot med trnovjem.

Na vrhu kamnite "ponve" sva opazila razvaline prastare naselbine s svetiščem. 

Tokrat niti google ni znal pojasnit kaj se tu pravzaprav vidi.

Pogled na celino s Tiganija naju zaposli za nekaj časa.

Pogled naprej proti klifom tudi.

Vse naokrog vršne ploščadi so prepadne stene direkt do morja in še dalje v globino.

Tile grmi so povsod lepe okrogle oblike in ko pomladi cvetijo, mora biti res prelepo.

Obala proti jugu je zelo slikovita, turkizno morje pa še polepša pogled.

Cesta naju vodi tudi mimo vasice Vathia. 

Kot mnogo grških starih naselij, je tudi ta zazidana na goratem grebenu.

Kot večina vasi v gorati notranjosti, je tudi ta le še delno poseljena.

Bolj se pomikava proti jugu, bolj je obala razčlenjena.

Rt Tenaro

 

Na skrajnem jugu je Rt Tenare. 

Do svetilnika se je potrebno malo potruditi, peš in z primerno obutvijo.

Potka je lepo uhojena.

Pri svetilniku je konec poti, midva pa sva si zaželela kopanja in osvežitve, 

zato sva prečila navzdol čez razmetane skale in balvane prav do morja 

in stopila na najjužnejšo celinsko točko vzhodne Evrope.

Sledilo je še plavanje v toplem morju.

V skalovju pod svetilnikom je dosti možnosti za izbiro smeri vzpona. 

Težavnosti pa so zato tudi različne.

Ker sva zasedla skoraj idealno lep prostor  ob morju, sva tukaj ostala kar dva dni. 

Prav svobodno sva se počutila, saj ni bilo ne signala ne interneta.

 

Naslednji dan sva izkoristila še za potep po polotoku, se povzpela na najvišji vrh ...

  Tu poti ni, moraš iskati svojo stopinjo med , needles and pins, 

kot se je izrazil eden od tukajšnjih raziskovalcev nekoristnega sveta.

 

Pogled z vrha je bil seveda lep in dobila sva boljši pregled nad pokrajino.

  Na poti nazaj sva odkrila mnogo manjših jam ter votlin.

Z rta Tenare se vračava po vzhodni strani. Spotoma se povzpneva še do vasi Mountanistica,

 od koder je lep pogled na terase oljk ter značilno pokrajino.

 

Srednji prst Peloponeza je res slikovit, gorat in z razčlenjeno obalo, 

peščenimi plažami in manj turistično oblegan kot zahodni prst.

 Na naju je napravil zelo pozitiven vtis.

 

Grčija 2022 - Peloponez, zahodni prst

Nekaj kilometrov za grško mejo je kar precej lepih zalivov in prostorčkov za prenočevanje na katerih postajajo avtodomarji pa tudi drugi popotniki.

 

Do mesta Preveze je nekaj lepih zalivov s privlačnimi plažami in čistim Jonskim morjem z zelenimi otoki. Mesto Preveza leži ob Ambraškem zalivu, ki je precej zaprt. 

V zalivu je ogromna marina, kjer domuje veliko čarterskih flot, 

zato je priljubljeno izhodišče za križarjenja po grških vodah. 

Nisva se mudila dolgo, mimogrede sva izpustila otok Lefkado, ki sicer slovi po lepih plažah.

Pred mestom Patras je gora Varasova, ki izgleda z morske strani kot mogočen pokončen megalit 

in s svojimi 1000 m je res impozanten. S celinske strani pa ne zbuja prav nobene pozornosti.

Peloponez je s celino povezan z visečim mostom. Čez kanal neprestano vozijo tudi trajekti, ki so bistveno cenejši od drage mostnine. Patras na peloponeški strani ima veliko pristanišče in je tretje največje grško mesto. Najbolje se mu je izogniti po avtocesti, no midva sva se skozi prebila po konfuzno natrpanih mestnih ulicah. Severni del  Peloponeza je ravninski s plodnimi njivami in nasadi. Plaže in zalivi pa so mivkasti. V iskanju prijetnega počivališča sva se ustavila blizu mesta Katakolo, ki je sicer turistično razvit. Opazila sva kar dve mega križarki ob pomolu.

Jutri pa sledi nadaljevanje poti na rt zahodnega prsta.

 

Olimpia: 20.oktober 2022

 

 Če se nahajaš v teh koncih, se spodobi obiskati Olimpio, staro grško mesto, 

ki je bilo posvečeno grškemu bogu Zevsu. Torej sva šla še sem.

Olimpia je znana po prvih olimpijskih igrah antične Grčije, 

ki so potekale vsake štiri leta in sicer od 8.stoletja pr.n.št. pa do 4.stol.n.š.

Olimpija je postala pomembno kulturno, versko in športno središče.

Poleg tega je kontinentalno Grčijo povezovalo s kolonijami v Mediteranu.

Ostankov impozantnega mesta je veliko, žal pa nobena stavba ni ohranjena v celoti.

Nato se zopet usmeriva proti rtu zahodnega prsta.

Nekje na sredini prsta se ustaviva na mivkasti plaži Neochori (Zacharo), 

ki sega daleč kamor nese oko na sever in jug. Kamorkoli pogledaš je mivka in nikjer nikogar, 

ki bi se sončil ali kopal. Gužve na plaži torej ni.

Po sončnem zahodu se da sklepati, kakšno vreme naju čaka jutri. Takšno kot že ves teden. 

Sončno in prijetno toplo do večera.

Plaža Voidokilia in mesto Methoni: 21.oktober 2022

 

Na poti po zahodnem prstu sva se najprej ustavila v mesu Pylos 

zaradi čudovite kulise v ozadju, ki je na spodnji sliki.

Preverila sva tudi ceno kapučina v prijetnem mestu in ta je še vedno 3,50 eur kot na severu Grčije.

Naslednji postanek je bil na plaži Voidokilia.

 Po čudoviti plaži sva se sprehodila in se napotila do trdnjave na nasprotnem hribu.

 

Pogled s trdnjave na plažo je čudovit, kot je na spodnji sliki. 

Na eni strani zaliva je močvirje, Jonsko morje na drugi strani pa prehaja v zaliv skozi ozek kanal.

Na vrhu trdnjave je potka in se lahko sprehodiš po njenem obzidju in uživaš ob pogledu navzdol.

Pod trdnjavo pa je še velika Nestorjeva jama, 

kjer je po grški mitologiji Nestor ubil kralja Pila in osvojil ta kraj.

Naslednji postanek je bilo mesto Mithoni s čudovitim beneškim obzidjem.

Vstopnina je minimalna 2 € za senjorje ali 3 € za ostale. 

Obzidje je delo beneške republike iz XV. stoletja.

 

Pogled na celoten kompleks stare beneške trdnjave je impozanten.

Na koncu kompleksa je še prehod na majhen otoček, kjer stoji stražarski stolp, 

s katerega so varovali vstop v luko.

Na koncu pa še pogled na idilično luko pred mestom Mithoni. 

 

Po ogledu sva se napotila poiskati še mesto za najino prenočevanje pa ni bilo enostavno.

 Ta del polotoka je precej turističen in ob večerih se najdemo pogosto skupaj vsi, ki iščemo miren prostor ob plaži, ki nudi pogled na barvit sončni zahod. 

Ja, presenetljivo veliko popotnikov se nas potika tod okoli.

 

Grčija 2022 - pot do Albanije

 Mnogo let je minilo odkar sva bila v Grčiji, pa sva sklenila, da to storiva letošnjo pozno jesen. 

Krenila sva kar po jadranski magistrali, preko Hrvaške, Črne Gore in Albanije,

 ter se na poti ustavljala po trenutnem navdihu ali potrebi, saj se nisva omejila s časom.

Sklenila sva tudi, da bova sproti beležila na blogg vtise s poti.

ČEZ HRVAŠKO, 13. in 14. oktober 2022

 

Po Jadanski magistrali se rada voziva in se še vedno rahlo nasmehneva ob imenih vasi skozi katere voziva, kot so Ivan lomi vrat, Duši krava in podobno. 

Kopanje v morju vedno prija in tudi ostri in pogosti ovinki so nama že zdavnaj zelo domači.

Tako sva se že naslednji dan peljala čez novi Pelješki most. 

Lep je, vitek in eleganten;  dolg pa kar 2.4 km.

Mostnine ni.

 

Mimo Dubrovnika greva tokrat brez kapučina na pomolu ob Stari luki in še dalje do Prevlake,

 kjer sva si dodobra ogledala trdnjavo na koncu polotoka.

 

 Uživala v razgledu na Kotorski zaliv ter mimovozeče potniške križarke, še posebej ponoči, 

ko izgledajo kot okrašene novoletne jelke polne lučk.

 Z najvišjega vrha Prevlake, Kupice je Kotorski zaliv lepo viden. 

Nama je sicer nagajalo malo megleno vreme tako da na razgledovanje še prideva.

 

ALBANIJA, 14 in 15. oktober 2022

 

Na meji s Črno goro še vedno zahtevajo prometno dovoljenje za vozilo, 

postopek zahteva nekaj časa, nato pa ti zaželijo lepo potovanje. V Črni gori se nisva ustavljala. 

V zgodnjem popoldnevu sva prečkala še mejo z Albanijo, kjer pa se nas je bilo več čakajočih na prehod, zato je bilo potrebno biti potrpežljiv še kakšnih 30 minut.

Čez severno Albanijo se tudi nisva ustavljala, ker sva jo spoznavala že v lanskem letu.

 Prvi predviden postanek je bil v mestu Berat ali mestu tisočerih oken.

Staro mestno jedro je pozidano v oba nasprotna skalnata bregova,

 pa je res lepo gledat bele hiške z velikimi okni. 

 

 Tudi trdnjava na vrhu starega mesta je lepo obnovljena in vredna ogleda.

Enkratni pa so tudi takšni prizori, ko se stare navade nočejo ukloniti novim transportnim razvadam. Naju kar prevzame nostalgija za časi, ko smo gledali na cesti brihtne živali ne pa v brihtne telefone.

Za ogled Berata sva naredila skok stran od morja za kakšnih 40 km. Tudi ta vožnja je zanimiva,

 saj ob cesti lahko opaziš veliko ekstravagantnih zgradb poleg običajnih hiš povprečnih zemljanov.

 

 Unikatna je tale hiša upokojenega kapitana dolge plovbe.

 

 

Na spodnji sliki je pogled na mesto Orikum 

in hribovito gorsko pregrado za katero se pokrajina spremeni.

Povzpneš se na 1030 m višine in pogled navzdol na drug tip obale se je razkril iz meglic.

 Pogled dalje po albanski obali proti jugu.

 Spodaj je vasica Ileas pod katero je kanjon Gjipe. In odpira se Jonsko morje.

Lep sončen dan se je končal z običajnim sončnim zahodom ter kopanjem v toplem morju 

s kakšnimi 23 ali 24 stopinjami in to sredi oktobra.

ALBANIJA, 16. in 17. oktober 2022

 

Lepi sončni dnevi kar vabijo na plaže, pa sva jih obiskala nekaj na poti proti jugu.

 

Plaže so lepe, toda nekatere so težko dostopne. 

Tole je cesta do plaže Gjipe, ki leži ob izhodu iz slikovitega kanjona z istim imenom. Nekateri se po takšnih cestah pripeljejo s primernimi terenskimi avtomobili, 

midva sva jo obiskala peš.

 

 

 

 

Plaža Gjipe.

Najlepše plaže so okoli mesta Himare.

 

Sklenila sva, da obiščeva tudi staro osmansko mestece Gjirokaster , 

čeprav ne leži ob najini poti na jug. 

 

Preko gorske pregrade sva se oddaljila od morja in uzrla drugačno pokrajino. 

Gjirokaster je sicer sedaj zelo veliko mesto, 

vendar je stari del mesta pod Unescovo zaščito kot kulturni spomenik in je res vreden ogleda, saj je stara arhitektura odlično ohranjena in vzdrževana.

Spet sva se vrnila do Jonskega morja ob mestu Sarande in nadaljevala proti arheološkemu parku Butrintit, ki ga nameravava obiskati jutri.

Jutri tudi zapustiva Albanijo in doseževa še grške vode.

 

ALBANIJA, 18. oktober 2022

Albanijo zapuščava mimo Butrintita, kjer je znan arheološki muzej na prostem. 

Čez ozek kanal neprekinjeno vozi kar brod, privezan na dve zajli, 

na katerem je prostora za dva osebna avtomobila, ter kakšnega pešca, kolesarja ali motorista.

 Edino pešci se vozijo brezplačno; midva sva plačala 7 €.

Na gornji sliki je pogled na trdnjavo ob kanalu, preko katerega vozi brodnik.

Na albanskogrški meji ni zastojev, edino cesta je zavita skozi dva velika krožišča tako inteligentno,

 da komaj najdeš pravi izvoz.

_________________