Sveta Nedelja (Hvar)

Pot: vas Sveta Nedelja (otok Hvar), votlina Sv. Nedelja, vrh Sv. Nikola 

 Kaj še obiskati, ko si več dni na Hvaru? 

Med zanimivostmi Hvara sodijo gotovo tudi slikovite ulice Starega grada

 ter starograško polje poleg mesta.

 

Kar je pri tem vzpodbudno je to, da se ne počutiš kot da si v mestu na Kitajskem. 

Za naju super, za koga drugega pa mogoče ne.

 

Že v starih grških časih je polje bilo prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so se ohranili do danes.

Prepredenost zidov se menda opazi tudi s satelitov.

 

 

  Ker pa sva bolj hribovsko orientirana, naju je zanimala tudi vas Sv.Nedelja na JZ strani Hvara. 

Ta je res nekaj posebnega.

 Leži vse od morske obale pa se razteza visoko v strm breg pod goro Svetega Nikole.  

Do nje se pripelješ skozi ozek 1,4 km dolg kamnit predor Pitje, ki je visok le 2.20 m in širok 2.4 m. 

Predor je mračen, neobzidan in malo vegast levo in desno pa gor in dol tudi.

Ko sva ga prečila tja in nazaj obakrat brez prask, sva si zelo oddahnila...

Izredno strma pobočja nad vasjo so pokrita z vinogradi,

 nad njimi pa se razprostira mogočna stena vrha Sv. Nikola.

 

Strme stene segajo skoraj povsod do morja, 

kot geološka zanimivost pa je, da so iz rahlo rdeče breče. 

Mimo strmih vinogradov vodita vsaj dve planinski poti na vrh Sv.Nikola. 

Za vzpon  potrebuješ  približno uro in pol.

Pod steno je velika votlina Svete Nedelje, ki je bila naseljena že v neolitiku. V XV. stoletju je bil v njej zgrajen augustinski samostan, ki je deloval do leta 1787 in cerkvica posvečena Mariji snežni, ki je delovala do leta 1823, ko je bila spodaj v vasi zgrajena nova.

Večina poslopij je v ruševinah, razen cerkvice in vodnjaka s pitno vodo.

 

Pred votlino se odcepi pot na ferate ter plezalne smeri do vrha Nikole. 

Naju tokrat niso pritegnile.

 

Za votlino pa vodi pot do vrha Nikole. 

Nikola je s svojimi 626 m  najvišji vrh otoka Hvara in tretji najvišji vrh jadranskih otokov.

Na njegovem vrhu je slikovita kapela in kamnit križ.

Nekaj dostopov ima tudi s severne strani iz vasi Vrisnik in Dol.

 V oblačnem dnevu med dvema deževjema sva se hitro povzpela na vrh pogorja 

in poslikala mogočno steno, ki se je spuščala vse do morja.

 

V večernem mraku sva še ozrla pogled na Paklenske otoke ...

...ter pogled navzdol na vasico Nedelja.

 

Nato pa sva sestopila zopet navzdol...

...opazila staro še prevozno sredstvo, ki edino zmore vzpon na strme vinograde.

In se na koncu še pozabavala z silnimi vzdihi morja. 

Če to slučajno slišiš kje v borovem gozdičku, ponoči, ko kampiraš, 

po mojem hitro pobegneš med varne zidove hiše.

VKLOPI ZVOČNIK!!!

 

                     Dan sva končala polna lepih vtisov, ki gotovo ne bodo kmalu zbledeli.

 

_______________________

 

 

Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 

vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 

ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 

Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.

 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.

Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 

in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 

nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 

ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 

Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 

ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 

Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 

no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________

Vivodnik

Pot: cesta na Menino pod planino Travnik, Vivodnik, Špic.

 koča na Menini planini in čez Dolge trate nazaj

 

Višinska razlika: okoli 400 m

Razmere v naših hribih so postale negodne tudi za turno smuko. 

Po močni otoplitvi in močnih vetrovih je težko najti predele, kjer je še možno smučati. 

Kljub temu sva se odločila preveriti stanje na Menini.

Na severnem pobočju Menine se zvezni sneg prične šele nad 1200 m. 

Na gornji sliki je pogled v Savinjsko dolino in na Golte, kjer se že nabirajo megle.

Na planjavah Menine je še dovolj snega, 

proti vrhu Vivodnika (1508 m) pa ga v gozdu že zmanjkuje.

S stolpa sva ocenila razmere v Savinjskih Alpah glede pokritosti s snegom.

Približan posnetek Ojstrice in Velikega vrha je pokazal veliko rjavih reber na pobočjih,

 na vrhovih pa je vse ledeno in trdo. To se ve.

Po pomrznjenem pobočju sva se spustila mimo koče, nato pa se povzpela še na Špic (1499 m).

Tokrat sva smuči odnesla na vrh Špica po kopnem južnim grebenom.

Od tu je najlepši pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na gornji sliki je prepihana  Lepenatka spredaj  ter Križevnik, Velika zelenica,

 Veliki vrh, Ojstrica ter Babe z desne proti levi.

Sledijo Rinke, Skuta, Grintavec ter v ozadju Kočna z desne proti levi.

Sledi priprava smuči za spust. Ko je toplo in brez vetra je vse lepo in prav. 

Če pa je vetrovno in mrzlo pa ni volje za fotografiranje.

Po spustu sva se kar dolgo zadržala pri koči, kjer sva opazovala planince, 

ki so prihajali in odhajali na vse strani. Med njimi je bil še en turni smučar, 

s katerim sva izmenjala informacije o snežnih razmerah v naših gorah. 

Skupaj smo ugotovili, da do novih obilnejših snežnih padavin kvalitetna turna smuka odpade!.

Še zadnji pogled na planjavo pred kočo...

... v iskanju zveznega snega  malo mimo dreves...

...ko pa naletiš na skalno oviro prekrito z rahlim snegom se zgodi nenačrtovan pristanek.

Še en pogled proti soncu in nato po zasneženi cesti navzdol vse do avta..

Zaključila sva, da bo to najina zadnja turna smuka v tej zimi, če ne bo zapadlo še kaj snega. 

Ugotovila sva tudi, da je tale možnost smuke od planine Ravni do Vivodnika prav prijetna 

kadar je dovolj snega.

Kljub skromnim snežnim razmeram sva iztisnila za dobrih 9 km poti in presmučala 300 m višinske razlike. Navajena sva na več ampak tokrat nam je bilo dano le toliko. 

Hvaležna sva tudi za ta lep dan.

________________