Prokletije: Maja Buni i Thores

Pot: vas Boge, vas Theth , Maja Buni i Thores

Vreme nama ni bilo hudo naklonjeno,

 pa sva za cilj izbrala nižji vrh v nama še nepoznanih Prokletijah v Albaniji.

Albanija se silno razvija v smeri turizma in v slikoviti gorski vasici Theth

vidimo moderne turistične koče ob starih kmečkih hišah.

Megle so visele nizko in zakrivale okoliške vrhove, ki so visoki med  2000 do 2600 metri.

Označenih poti na vrhove je tu zelo malo ali skoraj nič. 

Označene so le poti iz ene doline čez prelaz v drugo dolino. 

Na prelazih pa je potrebno najti neoznačeno pot do vrha, če obstaja .

Imena vseh vrhov v albanskih Prokletijah se pričnejo na Maja:  Maja ta in ta, Maja tisti in tisti....

Zaradi slabše vremenske napovedi sva izbrala le manjši vrh Maja Buni i Thores 1776 m.

Skozi zelo idilično gorsko dolinico, kjer so številni tradicionalni pastirski stani, sva poiskala pot dalje.

Skromna zunanjost in notranjost stanov priča o težkem pastirskem življenju.

Malo pod vrhom Maja Buni i Thores sva uživala v razgledih ter nato obrnila nazaj, 

kajti neke uporabne poti naprej ni bilo. 

Iskanju in plezanju pa sva se odrekla. Saj sva bila tokrat le na ogledu. 

Se bova zagotovo še vrnila sem nekega dne v bližnji prihodnosti.

Na visoki gorski cesti je spomenik geologu , ki je v letih okoli 1900 raziskoval ta predel.

Tudi gorski predel Albanije se bliskovito razvija. 

Tradicionalni pastirski stani na pašnikih in novi hoteli ob cesti so tu normalno doživetje.

Za Prokletije si bo potrebno vzeti več časa.in to v lepšem vremenu. 

Nadelanih poti je malo, še manj označenih, gore pa so visoke in vabljive.

Torej: Gora nama nikakor ne bo nikoli zmanjkalo. Toliko lepote je najti povsod kamor greš.

_____________________

Pelješac: Sv.Ilija

 

Pot: cesta proti Lovištu, nad Orebičem, koča na poti do sv.Ilija, vrh Ilija ter nazaj po isti poti

Čas: okoli 5 ur

Sončni vzhodi so zame najlepši del dneva 

in tudi tukaj na Pelješcu naju prvi jutranji pozdrav sonca ni razočaral.

Gorati del Pelješca nad Orebičem je tako slikovit, 

da ni čudno da privablja trume turistov, ki so željni morja in hribov.

Sv.Ilija je najvišji vrh Pelješca, zato sva se seveda odpravila gor, 

čeprav moram priznati, da dalmatinsko toplo okolje ni ravno vzpodpuda za hribolazenje.

 Bolj paše cartljanje na plaži in plavanje v dovolj toplem morju (20 stopinj C), 

čeprav je že konec oktobra. Občutek pa je še toliko lepši, 

da lahko popolnoma sam zaplavaš v kristalni modrini zaliva, kar je v sezoni nepojmljivo.

Kakorkoli že, zapustila sva obalo in se napotila na vrh Pelješca.

Ob poti so se sadeži, ki jih ne poznava po imenu, ponujali povsod ob poti. So zelo okusni in sladki.. 

Na Pelješcu jih je ogromno, bi se jih splačalo nabrati za marmelado....

Kakšno uro sva hodila po lepi makadamski cesti,

potem pa pot nadaljuje med skalami in skozi gozd. Ko se je gozd razredčil, 

sva prišla do lepe kamnite koče, ki stoji malo pod vrhom Ilije.

Zadnjo uro hoje se je potrebno vzpenjat med koničastimi skalami, kjer je težko sledit slabo označeni poti. Vendar je vrh jasno viden, pa ga tudi midva nisva zgrešila. 

Vrh Pelješca , Sv.Ilija ( 961 m)   je pravzaprav zahteven planinski cilj, 

če začneš vzpon iz Orebiča, torej od nule. 

Razgledi in pogledi so seveda prekrasni.(zgoraj pogled na južni del Pelješca).

Pogled proti jugu Korčule z mestom Korčula. (spodaj).

Še pogled na celino in Biokovo, ki sva ga lansko leto precej raziskala in prehodila.

Pod vrhom sva odkrila manjšo votlino, ki je skrivala torzo antičnega kipa iz belega marmorja, 

ki mu je manjkala glava. Je to ostanek antičnega svetišča, ki ga je val nove vere razbil? 

Še en pogled na čudovito panoramo nato pa navzdol po približno isti poti.

Tokrat gledava proti severu Korčule.

Pogled na Hvar in Biokovo na celini ob sončnem zahodu.

Kopanje v morju po končani turi, bi ali ne bi?

Seveda bi! Vprašanje je le ali do gležnjev, kolen ali brade.

Prijetno je bilo zaplavat v smaragdno čistem zalivu, ki je danes samo najin.

Potem pa "domov", da utrujene noge dobijo svoj zaslužen počitek.

Nov dan prinese vedno novo pot. Krasno!

_________________

Velebit: Bojin kuk

 Pot: Veliko Rujno, Bojin kuk, Veliko Rujno

Čas: okoli 6 ur

Iz Velikega Rujna vodi tudi lepo označena pot na Bojin kuk. 

Nisva verjela lastnim očem in nogam,  ko sva jo zgrešila, čeprav je lepo markirana.

 Prejšnje dni sva večkrat šla mimo tega odcepa, da nama je bilo kristalno jasno,

 kje je treba zaviti. (vsaj mislila sva tako) Zgleda da nama je v krvi, da lažje hodiva po intuiciji.

Kot že tolikokrat doslej sva ponovno ugotovila, da označene  poti niso ravno najina prioriteta. 

Torej sva šla zopet malo počez čez polja in velebitsko grmovje,

 dokler nisva zagledala Bojin kuk pred sabo (slika zgoraj).

Pred tem želvakom v daljavi (slika spodaj) sva zavila po poti desno okrog Bojinega kuka...

... ter opazovala velebitske umetnine.

...nato zopet malo dol in gor...

,,,do obsežnih skalnatih predelov...

...ter pogledov navzdol. 

Na gornji sliki je del doline Velikega Rujna. V ozadju so kopasti vrhovi proti Liki.

Na drugi strani Velikega Rujna proti morju pa je veriga skalnatih "kukov" in na enega od teh greva.

Proti vrhu Bojinega kuka se že odpirajo prelepi pogledi na morsko stran.

...v čudovitem skalnatem svetu "kukov"...

...proti vrhu...

...Bojin kuk ( 1110 m)...

...veličasten pogled na morje (jug otoka Paga ter Vir)...

...bilo je prelepo...

..zgoraj na sliki je pogled na Novogradsko morje...

...možnosti kopanja tik pod vrhom nisva izkoristila zaradi močnega vetra.

Sedaj pa nazaj po drugi poti okrog Bojinega kuka in malo počez okoli velikega naravnega amfiteatra.

...bilo je nepozabno...

...amfiteater...

...utrinek...

...v tem skalnatem svetu se lahko res izgubiš, zato...

... zopet do najinega kažipota, želvaka, nazaj...

V steni Bojinega kuka je še ličen bivak, do katerega sva se povzpela.

Tudi notranjost sva pogledala in ugotovila, da je to zelo primerno zavetišče in prenočišče.

Na zunanji ploščadi pa lep razgledni prostor.

Sestop v dolino Rujnega nama je tokrat uspel pridno in ubogljivo po markirani stezi.

 Skoraj ni za verjet ...

Pozno popoldan sva zapustila Veliko Rujno, ki je bilo najin dom nekaj nepozabnih dni. 

 Še pred sončnim zahodom sva spet zaplavala v morju, se okopala in osvežila.

 Zelo je prijalo. Na Velebit bova še prišla! 

Tako skalnat, samoten in čudovit s svojimi prostranstvi naju zelo privlači.

____________________