Pot: Veliko Rujno, Stražbenica, Vaganski vrh in nazaj
Čas: po priročniku 6 ur od V. Rujna do Vaganskega vrha
Vaganski vrh ( 1758 m) je najvišji vrh Velebita in sva šla pogledat še ta vrh,
Iz zgornje slike se vidi obsežno Veliko Rujno, ki sva ga zapustila v zgodnjih jutranjih urah.
Ponoči ter zjutraj naju je presenetil prvi letošnji mraz.
V tem jutru je bilo pred sončnim vzhodom blizu nič stopinj.
Po dveh urah hoje skozi velebitski gozd pa sva se že dobro ogrela.
Skozi gozd in nato čez takšna kamnita rebra sva se povzpela v drugo dolino.
Pa še naprej v naslednjo dolino.
Nato pa se počasi začneva spraševati le kateri je najin končni vrh v daljavi.
Še okrog vrtače, na zgornji sliki.
Vmes Lojze pravilno prepozna najin cilj, ker domneva zakaj se imenuje Vaganski vrh.
Dobil je asociacijo, ker je opazil, da eden od vrhov spominja na vago, tehtnico po naše.
Šele na vrhu pa sva bila prepričana, da sva res na današnjem cilju.
Razgledala sva se naokoli.
Vmesni utrinki na barviti jesenski gozd.
Pogled na drugo stran proti Liki.
Tokrat je pot bila res precej dolga.
Po petih urah hoje sva stala na Vaganskem vrhu.( 1758 m).
Sam vrh ni nič posebnega. Širok travnat vrh vendar je najvišji vrh Velebita.
Pričelo je pihati in megle so se dvigovale na okoliške vrhove.
Skozi vse barvite doline sva se pričela vračati nazaj.
Velebitskih poti ni za podcenjevat. So precej dolge in pogosto težje sledljive,
Velebit pa je zelo obsežno pogorje.
Skozi prelepe doline nazaj...
...prehod skozi te dolinice je res barvit..
Na zgornji sliki je še pogled na gozdnato sotesko Paklenice.
Že drugi dan zapored sva imela za sabo deset ur hoje.
Bilo je ravno dovolj, da sva se pred trdim mrakom vrnila nazaj.
Za tretji dan pa sva imela v načrtu Bojin kuk.
Na gornji sliki je to najvišji vrh na drugi strani doline Velikega Rujna.
To pa nama ne bi smelo vzeti toliko časa.
______________
Objave
