Velebit: Stap

Pot:  Veliko Rujno, Stap, Kamena galerija, Veliko Rujno

Čas: okoli  10 ur

Od Damjana in Janje ( Njun Blog !!!  ) sva dobila namig, 

da naj si ogledava ogromno kraško polje Veliko Rujno. Menda so Hrvati imeli idejo, 

da bi tu naredili veliko letališče. Vtis Velikega Rujna je res tak, da bi tu lahko bilo kar nekaj letališč.

Veliko Rujno je obsežno kraško polje z nekaj hišicami v začetku polja,

 nato sledi skoraj neverjetna ravnina s  čredami konj in krav, ki se tukaj svobodno pasejo.

Hoditi po takem polju ter vse to opazovati je bilo nekaj zelo prijetnega. 

Tri dneve sva bila sama v tej divjini. 

Podnevi in ponoči. Tri spokojno tihe noči polne žarečih zvezd..

Seveda pri nama ne gre brez hribov, zato sva za prvi dan izbrala dolg pohod do Stapa ali Stapine,

 kot sva tudi dobila dober predlog od Janje.

Skozi Veliko Rujno vodi sicer označena pot, Premužičeva staza, ki preči celoten Velebit. 

Tudi tokrat sva se poskusila držati teh markacij.

Do Stapa naj bi bilo 6 ur hoje, vsaj tako piše v priročniku.

Uspela sva pot skrajšati na dobre štiri ure, ko sva prišla do teh čudovitih skulptur, 

ki sva jih videla že od začetka poti.

Zgoraj na sliki je vznožje Stapa, v ozadju Vaganjski vrh, najvišji vrh Velebita, ki naju še čaka.

Pogled s Stapa do morja. (južni del otoka Paga).

Še pogled na Stap z južne strani.

Vrh Stapa (1125 m) je dostopen le opremljenim plezalcem, 

tako sva se midva morala zadovoljiti z osvojitvijo manjšega Stapiča v njegovi neposredni bližini.

Težko je odvrnit pogled od tega mogočnega in markantnega monolita.

To kamnito čudo sva poslikala iz vseh strani nato pa se začela počasi vračati nazaj.

Vmes naju je še čakala Kamena galerija.

Kamena galerija je naravna zbirka božjih kamnitih umetnin, skozi katero vodi nevarno lepa krožna pot. 

Velika Zlatna vrata.

Mali kanjon pred galerijo Ostrih nožev.

Skozi bridka rezila ostrih nožev je potrebno skrajno previdno!

Tudi po robu zmajevega hrbta je pot nevarno ostra.

Do vrha Kamene galerije zato napredujeva zelo počasi in previdno ( v ozadju se vidi Stap)

Pot se je nato razdelila v dve smeri.

 Na oznaki piše : izberi  Ljepše ili Lakše.

Seveda sva izbrala Ljepše.

Ne vem sicer kako je na poti Lakše, ampak varianta Ljepše je bila neprekosljiva.

Tako sedaj pa nazaj na Veliko Rujno.

Če ne bova (spet) zgrešila poti, bo naju čakalo še dobre tri ure pešačenja čez polja gor in dol.

Pokrajina  "stapov" se je oddaljevala od naju.

...malo sva seveda zgrešila pot, kot po navadi...

...preplašila velebitskega gada on pa naju..

...našla še večerjo ravno ob pravem času...

...in se tako zvečer malo pred mrakom vrnila v "najino" samotno Veliko Rujno.

In zopet je bilo prelepo, nepozabno, samotno. Čudovito je bivati v naravi in biti del nje.

________________________

 

Velebit: Vidakov kuk

Pot: cesta na Veliko Rujno, Mirile, Vidakov kuk, cesta na V. Rujno 

Čas: okoli 8 ur

Na Vidakov kuk vodi steza in markirana pot iz Velike Paklenice,

Po navadi izbereva malo daljšo pot in tudi tokrat sva storila to.

 Na cesti za Veliko Rujno sva zapustila avto in se preko kamnitih gričev spustila v dolino. 

In naletela na Mirile. Kaj je že to?

Zanimiv opis in tudi kraj je vreden postanka in temeljitega ogleda.

Nato pa le greva dalje...

...po treh urah vroče hoje sva prispela do tistega...

...pravega Velebita...

...in pred sabo sva zagledala Vidakov kuk v vsej njegovi markantnosti in skrivnostni lepoti.

Pristop je tudi zanimiv in z veliko možnostmi, da se popneš na svoj in edinstven način...

...pogled nazaj pa prelep.

Vmesni detajli nudijo svojevrstne užitke in skušnjave...

...še malo...

...in sva gor; na Vidakovem kuku.

Pogled proti morju prija med toplimi skalnimi balvani...

Res je prelep. 

Vidakov kuk se splača obiskati, zaradi same poti, razgledov ter posebnosti velebitskih skal.

Še en pogled nazaj na preostale velebitske kuke...neverjetni so.

Nisva prehodila vseh, ki so na voljo. Se bova še vrnila sem - ko naju bo pot morda spet peljala tod.

_____________________

 

Velebit: Paklenica, Vlaški grad

 

Pot: Velika Paklenica, Ivanove vodice, Vlaški grad, Mala Paklenica

Čas: 14 ur

Krožna pot iz Velike Paklenice skozi Malo Paklenico je lepo označena 

in jo opraviš v kakšnih šestih urah. 

Pri koči nad Veliko Paklenico pa sva se odločila še za podaljšano najino varianto

 ter kot vmesen cilj še Vlaški grad.

Pot v V.Paklenici.

Do tega bivaka pri Ivanovih vodicah sva hodila že kakšnih šest ur in to po samih gozdovih.

Iz gozdnate soteske sva se prebila desno in nato po gozdnatih rebrih do sem.

 Poti so dobro označene. Vrh v  daljavi je Vlaški grad kamor sva namenjena.

Končno sva se pričela dvigovati na posamezna skalna rebra z razgledom.

 Na zgornji sliki je desno Vlaški grad kamor sva namenjena.

Lični bivak pod Vlaškim gradom.

Na Vlaškem gradu (1383 m) je brila huda burja.

Pogled proti Sv.Brdu in Tulovim gredam v ozadju levo. (na zgornji sliki)...

...ter planota  katero morava še prečiti ter nato najti pot desno, da prideva nazaj do Male Paklenice.

Na planoti je stala osamljena staja za ovce, spodaj je pogled nazaj na Vlaški grad.

Bilo je že pozno popoldne, midva pa sva bila še daleč na Velebitu...

Vrhovi na Velebitu sicer nimajo velikih višin ampak sva spoznala, da so pa poti izredno dolge in ponekod zelo težke zaradi raznolikosti terena (nazobčane skale, veliko skalovje)

Bilo pa je prelepo pohajati po takih poljih.

Sestopila sva iz planjav ter prišla do edinega obljudenega sveta v teh koncih in povprašala za nadaljevanje poti proti Mali Paklenici.

V večernih urah sva vstopila v zgornji del soteske Male Paklenice.

V tem letnem času je  pot speljana po hudourniški strugi ter skačeš iz ene skale na drugo

ter se tako spuščaš proti Staremu gradu.

Seveda naju je lovila že tema. Za zaključek najinega potepa pa sva morala še odpešačiti po Starem gradu nazaj vse do Velike Paklenice ( 3 ure),  kjer sva pustila avto. 

To je  bilo sicer že preveč za najin okus ampak preživet dan in prelepi prizori v glavi

 s prehojene poti so nama krajšali pot.

__________________________