Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke, Raduha, planina Arta, Loka, Kosmačeve Rastke

Tokrat je na vrsti nekaj slikic s najine priljubljene poti. 

Kot po navadi pričneva hojo v Kosmačevih Rastkah. Snega je toliko na cesti, 

da se z avtom ne da dalje, s smučmi pa tudi ne brez vmesnega nošenja. 

Zvezni sneg se prične malo pod kočo na Loki  tam nekje na okoli 1300 m nadmorske višine.

Toliko pa je še snega pri odcepu za Durce, smerne table so še skoraj pod snegom.

Pobočja so bila dopoldan še precej ledena, zato so malo derezice prišle prav.

Na vrhu Raduhe (2062 m) je markantni cepin še vedno skoraj zasut, 

skrinjica z vpisno knjigo pa nedostopna.

Tokrat sva bila sama na vrhu in lahko sva v miru občudovala gore naokoli. 

Na spodnji sliki so Julijci v vsej svoji veličini.

Veliki vrh in Velika Zelenica levo ter Ojstrica desno.

Opasti na vršnem grebenu proti severu se je potrebno ogibat.

Pa še ena slikca za spomin.

Navzdol pa sva za spremembo šla izven poti kar naravnost na jug proti pašniku na Arti.

 Snega je bilo dovolj, da so bili borovci prekriti. In tudi dovolj trd je še bil, da se nama ni ugrezalo. Take razmere je bilo potrebno izkoristiti, da raziščeva pot za alternativno smučarijo z vrha Raduhe.

S smučmi bi bilo seveda lepše ampak tudi z gojzarji je lepo šlo ... kar naravnost navzdol.

Malo nad Arto sva prišla do ostrih grap  in do strmega gozda, ki sva ga prečila in že sva bila na Arti. Seveda ni bilo vse tako enostavno kot tukaj piše. 

Skozi ozek pas gozda sva se namreč malo težje prebila zaradi veliko podrtih dreves. 

Morda bi bilo potrebno sestopit malo bolj zahodno. Pa drugič.

Planina Arta že kaže svoje travnata rebra .

Krog sva sklenila pri koči na Loki in nato še navzdol do Kosmačevih Rastk. 

Ne bi verjela toda gps je pokazal, da se je nabralo za kakšnih 1200 višinskih metrov poti

 in skoraj 13 km v dolžino. 

 Seveda gor in nato gor in dol in gor in dol ... Pa to ni važno, lep sončen dan je bil.

_______________________

Smrekovec

 Pot:  tako imenovana Šilijeva pot

V tej prekrasni zimi, ki je bila radodarna s snegom za turne smučarje,

 sva bila večkrat tudi na Smrekovcu. Tako v neokrnjeni belini kot prva po sneženju 

in tudi takrat, ko so pred nama že bile vidne  kakšne sveže smučine. 

Vedno nama je bilo lepo; vsa ta mehka belina in razgledi daleč naokoli.

Najlepša smer za vzpon je nama še vedno od "Lukata" pri Štajerski Kramarci pod Belimi vodami. 

Od tu naprej po nespluženi cesti mimo brunarice Encl in naprej po strmih zasneženih vlakah 

do Koroške Kramarce in od tam še bolj strmo gor do vrha Smrekovca.

Nato pa se prične tisto najlepše.

Užitek predstavlja hoja na debeli snežni podlagi med skrivnostnimi belimi umetninami.

Razgled vse naokrog; tudi do ravnokar odprtega smučišča na Golteh.

Olševa in Obir desno zadaj.

Raduha ter Mali in Veliki Travnik spredaj.

Prelepa Ojstrica  ter desno Grintavec, Rinke in Skuta.

Pogled proti Uršlji gori.

Na vrhu Smrekovca (1577 m) sledi priprava za spust, pesi s smučk gredo v nahrbtnik.

Sledi spust skozi mali smrekov gozdiček.

Nato pa juhuhu navzdol.

In smuko po dolgi smrekovški planini lahko po želji ponoviš večkrat. Do trikrat nama je zneslo.

Potem sva imela zadosti in sledila je obvezna malica ter martinčkanje

 pod toplim soncem pri koči pod Smrekovcem.

Sledil je še dolg spust po cesti do izhodišča pri Lukatu.  

Ni nama treba daleč po take lepote in krasno smuko. 

Kakšnih 800 višinskh metrov smuke je to in dan je tak zelo dober.

_______________

Martinova pot

Pot: Martinova pot - pot okoli občine Šmartno ob Paki

Razmere: okoli -10 st. C, zelo vetrovno

V tem februarskem dnevu je bilo sončno toda temperatura v dolinah je bila okoli -10 st. C, 

v sredogorju pa je bilo napovedano od -10  do -20, vse ob močnem severnem vetru.

Zato sva se tokrat odločila za dolinski mraz in Martinovo pot, ki poteka okoli naše občine.

 Se že spodobi, da vsaj enkrat opraviva to pot v celoti . Pot se prične v Šmartnem ob Paki. 

Sledi vzpon na goro Oljko ( 728 m) in sestop proti severozahodu. 

Ob poti je prva naravna znamenitost :

Takole je velik ta naš rdeči bor:

Kmalu prispeva že na Bezgovico (627 m). Ker je mraz, hodiva s primernim pospeškom.

Po spustu z Bezgovice sledi zelo razgledna hoja po poti čez Veliki vrh.  

Vidiva vse od Savinjskih Alp do Golt ter Uršlje gore. 

Vidljivost je krasna toda brrr; mrzel veter brije in pometa vse okoli naju.

Sledi spust do glavne ceste Šoštanj - Mozirje. Takole je potrebno iti skozi predor pod cesto. 

Nato pa zopet navzgor do cerkvice sv. Antona na Skornem. 

Potrebno je priznati, da res stoji na markantni točki.

 Razgled na celotno šmarsko dolino je res lep.

V ozadju je gora Oljka (levo) od koder sva prišla. 

V ozadju proti desni pa je veriga Zasavskega  hribovja.

Pot se nato prične spuščati mimo slikovitih kmetij z razgledi proti severu. 

Na spodnji sliki je zasnežena Uršlja gora.

Vidijo se tudi Golte v vsej svoji dolžini. 

Tudi Smrekovc sva pravočasno opazila.

Nato pa še pogled proti meni zelo ljubim goram.

Še kar nadaljujeva spust mimo Slatin, ob etnološki vasi, kjer stojijo hiške s slamnatimi strehami.

Martinovo pot zaključiva v Šmartnem ob Paki, tam kjer sva začela; doma.

Po podatkih je Martinova pot dolga okoli 22 km, višinskih metrov se je nabralo za okoli 1260 m. Uživala sva šest ur v zmerni hoji z najinim tempom. 

Pot je lepo speljana preko razglednih točk približno po meji občine Šmartno ob Paki. 

Verjetno jo bova še kdaj ponovila.

____________________

Vivodnik

Pot:  Biba planina, Špic, koča na Menini, Vivodnik ter nazaj

Razmere: novih 20 cm svežega snega, sončno

S kmetije nad Tuhinjsko dolino do Bibe planine sva potrebovala dve uri hoje s smučmi.

Zapadel je svež sneg in najlepše je ko prvi zreš v neskončno belino.

 Pridno sva rezala novo smučino proti koči na Menini planini.

Križišče pri Veseli bukvi ponuja veliko izbiro za nadaljevanje poti.

Dan je bil prekrasen: sonce, dobra vidljivost in ravno prav hladno.ne premrzlo. 

Sledi nekaj zimskih utrinkov neskončne beline s Menine planine.

Kmalu sva ugledala kočo na Menini planini.

Pred kočo sva najprej zavila na Špic (1499 m), to je vrh s stolpom in kočo radioamaterjev. 

Od tu je najlepši pogled na Savinjske Alpe. 

V ospredju desno je Lepenatka, ki zgleda od tod zelo mikavna za turno smuko. 

 Na žalost pa je tam smuke le za nekaj minut. Sva jo že odsmučala.

Nato sva se povzpela še na Vivodnik ( 1508 m).

Razgled s stolpa na Vivodniku je tudi dober a je s Špica vsekakor boljši.

Sedaj pa nazaj do koče. Ker je med tednom zaprta, sva šla kar mimo nje pa nazaj proti Bibi.

Pri koči sva videla sedeti nekoga, ki se nama je zdel znan. 

Čez dva dni sva ugotovila, da je bil to Milan, ki naju tudi ni prepoznal.

 

Do Bibe planine je bolj malo spusta, več je tistega malo gor in malo dol ter lepih pogledov naokrog.

Nato  pa samo še navzdol in zadovoljni pogledi na sledi najinih snežnih podpisov.

Z Bibe planine se je snežena poljana nadaljevala v megleno ljubljansko morje.

Midva pa z užitkom reževa bele strmine in jih krasiva na najboljši možen način. 

Za konec je sledil še spust po cesti in en lep smučarski dan je bil za nama. 

V tej zimi sva bila skoraj vsak dan kje v hribih na smučeh. 

Končno sva malce nadoknadila pomanjkanje snega prejšnjih let. 

Dokler bodo razmere ugodne, nama ne bo zmanjkalo ne časa ne idej za dobro turno smuko.

______________________