Pot: cesta iz Ljubnega na Golte, Krnes, Komen, Smrekovec ter nazaj do avta
Razmere: snega okoli 1 meter in pol, ponekod snežni zameti.
Tokrat sva pričela z iskanjem dostopa od kmetije Lojen do Krnesa nato pa še od kmetije Kugovnik. Zaradi globokega snega in upognjenh ali polomljenih dreves kakšne primerne smeri nisva našla.
Zato sva se odpravila kar po običajni poti od ceste proti Goltem ter od tam krenila proti Smrekovcu.
Do koče na Smrekovcu je pot le rahlo uhojena,
medtem ko od kmetije Berložnik vodi prava hribovska "avtocesta" proti Smrekovcu.
Uhojenih poti se sicer izogibava vendar tokrat ni šlo drugače.
Pod Smrekovcem pa sva krenila proti Krnesu in takoj sva bila v bleščeči in neokrnjeni belini.
Semkaj zaidemo le redki v zimah, ki so tako obilne s snegom kot je letošnja.
Brez smuči ali krpelj tu namreč ne gre.
Gre seveda tudi z motornimi sanmi, vsaj nekaj časa.
Pred nama so se namreč opazile tudi njihove stare sledi,
ki so že bile prekrite z najnovejšim snegom izpred štirih dni.
Na poti proti Krnesu sva srečala le znanca, ki se je vračal proti Smrekovcu.
Nama je povedal, da ni šel do Komna.
Krnes - 1613 m.
Pogledi proti Savinjskim Alpam so bili jasni in poživljajoči.
Sledil je spust z vrha Krnesa čez nekaj ostrih zametov, ki so padali pod bogato obložene smreke. Nadvse zabavno za morebitne opazovalce iz vesolja, drugih na srečo tukaj ni bilo.
Taka scena se je ponavljala gor in dol in gor in dol vse do Komna.
Pokrajina je bila prekrasna, ne moreš pa kar naprej fotografirat,
da bi očuval vse zanimive utrinke za spomin. A nekaj časa jih bova gotovo pomnila.
Fotografiranje v mrzli zimi je namreč hud projekt. Najprej se odločim: sedaj bom pa res izvlekla fotoaparat. Nato rokavice dol, iskanje fotoaparata, nato klik, nato imaš roke že čisto premrzle, nato pa zopet rokavice gor in včasih traja, da si premrzle prste spet ugreješ. Pa si nato rečeš, sedaj pa res ne bom več. Ampak zadevo znova in znova ponoviš, ker so utrinki narave vedno prelepi.
Sedaj pa je vrh Komna - 1684 m že tu.
Oblaki so zakrili sonce ampak Peca v ozadju se vseeno vidi kot na dlani.
Sledil je spust do kapele pod Komnom ter kratek postanek z malico.
Nato pa nazaj po planjavah. Razgled z vrha planin je res lep, kakšnega velikega spusta za najine smuči pa ni bilo. Večinoma gor in malo spusta dol pa zopet gor in dol nato pa še zadnji vzpon na Smrekovec.
In še vrh Smrekovca - 1577 m.
Zapihal je še močan veter. Končno pa je sledil še lep spust nazaj.
In tak spust s smučmi po sipkem mehkem snegu odtehta vse muke vzpona.
Juhuhu samo da se peljeva.
Od koče dalje pa zopet navzdol do avta. Kar dolga je bila tale tura.
Vedno pozabiva, da je to kar naporna tura in jo ponoviva vsake toliko let,
ko že pozabiva na naporno pot in se spominjava le lepot na tej poti.
Na dlani je torej, da je v tej zimi zagotovo ne bova ponovila,
kot vedno znova ponavljava druge bolj udobne zimske poti.
Letošnja zima v gorah bo očitno spet ena tistih, ki je ne pozabiš. Višje v gorah je sicer bolj nevarno zaradi plazovitosti, tu v sredogorju pa se da užiti snežno belino od vrha pa do tal.
_____________________