Komen

Pot:  Rastke, Hlipovec, Komen

Razmere: nad 1000 m je snega hitro okoli 1m in pol, presmučanih navzdol je bilo okoli 800 višinskih metrov.

Od Ljubenskih Rastk je cesta proti Komnu splužena le do kmetije Mliner. 

Tam nekje na višini okoli 900 m sva pustila avto in se pričela vzpenjati kar po cesti, 

ki se večinoma  rahlo dviguje.

Ponekod je bilo nekaj podrtega drevja, ki je popustilo pod težo mokrega snega.

Preizkušanje, koliko je snega, palica gre skoraj cela v sneg.

Naslednja pošiljka snega bo prekrila tudi tale znak in cesta bo nato prevozna za vse, brez omejitev.

Še zadnja prepreka na cesti, preden sva vstopila v  "zemeljski raj".

Na Hlipovcu je sonce že doseglo skoraj maksimalno zimsko višino.

.Smreke so ga željno čakale, da se osvobodijo belega bremena.

Midva pa bi najraje, da bi ostalo tako kot je... pravljično lepo.

Zato sva uživala v prizorih, ki so nama bili podarjeni. Jutri bo vse drugače.

Ne veš ali bi hodil dalje ali gledal in vsrkaval čudovito lepoto tega dneva.

S Hlipovca sva zavila navzgor proti Komnu. Počasi in tiho, da ne zmotiva vzdušja.

Vrh Komna je najprej sramežljivo pokukal izza strmega zasneženega pobočja.

Nimam besed kako bi opisala to čudovito belo stvarstvo.

Ko ti je enkrat dano, da si del te lepote, si želiš znova in znova.

Ta doživetja so prav opojna.

Peca je prebila vso meglo v ozadju.

Pogled proti Uršlji gori je podoben.

Šla sva navzgor vse do ostrega skalnatega grebena, ki vodi na vrh Komna., nekje na 1620 m sva se ustavila.

Na skalnatem grebenu sva se pripravila za spust. Seveda skal nisva videla.

Iz poletnih plezarij pa dobro veva, kaj se skriva pod debelim snežnim plaščem.

Malo je bilo strmine z grebena in po gozdu nato pa poezija navzdol po sipkem snegu.

Tako prostrano smučišče midva pa sva ga sprivatizirala. To zimo bo najino!

Še en pogled na Peco. Megla je že malenkost nižje.

Nato so priplavale meglice, pokrajino so nekako zopet olepšale, čeprav misliš, da to ni več mogoče.

In tako navzdol.

Za seboj sva pustila še veliko neokrnjene beline, ni se vse dalo presmučati. Najlepše je, ko si sam, samcat v tej čudoviti naravi. Vsa ta bleščeča belina je bila samo za naju.

Tole bo treba še ponoviti in to velikokrat.

Pa čimprej

___________________

Stari stani na Golteh

 Pot: kmetija Visočnik, Stari stani, vrh Ročke, kmetija Ročnik, kmetija Visočnik

Razmere: višina snega blizu 1 m nad 1000 m, 

Zaradi 20 - tih cm novega snega zapadlega ponoči, cesta od kmetije Visočnik naprej še ni bila splužena, To je nama odgovarjalo, saj sva lahko nadaljevala pot po cesti.

Zima nam kima; vedno pomislim na te verze, kadar zagledam smrekice ovešene z obilico snega.

Kmalu sem zavila v gozd. Med iskanjem smeri navzgor po globokem gozdu ni bilo enostavno.

Bilo pa je privlačno, zanimivo in naporno kot vse bližnjice, ki si jih domislim. 

Pred Starimi stani pa sva nadaljevala spet skupaj po cesti ter kmalu ugledala znano kočo.

Smučišča še ne obratujejo, kar ni slabo za nas, kadar pridemo sem s turnimi smučmi. 

Poleg naju se kmalu pokažejo še nekateri drugi s turnimi smučmi, tudi dva znanca,

 s katerima sva se že večkrat slučajno srečala na smučeh.

In potem se zgodi tisto najlepše. Sonce prične kukati iz gostega meglenega oblaka.

Oba sva v pričakovanju veličastnih prizorov, ki se prikazujejo ob "rojstvu sonca":

...prvi...

...drugi...

...tretji...

...četrti...

...peti...

...šesti...

...sedmi...

...in še več in več. Ob uživanju v teh impresijah sva mimogrede prišla na vrh 

Starih stanov ( 1550 m ) ali Ročke - po domače.

Pod nama je bila vsa širna belina za uživaško smuko v deviškem snegu. 

Sicer je danes nisva presmučala prva vendar nama je ostalo več kot obilo neokrnjene beline.

Spustila sva se vse do vznožja Ročke in še nižje vse do Ročnikove kmetije.

Smuka navzdol se vedno prehitro konča. 

Zaključiti je bilo potrebno še krog od Ročnika do Visočnika.

Le kam bi šla naslednjič; dnevi so kratki, midva pa sva polna idej!?

________________

Hlipovec

 Izhodišče: kmetija Kumprej nad Primožem nad Ljubnim, lovska koča,  Hlipovec in nazaj

Čas: 3 ure in pol

V naših koncih je pod 1000 m nadmorske višine premalo snega za smuči. 

Poleg tega se je treba potrudit, da najdeš poti in planjave, ki niso preveč obiskane. 

Še zlasti je to problematično med vikendi in prazniki.

V nedeljskem oblačnem popoldnevu sva zato šla raziskat še možnost smuke na območju Komna.

Zasnežena narava nad 1200 m je prekrasna, ampak ravno zato večkrat smučarsko težko prehodna.

Tu res vladata tišina in sneg.

Proti Hlipovcu so se oblaki celo malo umaknili.

Upala sem, da bodo hribčki zažareli v zahajajočem soncu.

Pa se to zgodilo, je pa bilo vseeno lepo, spokojno belo.

Še malo višje nad sedlo sva šla po severozahodni strani Komna, potem pa se je bilo treba obrniti, 

kajti dan se je že nagibal proti večeru.

 Čisti pršič je obetal nekaj lepe smuke navzdol.

Prideva še, lepo je bilo.

Komaj se je še kaj videlo, ko sva prismučala do avta. 

Le tale kuštravc nama je v večernem mraku mežikal za lahko noč.

______________________