Mosor treking - Kozik

Pot: naselje Gata,  vrh Kozik,  Mali Kozjak, sestop proti vasi Dubrava, naselje Gata

Višinska razlika:  okoli 1100 m

Čas: okoli 7 ur

Mosor je bil naslednji del dinarskega pogorja, ki sva ga prehodila.  

Nahaja se severno od Omiša. Najino izhodišče je bilo tokrat v vasi Gata iz 

katere sva krenila strmo navzgor. Pot se je vila med primorsko trnasto makijo. 

 Tu res ni pametno, da bi zavil s poti stran, oziroma je to skoraj nemogoče.

Tudi pot med trnovjem se je končno nehala pa so se prikazale lepe zaobljene skale

 zelo zanimivih oblik, med katerimi sva vijugala in jih občudovala.

Kar dolgo sva hodila po takšnih dinarskih podih.

Takole je to izgledala ta pot; na vsakih 50 do 100 metrov je bila markacija,

 ki si jo od daleč videl ali pa ne. Vmes pa je treba prosto naštrikati svojo pot in pazit,

 da ne končaš pohod v kakšni luknji.

Nama je to prav lepo uspevalo, bi pa bilo zelo zanimivo to pot opraviti v megli. 

Tega pa si seveda nisva želela. 

Drugi najvišji vrh Mosorja,  Kozik (ali Sveti Jure) - 1339 m je bil kmalu nad nama.

Na vrhu nisva bila sama, pa je tako je nastala tudi najina skupna fotografija. Redkost, ki se pamti!

Izvedela sva tudi za možnost nadaljevanja poti, kar je olajšalo najin namen, 

da vsekakor opraviva tudi tukaj krožno pot.

S Kozika sva tako lahko z večjo samozavestjo nadaljevala dalje proti severu po neizrazitem grebenu.

Ta hrvaška Dinara sicer ni primerljiva z našimi Alpami po višini, kar pa se tiče zahtevnosti hoje, 

pa nič ne zaostajajo in tudi občutek je ta pravi. Na spodnji sliki je pogled na Split.

Redke poti so sicer označene z markacijami, pogosto pa manjkajo smerne table kam sploh vodijo, 

zato si vedno v dilemi kam boš prišel in kdaj. Še posebej je to zanimivo takrat, 

ko z brezpotja najdeš osamljeno markacijo.

Po neizrazitem grebenu se je najina smer vila dalje. 

In potem zopet strmo navzdol skozi makijo s katero se v vseh teh dnevih nisva prav nič spoprijateljila.

Ko sva se znebila makije, sva za nagrado najine vztrajnosti prišla do krasnega izvira hladne vode,

 ki teče po naravnem žlebu vrezanem v skali. Je že popolnoma pripravljen za žejne popotnike.

Sledil je obvezen počitek ob osvežilni studenčnici.

Kmalu zatem sva naletela na prijeten kolovoz, 

ki naju je v dobri uri popeljal nazaj do izhodišča v vasi Gata.

Vseskozi sva lahko pred seboj opazovala Omiško Dinaro (desno) ter Biokovo (levo), ki sva ju prehodila v preteklih dneh. Počutiva se tukaj že zelo domače.

__________________

 

Cetina - kanjon

V času najinega bivanja v Omišu je dva dni pihala zelo močna burja, pogosto celo orkanska.

V takih razmerah ni ne prijetno, ne priporočljivo hodit po tamkajšnjih grebenih, zato sva se umaknila raziskovat kanjone Cetine, ki sva jih prejšnje dneve opazovala le mimogrede z vrhov gora.

Marsikje kanjon ni dostopen drugače razen s plovilom.

So pa ponekod označene ali neoznačene stezice s pristopi na razgledne točke pa tudi do same Cetine,

 ki je ponekod krotka, drugod pa polna brzic in skrivnostnih tolmunov.

Stezica naju je vodila gor in dol.

Včasih je bilo potrebno tudi del poti preplezati.

Drugič je najino pozornost pritegnila kakšna razpoka ali jama.

Se je dogajalo tudi, da sva morala narediti dolgo pot naokrog, 

preden sva se lahko spet približala kanjonu.

Ponekod ni bilo prav nobene poti, pa sva si jo morala izmisliti.

Dostikrat nisva vedela, kako bi nadaljevala.

Pričakovala sva, da bova imela danes en kratek in lažji sprehod, pa se je kmalu izkazalo tako kot že večkrat, da nama pogosto rata, da tudi iz običajnih poti iztrživa težjo avanturo.

Spet sva naletela na skalno razpoko, ki je obetala, da bi lahko postala tudi jama.

Najina jamarska preteklost in preostala jamarska strast se ob takih srečanjih vedno znova prebudi

 in se znava hitro preleviti iz pohodnika v jamarja. 

Kako prijetne so te temnozelene globine. Zelo pritegnejo.

Vsaka reka ima svojo barvo. Cetina je za najin okus gotovo ena najlepših.

Se bo treba kdaj poleti ustaviti tukaj in se okopati v njenih tolmunih. 

Sva ugotovila, da tudi v novembru ni prav nič hladna.

Kam pa zdaj? Čas je, da se spet spustiva dol.

Ob reki sva kmalu naletela na predel, kjer je okoli naju zelo prijetno dišalo. 

Pravi lovorov gozdiček poln lepega in popolnoma zdravega lovorja.

Kaj gozdiček, cel lovorov gozd je bil pred nama! Nekaj lovorja je kmalu skupaj z nama nadaljevalo pot. Spet bodo pozimi okusne juhce in prikuhe ob katerih se bom vsakič spominjal Cetine.

Tele gobe pa že zelo dolgo nisem nikjer videl. Sem mislil, da je že iztrebljena, 

kljub temu, da ni užitna. Srečala sva torej tudi Navadno mrežnico.

Na najinem zemljevidu je bila označena tudi ena jama. 

V naravi pa do nje ne vodi nobena tabla ali označena potka, zato je zjutraj nisva našla. 

Ko sva se proti večeru vračala do avta, pa sva se bolj potrudila in jo tudi našla.

 Preden sva zapustila Cetino, je bilo že proti koncu dneva 

in zelena voda je že dobivala temnejše odtenke.

Midva pa sva bila polna vtisov, ki sva jih nabrala ob bistri reki.

_________________________

Biokovo treking - Vošac, Troglav in Jure

Pot: nekaj km nad Makarsko, Vošac, sv.Jure, Troglav in nazaj

Čas: okoli 9 ur

Višinski metri: okoli 1200 m

Tokrat sva se povzpela na Biokovo še z drugega konca. 

Nekaj km nad Makarsko sva zapustila avto in

se odpravila po kraškem svetu na rob sten.

 

Med potjo sva občudovala kamnite hišice, nekatere so bile obnovljene v prelepe vikende, nekatere pa so ostale v svojem prvotnem stanju. V zgodnjem jutru je konjem prijala bližina človeka.

Hodila sva po brezpotju ob robu planote nad stenami in vmes osvajala 

številne "vidikovce", da sva lahko občudovala panoramo pod seboj.

Gamsi in mufloni so tudi bili moteni pri jutranji paši.

Panorama pod nama - Makarska.

Najprej sva se povzpela na Vošac - 1421 m, kjer stoji planinska koča 

na skrajnem vrhu roba velike kraške planote. Visoko nad Makarsko.

Pogled proti severu Biokovega; proti Omiški Dinari in Mosorju.

Razgled je lep tudi proti jugu Biokovega.

Nadaljevala sva pot proti najvišjemu vrhu, svetim  Jurom, za nama je ostajal Vošac.

Poti ni bilo in ni bilo konec, med vrtačami sva vijugala kot na veleslalomski tekmi.

Po dveh urah hoje sva le prispela do sedla pod Juretom.

Na vrhu sv.Jureta - 1762 m je bilo nekaj obiskovalcev, ki pa so se pripeljali z avtom. 

Sem vodi namreč  najvišjeležeča hrvaška cesta.

Ob cerkvici je bila gužva, ki se ji nisva želela pridružiti, zato sva se odpravila navzdol.

Bolj zanimiv za naju je bil sosednji Veliki Troglav - 1658 m, 

na sliki spodaj se vidijo vsi trije vrhovi.

Sestopila sva strmo navzdol do sedla, kjer je planinski dom, 

od tam pa takoj po grebenu gor do Troglava.

Sam vrh velikega Troglava ni kaj posebnega, je pa lep razgled po ostalem delu planote;

 tudi do oddaljenega sv. Ilija, ki je po višini drugi na Biokovem.

Še en pogled nazaj na najvišji vrh ter nato hitro navzdol, ker se je že bližal mrak.

Planinska koča pod Javorom je bila žal tudi zaprta, ima pa zelo prijetno lokacijo.

Reklamna tabla v bližini koče gotovo privabi poleti veliko obiskovalcev, 

saj do nje vodi ozka asfaltna cesta.

Seveda naju je ujela tema preden sva uspela po asfaltni cesti priti do najinega avta. Lep sončni zahod s toplimi barvami večerne zarje pa je bil najina nagrada za hitro hojo po dolgi asfaltni cesti.  zarja visoko v planinah in samota ter tihota hribovskega večera pa sta bila tudi nekaj posebnega.

   Samota ter tišina gorskega večera pa sta samo ojačala najino hvaležnost z željo, da bi užila še veliko tako spokojnih večerov visoko nad zmedo, ki vlada v dolini polni stresa.

 

____________________