Rombon

Pot: vas Zavrzelno pri Bovcu, pl.Goričica, Čukla, Rombon, speleološki bivak, Rupa, Zavrzelno.

Čas: okoli 11 ur

Višinska razlika: okoli 1700 m

Z vasice Zavrzelno se pot vzpenja kar navzgor in navzgor ...

...mimo zaraščene planine Goričica, do znamenite Čukle z mnogimi ostanki - bunkerji iz 1.sv.vojne.

  Na vrhu Rombona - 2208 m pa so se ponudili čudoviti razgledni na Julijce.

Ker sva bila zadosti hitro na vrhu sva se odločila še za nadaljevanje poti proti Černelski špici. 

Na sliki spodaj je v ozadju znamenita Čukla.

Prečenje vrhov proti Črnelski špici ponuja veliko lepih razgledov na Mangart ter Soško dolino.

Zelo razgledna pot je sicer bila davno nekoč označena, 

toda markacije so zdaj tako redke in zbledele, da sploh niso več omembe vredne. 

Hodiš torej tako kot da ni označene poti.

Takšnih razglednih točk je bilo kar nekaj na tej prečnici. Na drugi strani navzdol pa ni bilo dolgo nič. Daleč spodaj se je videla ena od prelepih soških  dolin - Možnica.

Na spodnji sliki je del smeri od Rombona do speleološkega bivaka, ki sva jo prehodila.

Pri speleološkem bivaku sva se spustila na pot v Rupo. Pot je resnično "rupasta".

V zgornjem delu je to lepa pot z mnogimi jamami in udori...

...v spodnjem delu pa močno zarasla z visokimi travami in posameznih lukenj in jam sploh ne vidiš.

Po dolgem sončnem dnevu sva se spet znašla v prijetni senci gorskega gozda. 

Tukaj sva se spet priključila stezi, po kateri sva hodila zgodaj zjutraj.

Zadovoljna, da se je lepo izšlo.

In zopet je bila za nama ena izmed lepših poti v gorskem svetu.

__________________________________

 

Porezen

Pot: Petrovo brdo, Porezen in nazaj.

Za prvi dan najinega dopusta sva izbrala Porezen, na katerega se do zdaj še nisva povzpela.

Ugotovila sva, da je Porezen čudovit razglednik. Sicer so nad Julijci viseli oblaki, 

vendar se je dalo slutiti, da bi se lahko videlo daleč naokrog. Še bova prišla in preverila.

 

Brana

 

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Kamniško sedlo, Brana in nazaj

Tokrat sva peljala na hribovki izlet dve novinki, ki sta želeli okusiti malo pravih hribovskih poti. 

Izbrali smo dvatisočak, kjer pot ni težka, je pa ravno prav, da se lahko preizkusi kondicija.

Pogumno smo koračili proti Kamniškemu sedlu ter občudovali prelep gorski svet,

Na sedlu smo zavili proti Brani.

Tudi nekaj jeklenic je bilo na voljo in dekleti sta pokazali, 

da ju ni strah višine in da znata dobro poprijeti.

Zadnji koraki proti vrhu Brane.

in že smo bili na vrhu. 

Takšne markacije so najlepše.

Dekleti sta pokazali, da jima jeklenice niso tuje.

Imeli smo lep hribovski dan in zato sklenili, da ga bomo kmalu ponovili. 

____________________________

Babe in Ledinski vrh

 

Pot:  Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika Baba, ledinski vrh in nazaj.

Razmere: sončno in vroče

Višinska razlika okoli 1200 m

Pogled z Bab na Rinke in Skuto

Drugi manjši vrh Bab.

Na vrhu Velike Babe - 2127 m, v ozadju je Mrzla gora.

Na poti z Bab do Ledinskega vrha.

Pred spustom v dolino sva se povzpela še na Ledinski vrh - 2108 m.

Planjava

Pot: planina Podvežak, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava in nazaj

Čas: okoli 8 ur

Razmere: sončno, brez vetra, zelo toplo

V tem letnem času se pogosto povzpneva na Srebrno sedlo in če so razmere ugodne, še dalje na Planjavo.. S Srebrnega sedla - 2002 m je prelep pogled na Zeleniške špice- slika spodaj.

Na poti proti Srebrnemu sedlu je nekaj klinov, vzpon pa kljub železovju ni zahteven.

S poti lahko venomer opazuješ Ojstrico, ki se dviga nad planinami. 

Toda ko si na vrhu Planjave, postane Ojstrica  30 m nižja, čeprav imaš občutek, 

da je precej višja kot si ti. Precej zanimiva perspektiva je  to.

Z vrha Planjave so razgledi na vse strani, spodaj na sliki je pogled na sever proti Matkovi kopi, Krnički gori in Mrzli gori ter na Babe ( našteto z desna strani). 

Lep je občutek, da sem večkrat prehodila vse te gore.

Na vrhu Planjave - 2392 m, zadaj je Skuta, ki ji sledijo Rinke.

Pogled na vzhodno stran. S Planjave si sledijo Babe in Ojstrica.

Pa še pogled navzdol z vrha proti Veliki planini.

V tem prelepem in vročem dnevu sva na vrhu uživala skoraj sama, kar naju je zelo veselilo,

 saj je Planjava običajno zelo oblegana s smeri Kamniškega sedla.

Pri sestopu se ni dalo odtrgati pogleda navzdol ter povprek po prelepih gorah.

 Lučki Dedec se dviga nad Korošico.. Kako majhen zgleda od tod, čeprav je visok 2030 m.

Pa še pogled navzdol na Korošico, kjer so pod pogorelo kočo postavili tri kotejnerje, 

ki nudijo celo 16 prenočišč. 

Mlad oskrbnik pa ima tudi zalogo pijače, pa še dobro kavo zna skuhat.

Razgledi s te poti so prekrasni, tokrat je spodaj Najvišji rob - to je vrh Zeleniških špic.

In še ena slika s Korošice, v ozadju je Lučki Dedec.

Še zadnja slika s te poti. S Korošice kar nisva in nisva mogla oditi in zapustiti ta prelepi sončni dan. Opazovala sva oblačke, ki so jadrali mimo in opazovala redke planince, ki so vandrali po teh poteh.

Potem pa sva le krenila nazaj proti avtu. Čudno; kako zelo se vedno nama vleče pot domov ...

____________________________

Od Lipševih vrat do Visoke peči

Pot: vasica Sv.Duh, Lipševa vrata, Obel kamen, Govca, Visoka peč in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Razmere: sončno in toplo

Vsi člani naše družine še niso obiskali nekaterih predelov pogorja Olševe, 

pa smo želeli odpraviti še ta manjko.

Od kmetije Rogar se znana pot vije navzgor, pred Potočko zijalko pa zavijemo levo 

na avstrijsko stran in kmalu se prikažejo znana ,Felsentore'.

Prva velika vrata ... 

... pa še dva okna.

Pred vrati smo poiskali neoznačeno pot proti vrhu Oblega kamna.- 1911 m
Po strmi grapi smo kmalu (?) prečili še pas ruševja in prispeli na Obel Kamen.

Pogled naprej po grebenih Olševe ... razkriva sumljivo vremensko situacijo.

Tudi nad Raduho so se hitro začele nabirati meglice.

 Vmesni postanki so klub sumljivi vremenski situaciji pogosti; predvsem  za nabiranje ranjaka.
Ob robovih je bil najlepši.

 Iztok naju je pogosto krepko prehitel in takole čakal na naju.

 Olševa je zelo razgibana gora.

 Čudovite skulpture vedno pritegnejo vsaj pogled,
če že ne povzročijo vedno želje po vzponu na izpostavljene špičke.

 Na vrhu Govce - 1929 m - tokrat nismo bili več sami.

Pogled nazaj do Oblega kamna razkrije tudi severovzhodno pobočje, ki je manj zanimivo.

Z vrha Govce smo "skočili" še do Visoke peči ter nato nazaj zopet na vrh Govce.

Vmesne postanke je vsak doživljal po svoje.

Ojstrica mi je venomer pritegovala pogled. Snežne zaplate še niso izginile.

Res je razgibana tale Olševa.

 In na koncu še Potočka zijalka.

 Tu smo se zadržali malo dlje. Namenoma.

Tudi do do konca jame je potrebno pogledat.

   Velika verjetnost je, da se jama še nadaljuje. Bo kdo odkopal prehod?

Sledil je le še hiter spust navzdol, kjer smo zmotili ovce, ki so se umaknile pred sončno pripeko.

 Olševa je v vsakem letnem času dostopna, vedno lepa in razgibana. 

Spet smo občudovali impresivna  Lipševa vrata na zahodni strani ter Visoko peč na vzhodu.

 

Čeprav je vreme dopoldan kazalo stanje pred nevihtami, 

smo zaključili našo pot v sončnem popoldnevu pri kmetiji Rogar.

_________________________