Skuta čez Žmavčarje

Izhodišče:  dolina Kamniške Bistrice, zatrep doline v Koncu
Pot: neoznačena steza čez Žmavcarje-bivak pod Skuto-Skuta-Štruca-čez V.pode do bivaka pod Grintavcem-Kokrško sedlo- v Koncu
Čas: 10 ur s vsemi postanki

Takole se je v jutranjih urah megla poslavljala iz zatrepa doline Kamniške Bistrice- v Koncu.
Vsaj jaz sem si tako zamislila.

Vendar je megla vztrajala na celi poti do bivaka pod Skuto. Steza čez Žmavčarje je neoznačena toda dobro sledljiva. Nekje v sredini se pot postavi malo bolj pokonci in je v  mokrem vremenu potrebno več pazljivosti zaradi zdrsa.

Od bivaka navzgor je potrebno slediti kamnitim možicem čez vse Male pode. Meglice so se kar pošteno vlekle čez pode in precej zakrivale možice tako , da je bilo kar težko slediti pravemu grebenu za navzgor.
Končno pa je sonce le pokazalo, da namerava razčistiti vremensko situacijo.

V steni Skute pa so meglice zopet silile navzgor in me preganjale čim više proti vrhu.

Na vrhu Skute-2532 m nadmorske višine se je zableščalo sonce ter modro nebo in pogled nazaj proti Turski gori, Brani in Ojstrici je bil razgiban...

Tudi Rinke so se že osvobodile meglic...

Pogled na zahodno stran Kamniško Savinjskih Alp pa je razkril čudovito  lepoto planinskega raja kot na dlani: Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec ter Kočne in Julijci z najvišjim vrhom v ozadju.

In napravil se je prekrasen dan.

Tudi kozorogi so se prišli malo posončit.

Tokrat sem hodila samasama...

Prekrasen kamniti svet Velikih podov in nikjer žive duše razen mene in kozorogov, menda.....

Meglice na podih so se takole razblinjale...

Del pogorja Štruce.

Ni balvan, zaključek mogočne stene dela Štruce je to.

Pogled na drugo stran Kamniškega sedla z Brano, Ojstrico in Planjavo v ozadju.

Pogled s Štruce na Grintovec in spodaj kamniti svet Velikih podov, čez katere vodi pot dalje proti bivaku pod Grintovcem.

Zelena oaza  med kamnitimi podi.

Pot se je vila po prekrasnem svetu proti bivaku pod Grintovcem.

Res težko mi je bilo zapustiti ta pravi in dobesedni planinski raj.
V bivaku je prostora za spanje za šest oseb.

Pogled v dolino Kamniške bistrice  mi je le pravil, da je še dolga pot pred menoj. Vse desno naokrog  bo potrebno do Kokršega sedla in šele nato navzdol v dolino.

Dan se je prevesil že dobro v drugo polovico.

Koča na Kokrškem sedlu je samevala, bila je zaprta že od začetka oktobra dalje.

Sledil je še en strm hod v dolino in en čudovit dan je bil za menoj.

Huda luknja-Vodni rov

Strokovna ekskurzija ob spremstvu vodnika je potekala v nedeljo v popoldanskih urah.

Vstop v jamo je zavarovan in začetek je bil povsem normalno hodeč. Nobeden od nas ni vedel kaj nas vse čaka.

Jama Huda luknja je v celoti dolga 2280 m, njen Vodni rov je dolg 380 metrov. Zavarovane plezalne poti je po grobi oceni okoli 900 m (450 m tja in prav toliko nazaj), težavnostna stopnja po prvih ocenah D. Čas plezanja 3-5 ur, zasilnih izhodov ni. Ob samovarovalnem kompletu je obvezna tretja popkovina, kombinezon, dolgoprstne rokavice, visoka obuvala s kvalitetno gumo in primerne plezalske izkušnje. Vstop v jamo je možen samo ob spremstvu vodnika

Za začetek smo morali prečiti rov, čez katerega je vodila za dlan široka jeklenica.

Takoj nato je sledilo prečenje stene ter navpičen skok v vodni rov.

Zgornji povzetek opisa jame ter poti po Vodnem rovu je res natančen, potrebne so plezalne izkušnje ter oprema. In škornji so boljši kot planinski čevlji, pa čeprav so rožnati....

 

Več lahko povedo le fotografije.

 

Kapnikov nisem opazila , samo občasne kapniško zasigane stene.

Pa zopet malo navzdol in ob navpični steni dalje.

Po treh urah napornega plezanja smo mokri ter umazani izstopili iz podzemnega sveta netopirjev v naš zeleni svet. Ampak bilo je seveda nepozabno.

 

_________________________________

Barcolana 46

Barcolana 46 se je odvila v vsej svoji enkratnosti!

Na dan velike regate smo pripluli iz vseh vetrov. Nekateri že prejšnji večer.

Tudi gledalci so prihajali. Nekaj tisoč jih je pripeljala tudi Aida.de.

Na častnem mestu je bila privezana tudi zmagovalka zadnjih štirih Barcolan.

Esemit Europa je tudi letos veljala za favoritko. In je res spet zmagala. Petič in zadnjič zapored.

Naslednje leto je na Barcolani ne bo.

Red Bulov katamaran je tudi zelo hiter.

Veliko jadrnic pa je priplulo tik pred startom.

Pričakovala se je bonaca in res ponoči ni prav nič pihalo.

Na pogled hitrih jadrnic je bilo videti res veliko. Nekatere bolj ali manj znane. Zame dosti novih.

Mesto je tudi ponoči živahno.

Na obali pa je sploh v tednu Barcolane zelo pestro in živo.

Jadrnic pa je veliko. Iščem morebitne znance oziroma njihove jadrnice. Neuspešno.

Kmalu pride jutro in jutranja tihožitja so zanimiva za oko in foroaparat.

Te palete so bile zvečer polne jadralcev, polne smeha in dobre volje.

Potem pa gremo na štart - Mira mare.

Štartna ladja je že na svoji poziciji.

Od vsepovsod se pojavljajo jadrnice, vedno večja gužva je in napetost raste.

Po topovskem strelu se je pa začelo 'divjanje po bonaci'.

Bolj ali manj uspešno smo lovili vsako sapico in se po polžje premikali.

Lepo je bilo gledati pisane genakerje in spinakerje različnih velikosti in barv.

Videti je bilo tudi nekaj lepih.oldtajmerjev.

Potem je le prišlo nekaj več vetra, da so se jadra vsaj za silo napela.

Prvič sem videl tudi jadrnico s krilom namesto glavnega jadra.

Bo v bodoče takih jadrnic več?

Regata je bila tudi tokrat skrajšana do prve boje pri Debelem rtiču. Bilo je lepo doživetje.

________________________________