Pod Javorco

Na Golte se da priti na različne načine, najpogosteje pa uporabljamo te štiri pristopne metode: z gondolo, z avtom , peš po markiranih poteh ali peš strmo navzgor kjer ni poti ...

Prikazal se je en lep dan po dežju in Golte so se takole zableščale v soncu.

Dan kot nalašč za plezarijo in lazenje po bližnjicah strmo navzgor kot prikazuje spodnja fotografija.

 Tule gor bo treba, do prvega kamnitega možica.

Pod nami smo opazili gamsa, ki nas je tudi opazoval, kaj počnemo v njegovem svetu.

Po nevidnih poteh, ki jih dobro pozna le domačin izpod Golt, smo se povzpeli na tako imenovano Sfingo, lep greben na katerega vodi več bolj ali manj težkih poti. Za vse pa je potreben pogon 4 x 4 z reduktorjem in zaporo.

Tale prehod naredi takoj selekcijo kdo je primeren za vzpon.

Izbrancem, ki prilezejo skozi to šivankino uho pa se pokaže Sfinga v vsej svoji divji krasoti.

Do tja pa se je potrebno še potruditi . Fotografirana je bila s sosednjega grebena.

Vsaka špička ali greben na Golteh ima svojega možica,

menda jih je okoli 150, vsi pa so seveda " avtorsko zaščiteni".

Pred bivakom pod Javorco.

Na vse te skrite vrhove vodijo pa običajno vsaj tri poti: plezalna , malo manj plezalna in ponekod tudi skoraj povsem običajno lahka pot.

Tudi tale mali grebenček smo preplezali. Tu lahkega pristopa pač ni.

Stara Mesarska lopa.  Kakšno vezo ima z mesarji?  Trikrat lahko ugibaš, potem pa me lahko vprašaš, 

če te res močno zanima.

Ter pogled ven iz nje.

Natresk v svojem naravnem elementu. Le kdo ga neguje, da je tako razkošno lep,

doma pa se nam kar naprej nekaj kuja!?

Zopet je prišel na vrsto en čisto mali špiček.

Še en zasanjan pogled nazaj proti Javorci.

V vsakem vremenu, v vsakem kraju in v vsakem času se lahko najde pot proti soncu,

le želeti si jo je potrebno ter nato pride sama po sebi.

Križevnik - vzpon po brezpotju

Izhodišče: planšarija v Robanovem kotu
Čas: 12 ur
Razmere:  posamezne snežene zaplate proti vrhu, sicer pa suho, delno sončno

Naš  pohod smo pričeli v Robanovem kotu, kjer smo pustili avto pred turistično kmetijo Govc. Po cesti smo hodili do Robanove planšarije, kjer smo za leso skrenili levo v hudourniško grapo Bele. 

Od tu dalje sta bili v igri vsaj dve varianti - ena kar po grapi navzgor, druga pa preko grape  bolj desno v strmi gozd navzgor, menda naj bi tu bila lovska pot.

Težko sledljiva pot je vodila vedno bolj v desno strmo proti vrhu ostenja Poljskih devic- 1879 m, 

ki sicer ni bil naš cilj. Z nabiranjem višine smo ob občasnih postankih občudovali ostenje Ojstrice , Krofičke,

ter Strelovca.

Strmina je tam res izredna in ko smo prilezli do ostenja, smo izgubili še edino slabo vidno sled. 

Bili smo zelo desno pod Poljskimi devicami..Na vrhu  daleč nad nami smo opazili gamsa, ki je mirno gledal početje nas vsiljivcev v neprehodnem svetu. Le kaj iščemo tu, se je spraševal?

Preko skalnate grape smo se začeli premikati levo izpod ostenja Poljskih devic. Steze seveda tu ni bilo, izpostavljenost in strmina pod nami pa  ponekod kar precejšna.

Teren se je s prepadnimi stenami in strmimi skoki občasno zelo zapiral.

Moram priznati, da je bila izpostavljenost ponekod kar velika.

Na nekaterih mestih smo zaradi varnosti uporabili vrv za spust ...

... pa tudi za prečenje je prišla prav.

Nato smo opazili rahlo vidljivo stezo. Prečili smo še eno od številnih skalnatih grap,

se spustili po strmem terenu med ruševjem ...

Po štirih urah intenzivnega gibanja v težko prehodnem svetu smo prelezli do grape visoko v ostenju Križevnika, ki jo je naš vodič Janez poznal. Ob grapi je globoko brezno, iz katerega je vel mrzel zrak, kar je pokazatelj, da je zelo globoko. Ni bilo označeno, kar daje slutiti, da še ni raziskano. Izziv za kdaj drugič?

Zopet smo se zagrizli  v strmino nad seboj in občudovali razgibano panoramo.

Spotoma smo se vzpeli na posamezne kamnite stolpiče, s katerimi je posejano celotno pogorje Križevnika.

Pod grebenom je bilo nekaj zaplat snega, ki pa so prišle zelo prav za osvežitev 

ter za nove zaloge pitne vode.

Po razgibanem grebenu smo se  povzpeli še do vrha - 1910 m.

Razgled proti zahodu je privabljal oko. Spredaj levo se je bohotila Ojstrica, zadaj pa Skuta, Grintavec in Rinke. Desno pa je osamljena Krofička.

Vrh Križevnika - 1910 m z Ojstrico zadaj.

Do vrha smo torej potrebovali sedem ur za gibanje po brezpotjih ter iskanje slabo vidljivih stezic.

Po zasluženem in nujno potrebnem počitku je sledil spust do čudovite Poljšakove planine.

Vmes smo še obnovili naše zaloge pijače, ki nam je vsem že pošla....

Občudovali smo gorsko cvetje, ki krasi vse trate in pašnike.

Ujeli smo še zadnji teloh na livadah, kjer je sneg ravnokar skopnel.

Pripravili smo se na zahteven spust preko severne stene Križevnika.

Tudi tu je bilo potrebno opraviti še nekaj zahtevnih prečenj.

Vmes smo občudovali pomladno zelene livade ter naravne skalnjake.

Sestopili smo do starega podrtega stanu na Bevški planini.

Sestop smo nadaljevali strmo navzdol mimo markantne Turnce - 1278 m do stare gozdne vlake, ki se nam je zazdela kot avtocesta, ki vodi v dolino.

 In končno smo bili v dolini.

Dvanajst ur dolg dan v lepem gorskem svetu je bil za nami, poln doživetij , smeha in občudovanja narave, ki nam vedno napolni in razširi naša srca s svojo prostranostjo.

Na zgornji fotografiji se opazi potka oziroma smer prečenja  sestopa s Križevnika. Na levi strani je bilo potrebno prečenje mimo skal na greben pred zgornjo sneženo grapo in nato strmo navzdol in  desno mimo Turnce v dolino.(fotografija z Račkih vrat- avtor Z.K)

__________________________

Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.

Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.

Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.

V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,

ki so razmetani na ustju ledeniške morene.

 

Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.

Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od

radodarnosti zadnje zime.

Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.

Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,

saj ga nisem videl že kakih trideset let.

Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.

Sledil je še prijeten spust po snežišču.

Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.

Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.

Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.

Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.

Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.

Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti

v spodnjem delu doline.

 

Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že

končuje s cvetenjem.

Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.

To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.

Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.

Zaradi tistega tretjega razloga.

 

_______________________________________