Kamnik

Kamnik - 861 m; je hribček nad Žalcem. Dostopov nanj je več,  vsaj dva lažja in markirana ter še vsaj en  malo bolj skrit po delno varovanem grebenu na vrh Kamnika.

Najprej kolovoz in nato dobro vidna steza, se kmalu prelevi v namišljeno  lovsko stezico, ki vodi skozi zelo poraščen gozd. Nenadoma se pred nami odpre  mogočna stena. Pod steno vodi pot dalje do grebena in po grebenu na razgleden vrh.

Po dolgem  prijetnem grebenu pot ni nič dolgočasna , saj se odpirajo prijetni razgledi po domačih dolinah..

Če se malo zaide s poti se najdejo tudi take velike skrivnosti malih hribčkov - veliko zimzeleno srce. Neverjetno je, ko ga zagledaš. In kot običajno te tudi takšno srce zopet zavede, da nato ne najdeš prave poti dalje in se za malo časa izgubiš.

Kamnik je nizek hribček, toda kljub temu  skriva mogočne  trdne stene okrog in okrog....

....ter seveda tudi pomladne rožice

Včasih se zazdi, da je naša pot kljub vsemu le posuta z rožicami.

Križna jama

Veliko let je že od takrat minilo, ko smo bili še zelo aktivni jamarji in na tiste čase so vezani zelo lepi spomini. Med drugim smo si takrat ogledali tudi Križno jamo, ki je zaradi svojih lepot in ranljivosti

 vseskozi zaprta za javnost.

Gornjo fotografijo sem potegnil nekoč nekje z interneta, ker je krasna. Kljub temu lahko z nje le približno dobimo občutek kakšne lepote so skrite v dvoranah Križne jame.

Tudi naslednji dve fotografiji sta 'podarjeni' z neta.

Naslednje fotografije pa so z naše odprave. Posnete še na film s slabimi fotoaparati, 

v slabih pogojih in v slabih rokah.

So pa priča velike srčnosti slabo opremljenih entuziastov, kakršni smo takrat bili.

Čolne smo imeli neprimerne, tudi izkušenj z jamsko plovbo nismo imeli.

Pa je bilo vseeno lepo doživetje - nepozabno za vse udeležence.

Verjetno te jame nihče od nas ne bo več obiskal, bomo pa živeli od lepih spominov.

Križna jama ne bo nikoli turistična in bo javnosti vedno nedostopna. Je pa dosegljiva preko spleta.

Za vse namreč sedaj obstaja možnost virtualnega ogleda, ki navduši:

3D POGLED KRIŽNE JAME

-------------------

Grohat

Nad 1200 metri n.m. je letošnjo pomlad še veliko snega.
Tudi na Grohatu je prijetna zimska idila, v kateri je te dneve potekal tečaj gorskih vodnikov.

 

Če ne bo prehitro prehude odjuge, bomo lahko letos na snegu  uživali

še vsaj do sredine maja.

 

-----------------------------------------------------

Piroman je spet na delu!

Najlepše so objave, ko fotografije ne potrebujejo komentarja.

Takrat, ko so impresije tako svobodne, ....

... kot so bile svobodne misli požigalca ...

 

_______________________________

 

______________

 

Penk

Saj ni prvič, da sem videl posledice žleda na drevju in infrastrukturi, ampak tokrat je res videti veliko škode.

 Pokrajina ob Paki je močno prizadeta.

Pa vendar so pogledi lepi, če odmisliš škodo, ki je nastala.

Narava si bo kmalu opomogla, pa mi pri tem sodelujemo ali ne.

Nova drevesa bodo izkoristila sproščen življenski prostor, ki je nenadoma na voljo.

Ljudje pa bomo kmalu pozabili, da smo pravzaprav zelo nemočni, ko se zgodi kaj nezaželjenega ... 

_________________________________

Kristalni dnevi

-------------------------

Naše siničke so letos dobile kar tri nove krmilnice in komaj smo dočakali pravo zimo,

da jih lahko končno koristno uporabimo.

Pa se je zima pokazala v čisto nepravi luči: sneg, dež, žled ....

Dežela okovana v led, že nekaj dni ječi pod težo kristalnega bremena.

Ljudje brez cestnih povezav, brez elektrike in brez komunikacije s svetom smo zaskrbljeni,

šokirani ... pogosto nebogljeni.

Drevesa in veje pa padajo. V trušču eno za drugim v nemo tišino. Gozdovi se redčijo, lomijo se močna in šibka drevesa, vse po vrsti. Jelše v dolini so povesile glave,

kot da bi prosile za milost ...

Tudi stare dobre jablane izgubljajo vejo za vejo.

Bodo vse podlegle?

Skladovnice drv so okovane v led. Mrzlo je v srcu in mislih.

Zima se je torej šele začela, čeprav je že februar.

Pomladanskih del bo letos več kot je bilo predvideno.

Do takrat pa bomo vztrajali. Upognjeni, nemočni in negotovi.

Spomladi pa začnemo znova. Pač s tistim, kar nam bo od zime še ostalo.

__________________________

  

Val Thorens

Hura!!! Po skoraj tridesetih letih zopet smučava po treh dolinah v Savojskih alpah!

Tokrat imamo najet apartma v Val Thorensu v kompleksu 'Belega Konja', ki nam nudi vso potrebno udobje počitka, da lahko zdržimo izzive osemdnevne smuke med belimi vršaci.

Kilometri dolgih prog so raztegnjeni po slikoviti gorski krajini, zato je užitek dvojen.

Za nekatere med nami celo trojen: poleg lepo urejenih prog in lepega razgleda visokogorska krajina nudi še veliko smučanja po brezpotjih med skalami, grapami in prepadi.

Da se tu pa tam kdo zgubi ali razbije, kot se je pred kratkim slavni Schumacher, nas ne skrbi.

Saj se to dogaja le drugim, a ne?

Ob večerih pa naše naselje nudi kup zabave in vsakovrstnih razvajanj.

Nekateri si očitno privoščijo tudi tele drage češnje po 29,99 €,

 ki nas niso pritegnile ne s ceno, ne z izgledom. Okusili jih torej nismo pa tega ne obžalujemo.

Vsekakor pa zdaj še bolj cenim naša domača češnjeva drevesa.

Bili so tudi dnevi, ko so megle in meglice prekrivale doline po ves dan in se tihotapile

tudi med naše tritisočake.

Takrat smo pazili, da se nismo spuščali preveč navzdol po dolinah

in smo raje ostajali višje in bližje soncu.

Ko se je delovni čas vlečnic, sedežnic in gondol končal, smo mnogi še vedno uživali visoko med vrhovi in smo se šele ob mraku začeli spuščati domov v dolino.

Tudi ko je snežilo, smo bili aktivni na smučiščih, le prilagodili smo se razmeram.

Kako zelo se je spremenilo življenje v teh gorah so nas opomnile stare fotografije,

 ki so bile razstavljene v eni od galerij.

Mi pa smo smučali od jutra do večera in vsak dan smo bili boljši, močnejši

in še bolj domači na širnih prostranstvih.

Igre sence, svetlobe in meglic, ki so bile nošene z osvežilnimi vetrovi, so nas vedno znova očarale v tolikšni meri, da smo se ustavljali in opazovali krasote božjega stvarstva.

Sončni žarki so raztapljali hiteče meglice in ...

... zahodni veter je vrtinčil bel prah drobnega snega ...

 ... ko smo se sedmi dan spuščali v dolino k potrebnemu počitku.

Spet smo se spraševali enako kot vsak dan znova in znova:

 Le zakaj nam dnevi v gorah tako hitro bežijo ?

_________________________