Grohat

Nad 1200 metri n.m. je letošnjo pomlad še veliko snega.
Tudi na Grohatu je prijetna zimska idila, v kateri je te dneve potekal tečaj gorskih vodnikov.

 

Če ne bo prehitro prehude odjuge, bomo lahko letos na snegu  uživali

še vsaj do sredine maja.

 

-----------------------------------------------------

Piroman je spet na delu!

Najlepše so objave, ko fotografije ne potrebujejo komentarja.

Takrat, ko so impresije tako svobodne, ....

... kot so bile svobodne misli požigalca ...

 

_______________________________

 

______________

 

Penk

Saj ni prvič, da sem videl posledice žleda na drevju in infrastrukturi, ampak tokrat je res videti veliko škode.

 Pokrajina ob Paki je močno prizadeta.

Pa vendar so pogledi lepi, če odmisliš škodo, ki je nastala.

Narava si bo kmalu opomogla, pa mi pri tem sodelujemo ali ne.

Nova drevesa bodo izkoristila sproščen življenski prostor, ki je nenadoma na voljo.

Ljudje pa bomo kmalu pozabili, da smo pravzaprav zelo nemočni, ko se zgodi kaj nezaželjenega ... 

_________________________________

Kristalni dnevi

-------------------------

Naše siničke so letos dobile kar tri nove krmilnice in komaj smo dočakali pravo zimo,

da jih lahko končno koristno uporabimo.

Pa se je zima pokazala v čisto nepravi luči: sneg, dež, žled ....

Dežela okovana v led, že nekaj dni ječi pod težo kristalnega bremena.

Ljudje brez cestnih povezav, brez elektrike in brez komunikacije s svetom smo zaskrbljeni,

šokirani ... pogosto nebogljeni.

Drevesa in veje pa padajo. V trušču eno za drugim v nemo tišino. Gozdovi se redčijo, lomijo se močna in šibka drevesa, vse po vrsti. Jelše v dolini so povesile glave,

kot da bi prosile za milost ...

Tudi stare dobre jablane izgubljajo vejo za vejo.

Bodo vse podlegle?

Skladovnice drv so okovane v led. Mrzlo je v srcu in mislih.

Zima se je torej šele začela, čeprav je že februar.

Pomladanskih del bo letos več kot je bilo predvideno.

Do takrat pa bomo vztrajali. Upognjeni, nemočni in negotovi.

Spomladi pa začnemo znova. Pač s tistim, kar nam bo od zime še ostalo.

__________________________

  

Val Thorens

Hura!!! Po skoraj tridesetih letih zopet smučava po treh dolinah v Savojskih alpah!

Tokrat imamo najet apartma v Val Thorensu v kompleksu 'Belega Konja', ki nam nudi vso potrebno udobje počitka, da lahko zdržimo izzive osemdnevne smuke med belimi vršaci.

Kilometri dolgih prog so raztegnjeni po slikoviti gorski krajini, zato je užitek dvojen.

Za nekatere med nami celo trojen: poleg lepo urejenih prog in lepega razgleda visokogorska krajina nudi še veliko smučanja po brezpotjih med skalami, grapami in prepadi.

Da se tu pa tam kdo zgubi ali razbije, kot se je pred kratkim slavni Schumacher, nas ne skrbi.

Saj se to dogaja le drugim, a ne?

Ob večerih pa naše naselje nudi kup zabave in vsakovrstnih razvajanj.

Nekateri si očitno privoščijo tudi tele drage češnje po 29,99 €,

 ki nas niso pritegnile ne s ceno, ne z izgledom. Okusili jih torej nismo pa tega ne obžalujemo.

Vsekakor pa zdaj še bolj cenim naša domača češnjeva drevesa.

Bili so tudi dnevi, ko so megle in meglice prekrivale doline po ves dan in se tihotapile

tudi med naše tritisočake.

Takrat smo pazili, da se nismo spuščali preveč navzdol po dolinah

in smo raje ostajali višje in bližje soncu.

Ko se je delovni čas vlečnic, sedežnic in gondol končal, smo mnogi še vedno uživali visoko med vrhovi in smo se šele ob mraku začeli spuščati domov v dolino.

Tudi ko je snežilo, smo bili aktivni na smučiščih, le prilagodili smo se razmeram.

Kako zelo se je spremenilo življenje v teh gorah so nas opomnile stare fotografije,

 ki so bile razstavljene v eni od galerij.

Mi pa smo smučali od jutra do večera in vsak dan smo bili boljši, močnejši

in še bolj domači na širnih prostranstvih.

Igre sence, svetlobe in meglic, ki so bile nošene z osvežilnimi vetrovi, so nas vedno znova očarale v tolikšni meri, da smo se ustavljali in opazovali krasote božjega stvarstva.

Sončni žarki so raztapljali hiteče meglice in ...

... zahodni veter je vrtinčil bel prah drobnega snega ...

 ... ko smo se sedmi dan spuščali v dolino k potrebnemu počitku.

Spet smo se spraševali enako kot vsak dan znova in znova:

 Le zakaj nam dnevi v gorah tako hitro bežijo ?

_________________________

Raduha

Izhodišče ter pot: nekaj km nad vasjo Struge, planina Javorje, Koča na Loki, vrh Raduhe in nazaj po običajni poti do vasi Struge.
Snežne razmere: nad 1200 m se snežna oddeja debeli do približno 1 m suhega snega. Toplo ter brez vetra.
Čas: 8 ur nad meglo

Nad vasjo Struge je bila snežna meja povsem jasno začrtana. Vremenska napoved je bila bolj tako, tako,  oblačna vendar sva že kmalu nad 1000 m nadmorske višine pričela slutiti sonce. Z macesnom na spodnji sliki sva prerezala megleno dolino in vstopila na sončen svet.

 Krošnje dreves so bile okrašene z včerajšnim novozapadlim snegom.

Zapustila sva megleno dolino in postala del zimske pravljice.

Takole se je vse bleščalo, sneg je bil suh, ni se ugrezalo in bilo je toplo brez vetra.

Ko sva ugledala gaz, ki je zavila malo stran od običajne poti, naju je zanimalo kam neki vodi. Tako sva prvič našla zelo uporabno bližnjico, do koče na planini Javorje.

To je bila sicer daljša pot do koče na Loki pod Raduho a se nama po sončnih planjavah

 nikamor več ne mudi, samo da sva iz megle ven. Je pa ta pot zato toliko lepša

zato jo bova verjetno še dostikrat uporabila.

Če v dolinah snega ni, se ga pač naredi, tudi tako, da se gre malo višje, kjer sneg to zimo že nekaj časa domuje. Smuči pa so tokrat ostale doma, saj vremenska prognoza ni obetala
tako lepega vremena, kot se je izcimilo.

 Nemi stražarji ob poti so bili priklonjeni vsi v isto smer...

 ... seveda so se poklonili čudovitemu stvarstvu narave.

Vrtače na pobočju Raduhe so bile sedaj pod snegom videti bolj spektakularne kot so videti poleti.

Utrinek s grebena Raduhe. Pogled na avstrijsko stran naše dežele je tudi vabljiv.

Bo treba letos skočit malo tudi na tiste vršace.

 Na vrhu pa so seveda bili fantastični razgledi: Veliki vrh in Velika zelenica,
Ojstrica in Krofička na desni.

Kot po navadi so tudi tokrat prišle kavke pogledat, če imamo kaj dobrega za v njihove izbirčne kljune.

Nekatere se pustijo tudi fotografirat.

Ni in ni se nama dalo iti nazaj v megleno dolino. Pa sva ostala na vrhu skoraj dve uri...

Sonce pa je kar vztrajalo in se bleščalo na modrem nebu...

Kadar skupaj zaplešeta veter in mraz se pojavijo enkratne skulpture po belih planjavah ob poti.

Kaj ko bi šla nazaj proti koči raje čez  Malo Raduho in Lanež?

Spotoma sva se nastavljala sončnim žarkom, da malo dopolniva osebne zaloge sončne energije.

Vsa pobočja so bila zalita s snegom.

Pravljična bitja kimajočih poslancev so polnila najine asociacije.

Zasnežen macesen nama je pričaral kužka, ki se sklanja k tlom.

Vse prehitro se je dan prevesil večeru naproti, pa je bilo potrebno ubrati pot navzdol.

Na cesti pod Loko se je sončen dan počasi zaključeval.

Zimske pravljice z vrhov gora vedno in znova vplivajo na naju, zato ni bojazni, 

da ne bova kmalu spet prišla nazaj v ta ali podoben planinski raj.

Ljudje pravijo, da tisto, kar počneš prvi dan v letu, boš moral ponavljati vso leto. Do zdaj se je pri nama ta pregovor iskazal za resničen, pa naj se še letos.