Steska

Veliko vode je v vseh teh tisočletjih priteklo s Savinjskih alp po strugi naše lepotice Savinje, ki se še vedno bolj ali manj neukročeno vijuga po svojih dolinah vse od slapa Rinke pri vrhu Logarske doline, pa do Zidanega mosta, kjer s svojimi vodami okrepi Savo, ki se tu znatno poveča.

Na nekaterih mestih na svoji poti daje Savinja vtis, da se je le stežka prebila skozi skalnati masiv 

in nadaljevala pot proti jugu.

Eno takšnih mest je tudi Steska, skozi katero je poleg reke vrezana le še ozka asfaltna cesta 

na njenem levem bregu in še ožja steza na njenem desnem bregu,

Tukaj postane živahna Savinja za kakšnih sto metrov bolj lena in napravi nekaj globjih tolmunov, ki so v vročih poletjih zelo osvežilni za mnoge domačine od blizu in daleč, saj se na tukajšnji plaži počutijo vsaj tako dobro kot na morju, če ne še bolje.

Zelenilo v bistri vodi pa je privlačno tudi za ribe in posledično seveda še za ribiče. Za tiste športne, 

ki so organizirani v ribiških družinah in za one druge nešportne, ki si lastijo ribičijo po tisti prastari,

 nepisani pravici, da človek lahko gospodari z živalskim svetom zaradi zvišenega položaja, 

ki ga ima po božji milosti že od pamtiveka.

Naju seveda ni zanimalo ne kopanje, ne ribarjenje, sva pa si kot vedno, med drugim pozorno ogledovala mineralno strukturo obalnega proda, če morebiti ni vmes kakšne dragocenosti za najino zakladnico.

Savinja pa ob velikih deževjih postane nevaren hudournik, ki z veliko močjo odnaša vse, 

kar se preveč približa njenim obalam. 

Takrat je dobro, da jo opazuješ daleč stran z dovolj visoke vzpetine.

Še bolje je, da si takrat doma in čakaš, da se reka umiri in postane spet prijazna lepotica 

s smaragdnimi tulmuni in prosojnimi brzicami.

Jutri bo tako zelo verjetno Savinja že visoka, kajti deževje se še ne bo končalo. 

Narasla bo vse do roba te poti ali pa še višje. Blatna bo in motna. 

Midva pa bova doma ob toplem kaminu čakala, da postane spet gostoljubna in prijazna. 

___________________________

Škrubov potok

Na en lep deževen dan, poln lepih načrtov, ki so ravno zaradi dežja padli v vodo, sva odšla do najine najljubše slaščičarne, da si posladkava turoben dan. Peš. Pa ne ravno po najbližji poti, ki je sicer dolga samo dobrih šest kilometrov, ampak preko Slatin in naprej po obronkih med Šmarskim kotom in Savinjsko dolino. Vse dokler se nisva spustila v nama neznano sotesko, 

ki je vsaj v začetku obetala, da vodi v pravo smer. Pa ni.

  Stezica je prehajala z ene strani potoka na drugi, občasno izginila v strugi, oziroma jo ni bilo najti.

To naju ni motilo, saj sva vajena hoditi tudi po nemogočih poteh, ki pa jih običajno res ne ponavljava.

Iz dveh razlogov. Ali so tako težavne, da je enkrat bilo dovolj ali pa so tako nedefinirane, da jih ni moč ponoviti.

Ta spust je bil sicer enostaven, pa vseeno dvomim da ga bova kdaj ponovila. Ali pač?

Res pa se nama ni nikamor mudilo, zato sva opazila marsikaj zanimivega, 

kar je bilo vredno kratkih postankov.

Ko se je grapa začela odpirat, sva vedela, da bo samotne poti kmalu konec. In tako je tudi bilo.

  Potovala sva več kot tri ure do slaščičarne in dve dobri uri nazaj domov. Zadovoljna, ker je bilo vse tako, kot mora biti, pa naj bo dež ali poletna vročina. Kaj nama mar.

___________________________

Monte Verzegnis-Karnijske Predalpe

Izhodišče: prelaz Sella Chianzutan pri mestu Tolmezzo
Čas: 7 ur
Razmere: nad 1000 m pomrznjen sneg , toplo, brezvetra

Le kdo bi lahko vstal iz tople postelje ob tako nečloveški uri, kot je četrta ura v nedeljo zjutraj? In šel v mraz in dolinsko meglo? Tako kot vedno smo to naredili nekateri planinski navdušenci, osem nas je bilo in se odpeljali v ITA, kraj Tolmezzo v italijanskih Karnijskih predalpah. Za voznika je bila vožnja seveda malce naporna, za nas ostale pa kar prijetno dremava. Vsi skupaj pa smo se popolnoma prebudili ob obveznemu italijanskemu kapučinu.

Na prelazu Sella Chianzutan je bilo potrebno prvo poiskati izhodišče nato pa smo vzeli pot pod noge in odkorakali, vsak malo po svoje in s svojimi mislimi po strmini skozi gozd navzgor.

Kmalu se je bukov gozd razredčil in vstopili smo v svet travnikov, pod nami pa so se odprli prvi pogledi na dolino iz katere smo izšli in svet je postal takoj lepši in prijaznejši.

Prekoračili smo prva snežišča in po uri in pol hoje zagledali planino  Casera Val - 1661 m pod našim vrhom Monte Verzegnis -1914 m. Pod toplim soncem je samoumevno padla ideja, da bi malo posedeli in prvič izpraznili naše nahrbtnike.

Planina je bila umeščena prav lepo med vrhovi malo zasneženih Karnijskih Alp visokih okoli 1900 m do 2000 m nadmorske višine.

Nad planino so se prikazala obsežna snežišča in vstopili smo v prvo,  desno navzgor. V toplem soncu je bil sneg rahlo ojužen.  Kljub kar precejšni strmini, dereze še niso bile potrebne.

Z višjo nadmorsko višino pa smo dosegli , da so pogledi navzdol postajali vedno bolj lepi in bleščeči in menda tudi zato hodimo navzgor, da zamegljene doline in ves ta nori svet pustimo daleč spodaj pod nami.

Prispeli smo na greben Monte Verzegnisa, planina pod nami je postala silno mala, pričel je pihati rahel vetrič, temperature so se nižale in postale primerne višini, pogledali smo še na drugo stran grebena in seveda videli zopet nešteto gora Karnijskih Alp.

Opremili smo se kot je bilo potrebno, nataknili čelado, dereze na noge ter cepin v roke in zakoračili po grebenu navzgor, ki pa je bil mestoma ozek, prekrit z opastmi, ki smo se jih previdno izogibali. Pa se nam je zato občasno udiralo v snežne razpoke ob strani, zato je nekaj pazljivosti  bilo kljub temu kar potrebno.

Zadnji koraki proti vrhu,,,in lepa dolina z mestom Tolmezzo se je v celoti razkrila.

Z vrha je bil razgled seveda čudovit. Poznavalci teh planin so poznali veliko špičastih vrhov Karnijskih Alp, ki so jih seveda že osvojili,  jaz pa sem spoznala le bleščečo rumeno črto Jadranskega morja, ki se je svetlila na obzorju, ki pa žal na fotografiji ni zelo vidna.

Vrhovi Karnijskih Alp naokrog in vse naokrog so nam ponujali krasne motive za fotografiranje.

Sestopili smo po istem grebenu navzdol in včasih se res začudiš, kako ozek je lahko kak greben.

Z vrha naše gore se je razširil rahel pas oblakov in tako ponudil še lepši motiv za fotografijo.

 Fantje so se odločili, da gremo pogledat še naslednji vrh ter nato poiščemo pravo snežišče za spust navzdol.

Tudi na drugem vrhu je bilo vse prav, lepo in na svojem mestu. Pogled nazaj nam je pričaral Monte Verzegnis  še v lepši luči.
Za spust z gora so nam prav prišla obsežna, bolj ali malo manj strma snežišča. Snega je bilo ravno toliko, da se je prav lepo dalo odričati po zadnji plati navzdol.

Dan se je bližal kraju, sence so se daljšale, zapustili smo prekrasno osončene snežne planjave in zopet poiskali našo stezo za v dolino. Tako kot vedno je težko zapustiti prelepi planinski raj, zato smo si ga seveda še podaljšali v bivanju pod toplimi sončnimi žarki, konstruktivnimi pogovori o sobivanju na našem ljubem planetu  in zadnjimi dobrotami iz naših nahrbtnikov.

Kmalu se zopet vidimo, saj bodo prosti dnevi zopet tu.

XXVI. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Susak, Raša, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Jani, Jure, jaz
Termin : 11. - 14. 12. 2013

Devet posadk na devetih jadrnicah se je zbralo na XXVI - tem Predbožičnem jadranju.
Nekateri so pripluli v Vrsar iz Slovenije, v večini pa imamo naše jadrnice na privezih v hrvaških marinah in lučicah. Najdaljšo pot je tudi letos imela Sara, ki je prijadrala iz Splita. Kakorkoli že, veseli smo bili ponovnega snidenja in polni elana smo čakali na start naše regate.

----------

Sonce je kmalu zašlo in v poznih večernih urah smo se podali na prvo etapo :
čez Kvarner pa do Suska.

Ponoči smo se porazgubili po širjavah Kvarnerja, iščoč najbolj ugoden veter proti cilju.
In smo ga našli, 

eni boljšega drugi slabšega a vsi smo lepo in mirno jadrali.

---------------

Jutro se je zbudilo, mi pa smo zaman iskali še kakšen jambor na obzorju.

Pa ne da smo spet prvi? Kaj pa če smo daleč za vsemi?
Nemogoče, smo ja tako dobro jadrali!

Nima veze, bo že nekako!
Naš spinaker je bil dobro utriman in smo lepo napredovali.

V zgodnjih popoldanskih urah smo bili že vsi varno privezani v mandraču
 in časa do večerje je bilo na pretek. Vsak ga je izkoristil po svoje.
Eni spat, drugi na kavico in klepet, tretji meditirat, četrti debatirat v smislu, kako bi lahko bolje jadrali in zakaj niso.

A smo tudi taki med jadralci, ki po jadralskih etapah skoraj nujno potrebujemo hojo in razgibavanje. Tudi za take je Susak idealen otok.

Nekateri v gibalnem smislu morebiti celo malo pretiravamo. 

Po dobrih štirih urah hoje, plezanja in prebijanja skozi trstiko, makijo in razbrazdanih priobalnih skalah smo imeli tudi Jani, Matija in jaz dnevne rekreacije malo viška.

Ampak od viškov menda ne boli glava.

 Lahko pa te bolijo roke in noge, če bi se nam slučajno pridružil, tako kot so bolele in skelele nas.

Večeren mir se je pričel spuščati nad otok in difuzna svetloba zadnjih sončnih žarkov je podobe spreminjala v hitro menjajočih impresionističnih vtisih.

Naša flota je bila lepo nameščena, posadke urejene, kolikor toliko očedene in dokaj spočite. Zato se je lahko začelo druženje ob okusni večerji in pijači pri Bobotu.
Kdor se tokrat ni najedel in odžejal, verjetno ni bil

 popolnoma zdrav in kontent.

Jutranji start proti zalivu Raše na vzhodni istrski obali je potekal ob ravno pravi jakosti severozahodnika, za katerega smo vedeli, da zna obrniti kmalu na zahodnik

 in nas zatem pustiti v bonaci.

Zato se nam je vsem zelooooooooo mudilo!

 Ampak dokler je trajalo, je bilo res lepo!

Mogoče lahko kdo od nepoučenih naši posadki očita, da ne znamo najbolje izbirati kurza in štimati jader, vsi pa lahko priznate, da popolnoma razumemo pomen

in namestitev balasta 

na bokih in premcu jadrnice.

To tehniko smo še bolj intenzivno uporabljali ko je začela jakost vetra drastično upadati.

Kmalu je sonce zahajalo v bonaci, mi pa še nismo bili prav blizu cilja. GPS nam je izračunal

 še deset ur glede na našo trenutno hitrost.

Bilo je zato že v trdi temi, ko smo se končno privezali v Raši medtem ko je megla že začela ovijati vlažno rivo.

Tudi tukaj smo bili dogovorjeni za večerjo in izbira se je izkazala za dobro,

saj ni manjkalo ne hrane, ne pijače. Tudi toplota v restavraciji je naredila svoj delež.

Iz trdih in surovih mož nas je prav kmalu zmehčala v prav prijetne možake

polne humorja in dobre volje. Tako je bila dolga zimska noč za marsikoga izmed nas prekratka,

ko je bilo potrebno zgodaj zjutraj vstat za štart naše zadnje etape do Verude.

Če je kdo mislil, da si bomo dolg Raški zaliv ogledali podnevi, se je krepko uštel.

Domačini so nam pojasnili tisto, kar smo nekateri že slutili; namreč, da se gosta megla danes do popoldneva gotovo ne bo dvignila.

Ni bilo druge - je treba krenit!

Organizirali smo se v konvoj, ki ga je vodila najbolje tozadevno opremljena jadrnica,

mi pa smo kot pridne račke počasi stopicali za njo

v velikem strahu in trepetu da se ne zgubimo od zanesljivega vodstva.

 Na izhodu iz zaliva pa se je začelo turobno podnebje za nas odpirati.

 Pozdravilo nas je celo sonce, ko smo razpeli naša krila in poleteli proti novemu cilju.

 In dokler je za koga trajalo, je bilo spet lepo. Na tisoč in en način; v soncu in milini dneva.

Pa je tudi takrat lepo, ko se dan preveša, pa čeprav je to spet v bonaci in spet za večino prehitro.

------------------------

Ko smo malo kasneje motorirali proti Bunarini smo bili vsi zadovoljni, čeprav ... eh, kaj se če...

In na koncu nam preostane samo še, da postavimo pikico na i
Jaz sem jo postavil svetilniku na Porerju.

Vsi pa smo to storili v Bunarini, kot po navadi. A vendarle drugače, ker se ne ponavljamo, 

kot se ne ponavljajo naši dnevi vsakoletnega skupnega druženja.

_________________________