Peca

Izhodišče: Mitnik
Krožna pot: Mitnik, dom pod Peco, Kordeževa glava-2125 m, Knipsovo sedlo-2012 m, Končnikov vrh-2109m,  Kordeževa glava, čez Pikovo do Mitnika
Čas:  7.30 ur
Razmere: sneg nad 1000 m, na stezi je zglajen sneg, na vrhu je ponekod spihano, ponekod so zameti, večinoma je sneg trd, se ne predira. Brez vetra, zelo toplo.

Dan se lahko prične tudi malo drugače, npr, z  jutranjo zarjo ter vzponom ven iz dolinskih megla.

Koča pod Peco je bila seveda zaprta, odprta je menda ob sobotah in nedeljah.

Danes je bilo na Peci popolno brezvetrje ter izredno toplo.

V ozadju je Končnikov vrh, moj današnji cilj ter čisto na kraju Bistriška špica,

Najlepše v gorah je takrat, ko se dvignemo iz meglenega morja na sončne planjave vrhov.

Smrekovško pogorje.

Greben Pece se razteza od Kordeževe glave do Bistriške špice.

Za Knipsovem sedlom so me presenetili gamsi.

Cel trop jih je bil.

Ko sem prihajala bližje so se spustili v strmo steno pod njimi. Tam se jaz nebi.

Končnikov vrh.

Raduha se je danes tudi sončila.

Še vedno na Končnikovem vrhu.

 

Sneg je večinoma bil trd, da se je prav lepo dalo hoditi. Po stopinjah sodeč pa nas ni bilo veliko na tej poti, v zadnjih dneh.

Še zadnja panoramska slika pred spustom v dolino.

Pikovo ter koča v ozadju.

Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Čas : 4 ure

Na poti od Slemena do Križana se je takole lepo prikazala Peca, s oblačnim prstanom okoli vrha, kot bi bila kakšen sedemtisočak v Himalaji.

V nedeljskem popoldnevu sva hitela na vrh Urške, da bi ujela sončen zahod.

Pot je sicer uhojena, pa vendar je velika količina snega malo otežila hiter vzpon.

Rdeča zarja zahajajočega sonca na nasprotni strani neba je zelo dolgo žarela. Višje smo, bolj dolgo lahko gledamo predstavo barvnega spektra.

Sonce je zašlo za Savinjskimi Alpami....na čisto običajen način, pa vendar prijetno lepo...

... ter nam podarilo prekrasno rdečino tudi na vzhodni strani.

Koča na vrhu je ob tej večerni uri seveda že samevala, niti ni več kazala znakov,

da je bila čez vikend odprta.

Stražar na vrhu Urške, prvič.

Drugič.

Peca v sončnem zahodu.

Mrzel veter je čedajle bolj bril.

Sonce je še dolgo zahajalo spat ter rumeno ožarjalo hribe.

Stolp je zažarel v svojih lučkah, ki so vidne od vsepovsod iz doline.

Šaleška dolina pa je bila že kmalu v mraku.

Sestop nazaj proti koči, da si malo ogrejeva pomrznjene prste.

Samotni stražarji ob koči so tokrat že samevali.

S vrha Uršlje gore sva sestopila v temi.

Spremljalo naju je vse polno zvezd na čistem nebu, že nekaj časa jih nisva videla toliko na kupu.

Energije za nov delovni teden bo menda dovolj?

Verjetno ne; bo treba todi med tednom malo pomigati.

__________________________________

Boskovec

Izhodišče: kmetija Keber ob cesti na Golte, mimo Rastočke planine do Boskovca, navzdol mimo Javorce do Mozirske koče.
Čas: 4 ure
Snežne razmere:  sneg na 1200 m, na 1500 okoli 50 cm pomrznjenega in kložastega snega

V dolinah snega ni, nad 1200 m pa se prične že prava zima in zato sem tole samotno grebensko pot pustila raje gamsom.

Razgledna točka na poti proti Rastočki planini.

Na planjavah Rastočke planine je bil sneg ponekod napihan v prave zamete, ki so seveda nudili zimsko idilo gaženja preko njih.

Veter je zarisal prekrasne ornamente na planjave snega.

Krasna tihota in osamelost  na snežnih planjavah planine je bila čudovita.

Prava zima se je pričela in juhuhu sneg je tu.

Uhu, snega je bilo čedajle več, kakšen korak je obstal tudi v metrskem zametu.

Na vrhu Boskovca- 1587 m se je danes Šaleška dolina takole megleno videla od zgoraj.

 Zapustiti je bilo potrebno zasneženi planinski raj. Navzdol sem odšla proti Javorci, kjer poteka  običajna pristopna pot na Boskovec. In res je bila tu pot že tako zgažena , da je izgledala že kot prava avtocesta napram moji prejšnji samotni gazi.

Na vzhodu je rdeče

Vremenska napoved je bila megla z dežjem...Zato je bilo potrebno opraviti hiter vzpon in spust - po možnosti še pred dežjem.

Na samem terenu pa ni kazalo tako, ko sem opazovala nebo s pobočja gore Oljke.

Sobotno jutro je zopet presenetilo in pričaralo rdečo-oranžne barve na vzhodni strani. 

Nezasluženo darilo Najvišjega za zgodnje vstajanje in jutranji tek med oblake.

Monodrama z enim in edinim igralcem se je začela. Zame. 

Verjetno res samo zame, kot edinemu gledalcu barvnega spektakla.

V naslednjih minutah je bila vsa dolina zavita v spekter toplih barv, 

ki so se bliskovito prelivale od rumenih do vijoličnih nians in z oblaki se je dogajalo enako.

V dolini so se tudi tiste najbolj sive meglice barvale v škrlatne barve in zažarele kot Feniks, 

ki se je dvignil previsoko v nebo.

Take trenutke bi rada dalj obdržala, zato jih je potrebno vsaj fotografirat. In podeliti še s kom.

Predvsem s tistimi, ki jim ni dano zgodnje jutranje vstajanje in s tistimi,

 ki še niso odkrili skrivnih lepot narave.

Kakšno prednost ima ta starka z razkošno krošnjo in vsi njeni prebivalci, 

ki dan za dnem uživajo toploto prvih jutranjih žarkov.

_____________________________________________________