TEŠ 6

Šaleška dolina je zadnjih sto let še najbolj znana po svojem premogovniku in prozvodnji električne energije v Termoelektrarni Šoštanj.

In zadnje čase je Dolina postala vsesplošno znana tudi izven slovenskih meja zaradi polemike okoli gradnje novega bloka. Kako napreduje gradnja TEŠ 6 tudi zaradi tega domačini še bolj vneto in redno spremljamo.

Novi hladilni stolp TEŠ 6 je te dni dosegel svojo končno višino - 162 m, zato je bilo potrebno pogledati, kakšen je razgled z vrha, dokler so še možni obiski. Kmalu bo namreč to onemogočeno.

Pogled iz notranjosti hladilnega stolpa pokaže kvalitetno izdelavo.

Vsa težka konstrukcija sloni na tankih, a očitno dovolj močnih podpornih stebrih. Skozi ta prostor bo kasneje prihajal zrak in adiabatno ohlajal vročo elektrarniško vodo.

Dimni plini pa bodo tokrat privedeni direkt iz kurišča skozi stransko odprtino v hladilnem stolpu in bodo tako skrito izhajali med paro. Upam da prej še skozi čistilno napravo.

Tudi nova kotlovnica že raste.

S tem dvigalom, ki pleza po zobati letvi po obodu stolpa, se bomo sedaj povzpeli na vrh.

Za vsak primer je tukaj spodaj nameščen WC. Pa na vrhu tudi...

Hladilni stolp bloka 5 obratuje dobesedno s 'polno paro'. Vodostaj slovenskih rek je še vedno nizek in TEŠ nosi veliko odgovornost za zadostno oskrbo slovenskega elektro trga.

Pa smo se pripeljali gor. Hitrost dvigala je okrog 40 m na minuto.

Razgled pa je lep. Dolina z jezeri leži kot na dlani.

Izdelujejo se zadnji odseki stolpa in finalizirajo se dela.

Pomični gradbeni oder je že na najvišji legi.

Na srečo imamo dovolj časa, da si lahko v miru ogledujemo Dolino in okoliške hribe s ptičje perspektive.

Marsikaj skritega človeškim očem se s te perspektive razkrije! Ptice so res v veliki prednosti pred nami!

Vrh hladilnega stolpa je presenetljivo tanek. Samo 16 cm. Spodaj pa je debelina tudi samo 50 cm. Gradbeništvo je res presenetljivo napredovalo v času od postavitve TEŠ 5.

Hladilnika TEŠ 5 že dolgo nisem gledal od zgoraj. Nazadnje sem prek njega letel s športnim aviončkom.

Šoštanjsko jezero ima še vedno največjo globino v Sloveniji. Zaradi odkopavanja premoga se bo verjetno vsaj še malo poglobilo. Zadnja meritev za katero vem, je pokazala 69 m. Kolika je trenutno globina, pa se moram pozanimati.

Mesto Šoštanj je lani praznovalo 100-letnico od pridobitve mestnih pravic. Prvič pa je Šoštanj omenjen že pred več kot 900 leti.

Na levi so obnovljeni ostanki Pustega gradu. Samo ime nakazuje na to, da je že dolgo zapuščen. Prej je to bil verjetno grad Schonstein, kot se je imenoval Šoštanj še v dokaj bližnji preteklosti.

Zdaj pa še samo kratek spust po vrvi do vznožja stolpa. Ali si pravilno vpel zavoro? Upam da ja...

Kar globoko je tja dol in lepo zgledajo kamnite zaščite brežin.

Sedaj pa še kratek sprehod po preostalem gradbišču.

Veliko močnih žerjavov je potrebnih pri montaži težkih elementov kotlovnice, ki prihajajo v Šoštanj ponoči z izrednimi prevozi.

Tukaj prihaja premog s tekočim trakom direktno iz Premogovnika Velenje. Čez dobri dve leti se bo tako napajal tudi TEŠ 6.

Gradnja separacije in drobilnice premoga je šele v začetni fazi.

Človek dobi občutek, da so si žerjavi drug drugemu v napoto, tako blizu so si. Vseeno verjamem, da vedo kaj delajo in zakaj jih toliko potrebujejo, čeprav ne obratujejo istočasno.

Tudi tukaj uporabljajo pomične viseče gradbene odre.

Gradnja poteka presenetljivo hitro in zelo dobro organizirano. Tako lepega gradbišča še pravzaprav nisem nikoli videl, čeprav sem jih kar nekaj obiskal. Na nekaterih celo delal.

In za spremembo še en običajen gradbeni oder od tal navzgor.

Čez kakšno leto, če ne prej, pa bo dobro, da spet pogledam kako gradnja napreduje.

Kajti gradnja seveda še zdaleč ni končana. Naslednji dve leti se bo tukaj še marsikaj zanimivega dogajalo in domačini bomo kot vedno doslej, ko se je gradil nov blok elektrarne, vso dogajanje budno spremljali.

Pomlad je tudi doma!

Kar naenkrat je na domačem skalnjaku kljub suši vse zacvetelo...

...zahrepenelo...

...v nebo je hotelo...

Iz vsake špranje, ...

... tudi od tam, kjer nisva ničesar posadila, se je pojavila očitna volja do življenja in rasti.

Tulipani so takoj začeli prehitevati narcise.

Da, da ... Pomlad je prišla v deželo skozi velika, na stežaj odprta vrata!

Omišalj

Zima je bila dolga in mrzla. Tudi na morju. Takšne tudi najstarejši tukajšnji prebivalci ne pomnijo. Deset dni zaporedoma je pihala celo orkanska burja, po kateri pa se ozračje ni sčistilo, ampak je bilo morbidno težko, neprosojno in v grozeči nevarnosti skorajšnjega snega. To ni običajno...
Koliko vodovodnih cevi je to zimo od mraza popokalo, seveda nihče ne ve. Celo v hišah, ki so stalno naseljene.
Pa kaj bi to. Prišla  je pomlad, narava bo pocelila svoje rane in mi bomo popravili zimske škode.
Ostale pa bodo zgodbe, ki jih bomo pripovedovali svojim vnukom in nihče nam tega ne bo verjel...

Peca (Končnikov vrh, Bistriška špica)

Smučišče Petzen - Knipsovo sedlo (2012 m) - Končnikov vrh (2109m) - Bistriška špica (2113 m)
Čas: 9 ur

Dan se nama je danes pričel ob luninem zahodu.

Od doma pa do spodnje postaje gondole smučišča Petzen je bilo vožnje le za presenetljivo kratko eno uro. Peljala sva se preko Slemena do Črne ter v Mežici čez bivši maloobmejni prehod v Avstrijo ter do smučišča Petzen. Si velja zapomniti, da je to za naju dokaj blizu, bližje od smučišča na Rogli. 

 

Pobočja Pece iz doline niso bila več  zasnežena, zato sva šla gor kar po robu smučišča.

Nisem si mislila, da je smučišče tako strmo. Včasih, ko smo tu drveli navzdol z alpskimi smučmi in z otroci,  se mi strmina ni zdela omembe vredna. Ampak sedaj, ko je bilo treba navzgor, pa je bilo še kako omembe vredno.

In še kar navzgor in navzgor, bolj ali manj strmo. Za kakih pet ur vzpona se je nabralo in približno 1500 m premagane višinske razlike.

Od vrhnje postaje najvišje vlečnice pa smo končno urezali svojo smučino naravnost navzgor in malo počez in zopet navzgor do Knipsovega sedla. Vrh smučišča sva namreč srečala znanca iz skupine planincev, s katero smo pred leti prehodili verigno gorovja na Cipru. Ker je njegov dom nekaj kilometrov severno od Pece, je seveda dober poznavalec vseh koroških hribov, zato sva  tem srečanjem pridobila odličnega lokalnega vodiča. Veliko nama je razlagal, ne samo o gorovju, pač pa tudi o življenju in razmišljanju Slovencev tu v Avstriji, o zgodovini in njihovem odnosu do matične domovine.

Sonca je bilo veliko, poti pred nami pa tudi, vse tu okrog bo treba iti , mimo Knipsovega sedla, desno na Končnikov vrh in še dalje do Bistriške špice, ki je tudi na spodnji fotografiji.

Na Knipsovem sedlu pa smo pozabili na muke vzpona po smučišču do sem gor. Spet je bilo vse osončeno  lepo in prav. Končnikov vrh je v ozadju temu pa sledi Bistriška špica.

Na Knipsovemu sedlu je bilo treba najti zaplate snega med travo,  za naše smuči.

Ampak nam je krasno šlo.

Pogled na Olševo in Savinjske Alpe v ozadju. Res krasno je biti takole visoko gor in gledati naokoli in navzdol po dolinah, ki so bolj ali manj rjavkasto obarvane; odvisno od stopnje onesnaženja.

Pogled nazaj nam je razkril Kordeževo glavo, sicer najvišji vrh Pece, ter polno planincev na vrhu. Mi pa smo bili na naši poti popolnoma sami. Krasno.

Po grebenu pa je zgledalo takole. Čez 'vrzeli' v grebenu je občasno zapihal veter, razgledi po avstrijskih dolinah pa so bili prekrasni.

Tudi vrh Bistriške špice je označen s križem kot je to običajno na skoraj vseh avstrijskih vrhovih. Najinega vodiča sicer križ ni motil, ga je pa zelo motil nacionalistični napis na njem. Tudi nama se takšen napis ne zdi primeren, čeprav se ne počutiva nacionalno ogrožena, kot se še vedno počutijo naši koroški slovenci.

V ozadju je Obir ter za njim Dobrač.

Na vrhu je bilo malo vetrovno zato smo si čas za malico vzeli nižje.

 In zopet lepo nazaj po južni strani grebena do Knipsovega sedla.

Do Bistriške špice smo s postanki potrebovali sedem ur (iz doline seveda) naš spust pa je trajal le dve uri. Zato se nam pri pospravljanju kož s smuči sploh ni nič mudilo, kot se nam ni tudi nič mudilo, da bi zapustili te prijetne  višave slikovitih dvatisočakov.

Vzeli smo si še pogled nazaj na Bistriško špico in na greben Pece.

Nato pa navzdol, najprej do smučišča. In je bilo lepo, ker je bil sneg ravno prav trd.

Nato pa še po praznem smučišču navzdol, kar pa je tudi užitek posebne vrste. Sami smo bili, celotno smučišče je bilo naše, dokler nam ni prišel nasproti ratrak, ki smo ga kmalu pustili za sabo, da popravi razrito progo za nedeljske smučarje.

Nam pa je bilo zopet lepo, ko smo počasi vijugali proti dolini, se občasno ustavljali in uživali v razgledu in tišini prihajajočega večera.

Uživaški spust je večkratno odtehtal peturni vzpon po strmem smučišču.

Dolina pa se nam je nezadržno približevala.

Zelo pogosto smo se ustavljali in zopet kakšno rekli o zgodovini Koroških Slovencev. Pravzaprav sva večinoma poslušala o problematiki zamejcev, ki nama do sedaj ni bila kdovekako znana. Seveda pa smo obdelovali tudi druge nam skupne teme. Veliko zanimivega sva izvedela, spoznala vse vrhove Pece, počasi pa se je  le bilo potrebno posloviti.

Čisto spodaj v dolini pa je bilo smučišče že res močno načeto. Pa vendar se je še vedno  dalo poiskati kaj lepega za oko, kot npr. tale bor ali pa brezo na uvodni fotografiji tega zapisa.

Nazaj sva se vračala po istih samotnih cestah. Na vsej poti domov nisva srečala niti deset avtomobilov, kar je za sedanje sobotne večere prava redkost. Tudi to si velja zapomniti.