Morje, morje...toplo morje, sonce in svežina

Letošnja jesen se je začela idealno; pravzaprav se je poletje raztegnilo za dober mesec. Pa smo se brez težav prilagodili; velikoooooo morja, delo doma pa čaka na ugodnejše čase.

Pa ni samo morje tisto ki privlači. Tudi na obali se najdejo kotički, ki so redko obiskani, a ponujajo skrite zanimivosti.

Potem pa se je potrebno vrniti v matično luko.

Če ne prej, pa vsaj ob sončnem zahodu.

In jutri pride nov dan. Bo prinesel novo radost?

Gora Oljka

Moja "domača" gora je kot nikoli dokončana zgodba. In  zgodbe imamo vsi radi. Mogoče že zaradi spomina na otroštvo, tudi takrat so nam starši pravili zgodbe, pravljice in vse to se je zapisalo na naš bel nepopisan list otroštva. In z novimi zgodbami oživimo otroka v sebi in zaživimo njegove sanje in tako skupaj potujemo in svet okoli nas je tako lep.......

Nekaterih stvari ne moreš videti z očmi, vidiš jih lahko le s srcem, kar pa ni vedno lahko. To je verjeten vzrok, da sem si zaželela ponovno videti jutranjo zarjo z gore Oljke. Ob taki ideji, ne gre drugače kot da se v temi odpravim od doma, da bi prišla še pravi čas na vrh in ujela pogled na zarjo vzhajajočega sonca.

Z očmi se ni dalo predreti temne teme, ko sem tekla po gozdni poti navzgor. Pomagala mi je čelna svetilka. In ta svetla luč je kar naenkrat  ob temni gozdni poti opazila dvoje svetlih rumenih očesc, ki so me budno opazovale. Ustavila sem se tudi jaz in pomislila, da če bi poslikala ti svetli očesci, bi fleš osvetlil tudi njihovega lastnika. No naslednji trenutek pa sem pomislila, kaj če ima lastnik teh očesc zraven še velika usta z gromozanskimi čekani, kot volk iz pravljice o Rdeči kapici. Hm, hitro sem opustila misel na slikanje, da ne bi res zagledala  lastnika svetlih očesc in z podvojeno močjo odbrzela dalje. Seveda premikanje mej znotraj sebe je velik izziv življenja, jih odriniti daleč naprej pa še večji. In strah ima velike oči.....








In tako sem naslednje dni vsem okoli mene, kdor me je le hotel poslušati, pravila o dvoje očesc in tesnobi fotografiranja.., ni mi dalo miru ...in sem šla potem še nekajkrat v jutranji temi na goro Oljko.

Pred gozdom so me čakale znane učke domačih prebivalcev.

V gozdu so me tudi pričakale moje svetle male učke ampak nato pobegnile, ko sem se jih opogumila fotografirati. Dalje na gozdni poti pa so vame zrle rumeno zelene večje oči in tudi neslišno pobegnile preden sem jih uspela poslikati. In tako s "fotko" mojih gozdnih škratov ni bilo zaenkrat nič. Ena mala zgodbica pa je tu.

In tako sem fotografirala le jutranjo zarjo, pa še ta ni bila ena najlepših. Najlepše so tiste z vijoličnim ali živo oranžnim odbleskom sonca.....

Vratca

Daleč od naših krajev so Vratca. Seveda je odvisno od tega katero stezico si izbereš.

Tokrat sva odšla iz zgornje Savinjske doline na Gorenjsko stran, kar peš seveda...

Po planinskih kažipotih naj bi ta tura bila dolga 12 ur. Za naju je bila kakšno uro krajša z vsemi postanki vred.

Najin zanesljiv vremenoslovec, cvet brezstebelne kompave ali po domače bodeče neže je bil odprt. Kar pomeni, da bo danes dan brez dežja.




























Iz Logarske doline....mimo Okrešlja čez Savinjsko sedlo...

...na Jezersko stran, skoraj čisto do dna ....

...Pa spet gor in dol in pa celo nekaj zajl in klinov se je našlo....

Češka koča (joj kako je lepa in domača!)  in nato Vratca.

Prav zanimiva so tale Vratca. Pot do njih je speljana po 'živem' melišču, ki je krasno za spust, gor pa gre z muko; korak gor in vsaj četrt nazaj. V vrhnjem delu nad meliščem je vstop v žleb, ki je zapolnjen z brečasto kamnino zelo pestre sestave. Zgleda kot bi si nekdo vzel čas in s cementom povezal šoder in grušč. Geologi bi tu morali imeti veliko domišlije in uvida, da bi pojasnili kako je vse to nastalo.

Seveda greva skozi vratca na sedlu pa na vrh tega špička, ki se menda tudi imenuje Vratca. Po južni strani vodi na vrh prav simpatično speljana stezica.

Samo 1802 m so visoka tale Vratca ampak občutek je lep, ko se dokoplješ vrha.

Na vrhu pa štampiljka in vpisna knjiga v kateri so sicer vpisani večinoma Karničarji. Tu pa tam vmes še kak radovednež kot sva midva.  

In nato na dolgo pot nazaj v lepo sončno Štajersko, do naših planin in dolin.


Najprej skozi Žrelo nazaj do Ledin, pa do Jezerskega in Savinjskega sedla.

Ko sva se oprijemala klinov skozi Žrelo sva se spomnila, da smo tu hodili z najinima sinovoma, ko sta imela eden štiri drugi pa osem let. Saj ni čudno, da sta sedaj alpinista, ko sta že takrat morala cele dneve z nama hoditi po hribih, plezati po poteh, ki so bile pred leti mnogo slabše označene in pomanjkljivo varovane. Takrat je bila dolga vrv obvezen del naše opreme...

Tok najinih misli je prekinila družinica s štirimi otroci, katere sta starša počasi, varno in zanesljivo vodila pred nama skozi Žrelo do Ledin. Pod Žrelom sva počakala, da so izplezali, nato pa sva jih z veliko iskazane simpatije  prehitela in ob tem pomislila kako je lepo, da se še vedno najdejo starši, ki znajo lepote naših gora primerno vcepiti svojim potomcem globoko v srce in kri.

In planinski svet je lep, samo videti ga moraš, pa ne samo z očmi.....

Pod ostenjem Rink pa je v tem sobotnem popoldnevu brnel reševalni helikopter...Nekdo se je očitno zaplezal, ali pa je bilo še kaj hujšega. S tesnobo v srcu sva opazovala uspešno reševanje.

Kraljevica

Odhod z morja pri naju po navadi poteka bolj počasi; se nama nikamor ne mudi in poskušava ujeti še zadnje trenutke dneva. Mogoče še zadnje plavanje in zadnji sončni žarki...
Pogosto poskušava na obali odkriti kakšen nov kotiček in ga dodava na seznam nama prijetnih lokacij, če zadosti najinim kriterijom. Tokrat sva zavila od Krčkega mosta proti Kraljevici.

Do obale je težko priti. Poleg tega, da je strma, kamnita in težko dostopna, je nad njo serija starih vil in skrivnostnih počitniških objektov za visokimi zidovi in ograjami; vse pa v bujnem zelenju.
Tudi pogled na velik dimnik, ki še ni slišal za filtre in čistilno napravo, ne moti kopalcev, ki so si našli svoj prostor pod soncem med ostrimi razbrazdanimi skalami.

Prijeten kotiček v intimni senci velike skale sva našla tudi midva. Osvežilno večerno kopanje in zadnji sončni žarki so zapolnili poslednje trenutke dolgega, aktivnega dneva.

Še mirno slovo od sonca, potem pa res domov. Hitrih 200 km sive in nevarne ceste in v nov delovni teden ...

Vrtača, Zelenjak, Palec

Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Suho ruševje - Palec - Zelenjak - Zelenica - Ljubelj
Čas hoje: 8-9 ur z vsemi postanki

Napovedan sončen dan sva želela izkoristit, seveda zopet za planine tokrat manj obiskane. In Karavanke so v tem letnem času kot zanalašč za tiste, ki imamo radi gorski mir in ne turistično obdelanih gorskih poti.
Tokrat sva si izbrala brezpotje na Vrtačo.

V ozadju je Stol.
Zaradi prijetnega klepeta sva kot prvo zgrešila pot za dolino Suhega ruševja od koder naj bi potekala najina varianta za na Vrtačo. In sva se pač sprijaznila, da bova na vrh Vrtače odšla po markirani poti in pri tem občudovala vrhove Karavank ter Julijce z najvišjim vrhom na čelu.

Greben  Vrtače je dejansko poln majhnih ali večjih vrtač, z dobro vidnimi prelomi in celo ostanki prastare kraške jame, ki jo je odbrusila erozija. To mi  je razložil moj geolog Lojze. Opazil je namreč sigaste ostanke na večih ploskvah nekdanje jamske stene.

Na najvišjemu vrhu Vrtače je cepin, ki enolično označuje vrh.

Vrtača slovi po tem, da so z njenega vrha prekrasni razgledi na Julijce in Karavanke. In res je bilo tako. Res bil je čudovit razgled na vse špičaste vrhove Karavank in zopet sva si obnovila najino znanje o vrhovih.

Vrh Vrtače je nekako grebenast, zato sva si zatočišče poiskala na enem od naslednjih vrhov. Kavke so naju že opazile in seveda sva jih nahranila z najinimi dobrotami. Grižljaj so si vzele kar z Lojzove roke.Seveda jih je bilo potrebno malo prepričat za to varianto.

Na vrhu sva se odločila za sestop po brezpotju navzdol do doline Suhega ruševja. Najin sestop je potekal nekje med Malo glavo Vrtače in vzhodno grapo. Poiskati je bilo potrebne prehode med skalnatimi skoki. Vmes sva občudovala travnate livade posejane s planikami.

Pogled v zatrep doline Suhega Ruševja, na Palec(desno) in Zelenjak(levo), najina naslednja cilja.

Po dobri uri hoje sva sestopila na osrednje melišče pod Vrtačo, se seveda zapeljala po melišču navzdol in nato v dolinici Suhega ruševja občudovala planjave nizkih borovcev. Res prekrasen svet, pozabljen od množice planincev in zato nama zelo ljub.

V zatrepu Suhega ruševja sta se kvišku dvigovala še dva dvatisočaka. Na desno od prelaza Žleb je Palec (2026 m).

Steza nanj sicer obstaja,  proti vrhu pa se nekako izgubi. Razgled s Palca je seveda čudovit. Zopet se nama je odprl pogled na Vrtačo, tokrat z drugačne perspektive.

Ponovno sva krmila kavke in se spraševala, če so tu druge kot tiste z Vrtače ali pa so iste, ker jim najine slive tako teknejo.

S Palca se nama je na drugi strani prelaza Žleb, kot na dlani ponujal še Zelenjak (2026 m).

Seveda sva se povzpela še nanj. Steza na Zelenjak poteka še bolj namišljeno kot na Palec. Potekala naj bi po grebenu Zelenjaka. No Lojze si jo je kar skrajšal in splezal po policah ter pečeh naravnost na vrh Zelenjaka. Jaz sem šla bolj previdno po grebenu na vrh.

Tole je pogled na drugi vrh Zelenjaka, ki ga s prvim, kjer sva sedela midva povezuje le ozek greben.

Res prekrasne špičke Karavank, nič obljudene, za njih se je potrebno malce potrudit, saj sem gor ne vodijo jasno vidne poti, kaj šele da bi sem gor peljale markacije.

Pogled z Zelenjaka na Vrtačo. Nekdo si je privoščil malo adrenalina in čisto na špički ploščate skale nad prepadno steno postavil kamnitega možica.

Seveda sva morala poslikati še nekaj uživaških slikic na vrhu samo najinega dvatisočaka.

Tole pa je pogled z drugega vrha Zelenjaka, nazaj na prvega.

Po sestopu sva imela v planu, da greva preiskusit obsežna melišča na desni strani doline Suhega ruševja.

Niso se izkazala za najbolj pripravna za spust, saj so za malenkost preveč položna, zato sva predrsala le eno, nato pa sva se lepo pridno spustila do ozke stezice, ki vodi po dolinici, vse do Zelenice.

Po poti sva obujala spomine na najino turno smučarijo, ki sva jo opravila tu letos pomladi ob preskromni snežni oddeji, kot je pač bilo stanje v minuli zimi povsod v naših gorah. Danes pa sva tukaj občudovala  livade polne planik, že dolgo jih nisva videla kje toliko na kupu.

Dom na Zelenici je bil osamljen, na najino presenečenje. Pričakovala sva množico ljudi, ki bo posedala pred domom, pa sva bila skoraj edina gosta. Sledil je še spust pod sedežnico v dolino do Ljubelja in najina sobota se je izkazala zopet za prekrasen dan preživet v planinah. In še zlasti zato, ker sva  postopala na dokaj zahtevnem  brezpotju, ter zato, ker je ta prijetna dolina kar pozabljena od ljudi. In še kako nama paše, da še obstajajo predeli nekoristnega sveta, kjer se na osamljenih brezpotjih malo potrudiš in poiščeš pravo stezo, ki te popelje tja kamor srce hrepeni; malo gor in nato dol.