Capo d'Orlando

Na peti dan najinega potovanja po Siciliji sva prispela do res čudovite plaže, ki je bila za spremembo brez barvnih senčnikov, ležalnikov ter kopalcev. Seveda je za nekaj časa postala samo najina.

Če naju ne bi preganjal čas, ker je treba iti dalje, bi se tu zadržala in zdržala zelo dolgo, še zlasti ker je bil blizu camp z limonovci, bananovci in kilometri peščene plaže, ki tudi ni bila pretirano  obljudena.











Valovi Sredozemskega, oziroma Jonskega morja so butali v naravno ogrado iz skal, v zaliv pa so se prelivali popolnoma mirno. Res pravi mali raj. Predrznejši član najinega teama pa se je takole okopal v valovih Sredozemskega morja, ko se je neuspešno poskušal prebiti na odprto morje in tam zaplavati.

Ko sem pogumnega mornarja rešila iz valov sva pot nadaljevala po tej čudoviti obali dalje vse do Messine, mesta ki je najbližje celini.

Postanek ob takšnem ficusu je bil zelo dobrodošel v opoldanski pripeki. Objektiv fotoaparata ni mogel zajeti njegove veličine; celo oko ga ni moglo zajeti, ampak je begalo po veličastni krošnji sem in tja.  Ficus je namreč s svojimi vejami segal celo preko ceste in tvoril čudovit zelen tunel.

Med nasprotnima pasovoma avtoceste, ki vodi proti Messini je zelen pas oleandrov in palm na katerih se oko voznika prijetno odpočije.

Še malo je bilo mestnega vrveža in prebijanja preko mesta Messine od koder vozijo trajekti s Sicilije na celino in obratno. Kmalu sva se vkrcala na trajekt in zapuščala Sicilijo. Kljub visoki turistični sezoni ni bilo nekega odvečnega nereda ali čakanja na trajekt. Vse je potekalo veliko hitreje kot sva pričakovala.

Sicilija. Kakšen vtis je naredila na naju; kaj o njej povedat? Predvsem je zelo lepa, ponekod  malo divja, občasno preveč urejena za najin okus, vsekakor pa je  čudovito po njej potovati in se pogovarjati s prijaznimi in pridnimi ljudmi.

Ko se je trajekt odmikal od sicilijanske obale, naju je zajela rahla otožnost. To se nama dogaja vedno, ko zapuščava kraje v katerih se prijetno počutiva.
Zdelo se nama je kot da je najinega potovanja že konec, čeprav sva imela pred seboj še večino poti po celem italijanskem škornju prav do tja, kjer je Evropa potisnila v njega svojo nogo.









Za pot domov sva izbrala južni del Kalabrije in že takoj sanjala, kako bi kdaj v bližnji prihodnosti obiskala te visoke vrhove, za katere tokrat nimava dovolj časa.

Kmalu se je prvi dan na celini prevesil v večer poln vonja po morju in škrlatnih odtenkov neba. Kalabrija naju je spet lepo sprejela.

Po večernem plavanju in sprehodu ob sončnem zahodu pa so najine dnevne sanje prešle v svet pravih nočnih sanj, ki so nama okrepile telo in duha za vse izzive prihodnjega dne.

Cefalu

Do mesta Cefalu na severni strani Sicilje sva si izbrala cesto po notranjosti Sicilije, mimo manjših mest, mimo slikovitih plantaž oljk, vinogradov in prelepih posestev; najprej pa do Palerma. Tega pa sva namenoma občudovala le od daleč in sva se peljala le skozi njegovo predmestje, saj si mestne gužve nisva zaželela.

V notranjosti celine se Sicilija ponaša z neverjetno količino obdelanih nasadov oljk, vinske trte, pa tudi lubenic ter melon. Teh obdelanih površin je toliko, da ima človek občutek, da Sicilija zalaga celoten svet s svojimi dobrinami.
Kjerkoli sva se vozila, skoraj ni bilo kmetijske površine, ki ne bi bila obdelana.

Oleandrov je v teh krajih res neverjetno veliko. Povsod kamor pogledaš ali na neobdelanem svetu ali pa v urejenih nasadih. Običajno so tudi vhodi do posestev okrašeni s palmami ali oleandri. Pogosto vidiš oboje skupaj.

Na posameznih predelih, kjer je očitno stalen veter, pa so postavljene veterne elektrarne.

Veliko je bilo tudi takšnih bolj ali manj zanimivih skalnih izdankov.

Pred Palermom pa so bila mesta zasuta s smetmi, tako da sva se že vpraševala, če se je stavka smetarjev iz Neaplja razširila tudi bolj na jug Italije. Vendar zgleda, da je stavkal le ta okraj, kajti drugod je bilo dokaj čisto.

Nad mestom Cefalu se dviga strmo odsekan skalnat hrib. Pred mestom pa se razpostira kakšen kilometer dolga peščena plaža z vso potrebno infrastrukturo za dobro počutje kopalcev; torej tudi z nepogrešljivimi senčniki različnih barv in ležalniki.

Obhodila sva vso staro mesto, ugotovila, da sadje prodajajo tujcem po dvakratni ceni, ker sva kupila kilo zelo poceni hrušk takoj za nekim domačinom. Ko sva se čez kakšno uro vrnila nazaj po novo kilo slastnih hrušk, nama je trgovec postavil dvojno ceno in popustil šele takrat, ko sva ga spomnila, da sva pri njem prej kupila enake hruške pol ceneje. Pri najinem pohodu sva si kar dvakrat ohladila vroče noge v starodavni pralnici perila. Kakšen užitek!

Nazadnje je sledil še sprehod po glavnem mestnem pomolu in valobranu, ki je v tisti vročini služil predvsem kot  kopališče domačinov. Imelo naju je, da bi se jim pridružila, a sva se raje odločila za sladoled in nadaljevanje poti.

Mimo mesta San Stefano di Camastra, ki slovi po svoji keramiki, nisva odšla, dokler si nisva ogledala večine trgovin s keramiko. Veliko je bilo kiča, toda videla sva tudi simpatične izdelke, ki sva se jim zelo težko uprla, da niso končali med pestro prtljago v najinem avtomobilu. 

Dan pa sva zaključila na Capu de Orlando, prekrasnem  rtu na severni strani Sicilije.

Agrigento

 

 Brez ogleda slavne doline templjev pri mestu Agrigento pač ne gre, če se nahajaš na Siciliji. Sicer sva si že neštetokrat rekla, da vstopnine res ne bova več plačevala, pa sva jo kljub temu še tokrat. Ampak res zadnjič. 

 Zelo vroče in seveda zelo zgodovinsko dogajanje, naju je popeljalo nazaj v antični čas in kraj.

Pri tako visokih temperaturah, kot so bile sedaj, si je človek lahko samo zaželel takšnega doma.

Pri prečenju Sicilije na njenem najbolj zahodnem delu sva se ustavila še pri takšnem kamnolomu.Tu sva odkrila skrivnost velikih kamnitih opek in blokov, kako nastajajo. Iz takega kamna je zgrajena tudi večina lepih stavb na Siciliji.

Zelo zanimiva je tale skalca imenovana Scala dei Turchi, ki se nahaja ob zahodni obali Sicilije. Seveda je dostop do nje omogočen le preko kilometrov in kilometrov dolgih peščenih plaž, kjer verjetno zahtevajo vstopnino. Nisva preverjala. Želela sva nanjo stopiti po severni strani, kar naravnost od zgoraj navzdol. Pa ne bi bilo pametno zaradi zelo visoke, zračne in razgledne stene naravnost navzdol na belo skalo. Tako sva se zadovoljila le s fotografijo.

Muljasti vulkani

Navigacija tudi občasno odpove, tako ročna kot avtomatska. To se nama je zgodilo ponoči v mestu Patterno. Zvesto sva sledila kažipotom za izhod iz mesta, kar naenkrat pa sva se znašla v temni in sumljivi četrti blokov. Nekako smo vsi malo pod vplivom  starih sicilijansko mafijskih filmov in tako nehote pride v glavo asociacija o pištolah in mafijskih obračunih, zlasti če se nahajaš v temni četrti mesta. Nekako nama ni bilo všeč, da bi obstala v tej temni četrti zato sva poiskala Garmina in se z njegovo pomočjo uspešno prebila iz teme v svetlobo ter se odpeljala malo ven med polja oljk, ki pa so bila vsa ograjena. Samo en nasad  je imel cesto, ki se ni zapirala z vrati takoj ob glavni cesti, ampak je zelo slaba makadamska cesta  vodila med nasadom oljk nekam v notranjost. Cesta je bila ozka le za en avto, na obeh straneh pa visoka mreža, da se ni dalo avto postaviti malo stran s poti.Tam sva torej parkirala in lepo zaspala z upanjem, da te ceste to noč nihče ne bo več potreboval. Še malo, pa bi ratalo! Noč bi bila namreč skoraj idealno mirna, tudi zaspala sva prav elegantno zvita v najinem 'fičeku', če naju ne bi  prebudil avto, ki je želel po tistem kolovozu očitno naprej. Umaknila sva se mu in nadaljevala s spancem pravičnih, ki pa ga je na žalost kmalu bilo zopet konec. Očitno se je voznik bolj ustrašil naju, kot midva njega, ker sta kmalu pridrvela policista z utripajočo lučjo in naju lepo prijazno legitimirala ter poskušala malo izprašati (v italijanščini seveda). Midva sva seveda kot ponavadi razumela samo tisto, kar sva želela in niti besedice več. Zelo jasno sta pokazala, da se nahajava na zelo "dangeres" kraju na ta način, da  je eden z elegantno kretnjo pokazal na svojo pištolo in da tam ne moreva ostati. Za tem so naju napotili in pospremili kakšnih 30 km do varne avtoceste za mesto Enna.  Bilo je očitno, da sta tudi policaja prestrašena in da jima je kar odleglo, da imata opravka z zaspanima turistoma namesto s kakšnim resnejšim problemom. Ubogljivo sva se torej odpeljala dalje z mešanimi občutki: sicer zadovoljna, da jih skrbi za najino varnost a obenem bi jim bila bolj hvaležna, če bi naju pustili spati še kaki dve uri. Ob sončnem vzhodu se na potovanjih itak vedno sama zbudiva in velikokrat ljudje sploh ne opazijo, da so čez noč koga gostili na svojem zemljišču.

No in smo šli dalje dnevu nasproti, proti mestu Enna in dalje proti Agrigentu.
Pokrajina je bila v tem zgodnjem poletnem jutru prav lepo jesensko rjavo obarvana in  zelo prijetna za oko.
Tako, da sva bila na koncu še celo vesela za predčasno jutranje bujenje. Če bi se budila sama, bi te barvite jutranje impresije zamudila.

Policaji imajo torej tudi nedvomne zasluge, da sva že v prelepem in hladnem jutru (samo 30 stopinj C) našla pot do naslednje zanimivosti; muljastih vulkanov sredi polj blizu naselja Macatube di  Aragona.
Ležijo severno od mesta Agrigenta ali južno od mesta Aragona.

Te geološke zanimivosti ni bilo tako enostavno najti, ker pot do tja ni označena, dokler jih že ne zagledaš. Toda prijazen domačin, ki je znal nemško, naju je uspešno usmeril do teh vulkančkov.
Ravno nekaj takega sva si želela po dnevih pretirane gneče; jutro brez turističnega vrveža, brez parkirnin ter vstopnin za ogled  naravnih znamenitosti. Sicer vedno najdeva ali pa se znajdeva v takih koščkih našega planeta, tokrat pa sva imela s seboj knjigo z opisom mnogih geološko zanimivih točk v Italiji, ki sva jo prejela v dar ravno za to potovanje. Hvala ti, Marko! Res nama je ta knjiga močno polepšala dopust!

Najino navdušenje je bilo popolno.















Poslušati brbotanje plina, ki je izhajal iz vulkančkov in gledati male potočke blata, ki so se kot lava stekali navzdol, je bilo res enkratno.

Hodila sva od enega do drugega, jih poslušala in vzpodbujala, naj še malo bolj bruhajo. Nisva in nisva se mogla nagledati simpatičnih vulkančkov, blatnih brbotajočih luž in vseh mini oblik vlažnega blata, ki ga je vroče sonce sproti sušilo v sive plastične gmote in prah.

Posnela sva celo nekaj filmčkov z bruhajočimi vulkančki v glavni vlogi. Za ogled enega izmed njih

KLIKNI TUKAJ:  /video-muljasti-vulkan/

PA ŠE TUKAJ KLIKNI!--/video-vulkan-muljasti/ 

Pa fotografirala sva in fotografirala, da ni bilo konca. Bila sva res navdušena. Nekaj zato, ker sva ta pojav prvič videla v živo, nekaj pa, ker sva bila v naravi sama. Še vedno sva namreč popolnoma prepričana, da so najlepše samotne poti v naravi.

Taormina in Alcantra

Na vzhodni obali Sicilije sva se ustavila v markantnem mestecu Taormina. Vsaj s ceste se je videlo tako.

Sicer sva imela lep namen, da ne bova plačevala parkirnine raznim uradnim osebam in "Pepijem", ki samo navidezno čuvajo avtomobile, zato sva  v ta namen pustila avto dovolj daleč stran od mesta. No po uri pešačenja po strmi in razgreti serpetinasti cesti pri 40 stopinj celzija ali celo več, pa sva se premislila. Šla sva  nazaj po avto in se  lepo turistično odpeljala do mesta in pridno plačala parkirnino, tokrat le dva eura. 

Poleg oleandrov, opuncij in palm je bila tala markantna  bugenvilija, prav nepozabna.

Za spremembo ni bilo potrebno plačati vstopnine za ogled starega mesta ampak le za ogled amfiteatra in plačljiv je bil jasno tudi parkirni prostor. 

Staro mestno jedro je bilo polno turistov, zato sva raje odšla malo višje v prijazno vasico Castel Mola na vrhu strmega hriba. Domačini so tukaj izredno prijazni in nimaš vtisa, da jim je prva misel zaslužek. Prijazno so nama pomagali najti pošto, restavracijo, turistični urad in trgovino. Povsod so bili zelo prijazni in ustrežljivi.

Turističnega vrveža imava vedno kmalu dovolj in preveč zato sva za naslednji cilj izbrala geološko zelo zanimivo sotesko reke Alcantre.

 
Celotna soteska je prepredena s skladi kamenin, ki so ponekod pokončni, rombasti ali celo poševni. Res izredna kombinacija skladov kamenin.

Prekrasen naravni park je bil manj obiskan, oziroma večina ljudi se je gnetla na pesku ob rečici Alcantra ob koncu soteske, kjer so hladili svoje razgreta telesa. Sicer pri zunajnih temperaturah nad 40 stopinj cenzija, to tudi ni bilo nič neobičajnega.

V te čudovite rombaste sklade kamenin, se je ponekod zasadil tudi kakšen oleander.

Zanimiva je tudi steza, ki poteka po vrhu soteske. Na izpostavljenih mestih je seveda varovana in posamezne ploščadi imajo imena kot"sladki pogled" in če stopiš še korak dalje od varovane poti, je res enkraten pogled na dno soteske.

Neverjetni skladi kamenin so bili vloženi v različnih oblikah in položajih.

Midva pa sva si privoščila varianto hoje po soteski med kamenji in lepo zavarovana z ribiškimi hlačami.Kar spet potrjuje neverjetno domiselnost, iztržiti eure od turistov. Kaj vse si bodo še izmislili? Ugotovila sva, da sva marsikaj plačala samo zato, ker sva bila presenečena nad domislico in pač misliš, da ponudba obsega nekaj izredno posebnega. V bistvu pa sploh ne, saj je vsa ponudba kot lepo zavito darilo v prekrasen papir. Darilo pa je itak samo narava ali pa zgodovina. Italijani so res neverjetni, vse znajo pretvoriti v denar.