Po pristanku letala v bližini mesta Catania, naju je že skoraj čakal "rent a carov" avtek FIAT 500, s katerim bova nadaljevala pot do doma. Takoj sva bila vržena v vroč siciljanski promet. To pomeni, da semaforjev na križiščih ni, da o krožiščih sploh ne govorimo. Sicer vse teče lepo usklajeno v čudovitem neredu, ki pa je pravzaprav nek red. Tudi trojne ali četverne prometne 'zadrge' lepo stečejo, ker se vozniki medsebojno spoštujejo. Pač hupa je stalno pri roki in če se želiš kam pripeljati, je to potrebno na vljuden način nakazati. Nobeden se ne razburja, vse je normalno četudi je križišče v kaosu avtomobilov, v naslednjem trenutku pa zopet popolnoma izpraznjeno. Pa imajo menda manj avtomobilskih nesreč kot pri nas v Sloveniji, kjer naj bi vladal trden red, vsaj od 01.07.2011 dalje z novim prometnim zakonom.
Prva pot po Siciliji je naju vodila na Etno, ki se je v neposredni bližini dvigovala v hladne višave dobrih tritisočih metrov. Morska obala na vzhodni strani Sicilije je nakazovala, da se je lava davnih časih lepo ohlajala v morju.
Obalo sva le ogledovala, časa za kopanje pa si nisva vzela. Sva imela v preteklih dnevih več kot dovolj morja.
Opremljena sva bila klasično; z dovolj natančnim zemljevidom Sicilije, da sva lahko našla najprimernejši dostop navzgor do koder je pač z avtom mogoče.
Na pobočju Etne na vzhodni strani sva videla ogromno dreves pravega kostanja, kako fajn bi ga bilo tu nabrat.
Po uskladitvi z siciljanskimi kažipoti na križiščih sva v popoldnevu le prispela do izhodišča na Etno.
Takoj sva se seznanila z neverjetno visokimi cenami pristojbine za gondolo ter terensko vozilo, ki popelje turiste precej visoko pod Etno. Italijani res znajo dobro iztržiti vse svoje naravne in zgodovinske danosti.
Vzela sva pot pod noge in upala , da bova lahko prišla do samega vršnega kraterja na 3200 m.
Barvitost narave tu je res prekrasna. Čudovite so barve malih rožnih grmov, druge vegetacije tu ni.
Drugače pa je vse tako kot na luni menda.
In gremo dalje proti vrhu.
In bilo je spet lepo, ker sva iskala samo najine poti, pa čeprav se je droben vulkanski prah z vsakim korakom bolj nabiral v najinih čevljih, nama plezal po gubah na koži višje in višje. Na koncu je zlezel tudi tja, kjer ga najmanj pričakuješ. Skratka; bila sva prašna od glave do pet, a zadovoljna.
Na 2800 m nadmorske višine sva zagledala snežne zaplate, ki so bile pokrite z žlindro in začela dojemati, da če je to letošnji sneg, potem je Etna pred kratkim malo bolj oživela in na sveže pokrila sneg s svojimi toplimi izbljuvki.
Najina razmišljanja so bila pravilna. Na 3000m nadmorske višine sva prišla pred ograjo, na kateri je pisalo, da je pot dalje prepovedana in tudi oglobena, za neposlušneže. Nisva bila navdušena nad tem, da bi plačevala kazni in še manj nad tem, da ne bova stopila na vrh, toda pogovor z enim od razburjenih varnostnikov naju je prepričal, da je dostop prepovedan. Tudi geologu Lojzu, ki se je zaman skliceval na svojo strokovnost in znanstveno radovednost in na vse domnevne italijanske strokovne veze in poznanstva. Basta! Vzpona na vrh ne bo!
Pred dvema dnevoma se je namreč Etna zopet prebudila in nametala lavo na to kočico, ki je zadnja postojanka pred vrhom. Do sem tudi vozijo s terenskimi vozili tiste obiskovalce, ki se ne odločijo poti opraviti peš. Tudi naju so prisilili, da sva to vožnjo plačala, čeprav je nisva potrebovala in je tudi nisva izkoristila.
Torej sva morala biti zadovoljna z 3000 m nadmorske višine in z ogledom stranskih kraterjev.
Kljub močnemu vetru je na 3000 m nadmorske višine ali par metrov več, potrebno zabeležiti tudi ta obisk.
Še en pogled z vrha enega od stranskih kraterjev proti dolini in morju. Veličastno.
Pod kepo lave sva našla tudi nekaj življenja, pikapolonice so se očitno skrivale pred vetrom in grele pred mrzlim zrakom...
Obhodila sva vse možne stranske kraterje in ostal nama je še eden.
Na obodu kraterja se je še rahlo kadilo ven, pa sva rekla, da greva pogledat bližje. Kar naenkrat je postalo malo toplo okoli naju, potipala sva tla in bila so dokaj topla. Čez nekaj korakov sva zopet potipala kamenje na tleh in je bilo zelo vroče in še par metrov dalje pa zelooo vroče. In tako naju je minila želja, da bi šla bližje, tu spodaj se je nekaj dogajalo, pa tudi najinim čevljem ter predvsem podplatom je bilo pošteno vroče. Je že nastajal vonj po žgani gumi
.
In zopet vrh Etne z druge strani doline.
In potem sva odšla navzdol do koče in zelenih barv naravnega okolja.
Tukaj se lepo vidi sled zadnjega izbruha lave, preko katere je bilo potrebno na novo trasirati in otrditi cesto.
Buldožerje sva videla v stalni pripravljenosti.
Zvečer se je zelo jasno videlo, da se res kadi ven...
Brez ogleda slavne doline templjev pri mestu Agrigento pač ne gre, če se nahajaš na Siciliji. Sicer sva si že neštetokrat rekla, da vstopnine res ne bova več plačevala, pa sva jo kljub temu še tokrat. Ampak res zadnjič. 
Zelo vroče in seveda zelo zgodovinsko dogajanje, naju je popeljalo nazaj v antični čas in kraj.
Pri prečenju Sicilije na njenem najbolj zahodnem delu sva se ustavila še pri takšnem kamnolomu.Tu sva odkrila skrivnost velikih kamnitih opek in blokov, kako nastajajo. Iz takega kamna je zgrajena tudi večina lepih stavb na Siciliji.
Zelo zanimiva je tale skalca imenovana Scala dei Turchi, ki se nahaja ob zahodni obali Sicilije. Seveda je dostop do nje omogočen le preko kilometrov in kilometrov dolgih peščenih plaž, kjer verjetno zahtevajo vstopnino. Nisva preverjala. Želela sva nanjo stopiti po severni strani, kar naravnost od zgoraj navzdol. Pa ne bi bilo pametno zaradi zelo visoke, zračne in razgledne stene naravnost navzdol na belo skalo. Tako sva se zadovoljila le s fotografijo.
Objave
