ponedeljek, 18. julij 2011

San Marino-Trieste

V današnjem jutru nama je sončni vzhod zažarel v vseh barvah sonca. Po običajnem zgodnjem jutranjem obisku plaže in vseh nujnih jutranjih opravilih sva tudi tokrat zgodaj krenila na pot.

Že potujeva po srednjem delu Italije in na plantažah sedaj prevladujejo češnjeva drevesa, hruške ter vinogradi in seveda nepogrešljive oljke.

V ravnini z malimi griči se že od daleč opazi skalnat hrib s trdnjavami na vrhu. San Marino.
Lojze si je želel videti San Marino. Že od nekdaj, ko je še v osnovni šoli s prstom šaril po atlasu sveta in sanjal o svojih bodočih potovanjih, je bil San Marino točka, kjer se mu je prst pogosto ustavil. Pa sva njegove sanje končno tudi uresničila: ustavila sva se še tu.


Kmalu se je izkazalo, da je San Marino vreden ogleda. Celo tako naju je prevzel, da še zadnjič plačava
sicer nizko, a vendarle vstopnino za ogled trdnjave in stolpov.

Ko si ogledujem trdnjave vedno pomislim na to, kako so jih le gradili pred tisočletjem. Brez strojev, samo s človeško močjo. Zgleda, da smo ljudje postajali s časom vedno bolj nebogljeni in ozko usmerjeni tako po umu kot po telesu.


San Marino je navdušil v vseh pogledih. Je kaj videti in da se kaj doživeti. Poleg tega pa je tu davčna oaza in cene izdelkov so vsaj 40 odstotkov nižje kot v Italiji. Kupiti pa se da praktično vse, kajti glede na miniaturnost države sva videla ogromno trgovin v katerih so prodajali vse od orožja do porcelana pa od diamantov do cementa. Ni da ni. Tudi naju je premamilo, da sva kupila nekaj uporabnih predmetov, pa še bencin sva dotočila po precej nižji ceni. Žal nama je bilo, da sva to že prej morala tankati po bistveno višji ceni.


Takšna pa je registerska tablica v tej državi. Videla sva jih že prej po Italiji, le prepoznala jih nisva.

Z vrha San Marina pa lahko pogled objame vso državo, pa vse naprej prav do bližnjega morja. Res je lepo.

 Počasi sva zapustila lepi San Marino in se podala naprej v Padsko nižino.


Da se nahajava že v severni Italiji se opazi tudi po temperaturah ozračja; ni več tiste južne toplote, ki naju je obilno zalagala v prejšnih dneh.


Zato si poiščeva še nekaj sončnih žarkov; seveda tudi tokrat na mivkasti plaži, kako bi sploh drugače bilo možno.


Navadila sva se je že in kot zanimivost naj povem, da imajo na teh plažah table s stopnjo nevarnosti in čuvaje, ki opozarjajo kopalce pred nevarnostmi. Ne pred morskimi psi v morju, kot sva to videla na Floridi in na Bahamih, ampak pred vetrom. In res ko piha veter z obale na morje, je pogosto tako močan, da nosi mivko po zraku v takšnih količinah, da se kakšen meter do dva nad zemljo naredi pravi oblak prahu, ki zgleda kot oblak megle. Ko se znajdeš v takem oblaku imaš mivko povsod. Med prsti, v laseh, v ušesih, v nosu in tudi v ustih ni nič neobičajnega. Pač malo ti zahrešči med zobmi.

Za zadnjo noč najinega potovanja sva si izbrala zelo prijeten camp nad Benetkami pri mestu Caorle. Zopet sva taborila med visokimi borovci kot pri nas na jadranskih otokih. Camp je bil zelo prijeten, polno malih potovalnih šotorčkov je bilo poleg naju. Bil je tudi zelo urejen camp z neomejeno količino tople vode v sanitarijah.

Preden pa sva našla ta camp pa sva obiskala tudi dva velika in lepa campa v bližini, kjer so zaračunavali najmanj za dve nočitvi, četudi je kdo potreboval prostor le za eno noč. Kaj takšnega tudi še nisva nikoli ne doživela ne slišala o tem, zato nama je že grozilo, da bova še eno noč prespala v avtu, saj takega oderuštva iz moralnih razlogov nikoli ne podpirava.

In zadnji dan najinega potovanja je bil tu. Bilo je lepo, nepozabno, pestro in zopet zelo doživeto. Potovala sva z jadrnico, avionom, trajektom in avtom in malo je manjkalo, da se ne bi pripeljala domov še z vlakom, ki se ustavi tudi v naši vasi. Tak je bil tudi prvotni načrt poti. Pa se je sin odločil, da naju želi takoj videti in je v ta namen prišel po naju v Trst. Tudi prav. Vlak torej še naprej ostaja najin skrit adut, ki ga uporabiva vedno, ko je to možno.

Kaj reči o najini celotni poti? Začela sva dobro, vmes je bilo super, končala sva zadovoljna in nasičena vtisov. Teh 22 dni je potekalo tako zanimivo in pestro, da je nama jasno, da organiziranih potovanj z animatorji (še?) ne potrebujeva.

nedelja, 17. julij 2011

Gargano

Sklenila sva, da se bova vračala domov po vzhodni italijanski obali in da ne bova uporabljala avtocest, če ne bo nujno. Ko sva se izkrcala na celini, sva torej po nekaj kilometrih zapustila avtocesto in se podala po južni strani Kalabrije, da si ogledava tisti del obale, ki si ga z jadrnice nismo ogledali, saj smo jadrali predaleč stran.
Kalabrija je zelo podobna Siciliji. Vsaj na prvi pogled se mi je zdelo tako. Ob cesti so si sledila zopet neskončna polja oljk, vinogradov in breskev. Vse lepo obdelano, večjih zapuščenih površin ni videti nikjer.
Po prijetni vožnji skozi manj naseljene predele sva se občasno ustavila, ko sva videla kaj zanimivega ali kaj koristnega. Še posebej sva bila vedno vesela kakšnega izvira hladne pitne vode, kjer sva si vedno natočila nekaj plastenk. Z vodo na celi poti ni bilo težav. Skoraj v vsaki vasi ali mestu so lepo izdelani javni vodnjaki, kjer se lahko odžejaš.
Počasi sva se torej premikala skozi raznoliko pokrajino in tako kmalu prispela do velikega mesta.




Mesto Taranto je največje mesto v velikem tarantskem zalivu. Verjetno skriva svoje skrivnosti zato sva jih šla poiskat. Kar tako, po instinktu, brez turističnih informacij. Po navadi nama to zadostuje, da najdeva vse, kar se nama zdi vredno ogleda. Redko se zgodi, da kaj spregledava.




In res; našla sva polno takih ozkih uličic, ki so se zopet prepletale v mali labirint.Tokrat jih nisva šla raziskovat.
A tako ozke ulice, kot je ta, pa ne vidiš pogosto. In takih je bilo kar nekaj.




















Mala posebnost se nama je zdel tudi  dvižni most, ki povezuje stari del mesta z novim. Ima zamreženo ograjo, na kateri pa je priklenjeno veliko število ključavnic, obešenk. Na vsaki od njih sta zapisani dve imeni: moško in žensko. Ni bilo potrebno dosti domišljije, da sva ugotovila njihov pomen.  Takoj sva si zamislila, da so s ključavnicami zaklenili svoja srca in svojo obljubo po zvestobi mornarji, ki so odšli na negotovo morsko potovanje ter dekleta, ki so ostala doma. Ključ pa so verjetno vrgli v morje, da bo obljuba držala na večno. Lep običaj, ki očitno še živi, saj so bile vidne tudi sveže ključavnice, ki so pred kratkim zaklenile dvoje zaljubljenih src. Ko bova naslednjič tukaj, bova tudi midva tukaj pustila svojo ključavnico.

Mesta niso samo bleščeče lepa in čista, nekatere mestne četrti odsevajo revno življenje ljudi na obrobju družbe. V Italiji je glede tega podobno kot v katerem koli delu sveta.



















Vedno znova so me fascinirale neverjetne velikosti in količina obdelovalnih površin z nasadi.V tem delu Italije so prevladovali nasadi breskev, paradižnika, paprike ter še vedno oljke in vinogradi. Zemlja je peščena; kot da bi rastline rastle iz mivke. In nasadom so sledile dolge mivkaste plaže, tem je sledilo mesto in zopet nasad, plaža.....Taka je italijanska obala ob Jadranskem morju.





Malo sva pokukala tudi v Pescaro, seveda stari del mesta in se ohladila v neverjetni pripeki, še vedno dobrih 40 stopinj celzija. Mesto  Pescara je bilo za spremembo bolj živahno, toda tipično pristaniško mesto saj od tu vodijo številne trajektne linije po Jadranskem morju.











V javnem vodnjaku se mnogi domačini ne samo napijejo, ampak tudi ohladijo. Za domačini nisva prav nič zaostajala. Obnašala sva se enako sproščeno kot oni, ali pa še bolj.




































Ob obali Italije so se kar vrstila manjša turistična mesteca. Kot zanimivost sva opazila tale pristan, ki je hrati klanec za vlačenje čolnov na kopno. Na obali pa so v ta namen še leseni ročni vitli.













Po pridni vožnji po avtocesti in nabiranju kilometrov po za naju neprivlačni ravnini Italije, sva si nato zopet vzela čas za hribovje polotoka Gargano. To je zopet prekrasna oaza hribov, lepih plaž in malih mestec ob Jadranskem morju.

Gargano je velik polotok, ki ga na zemljevidu Italije opaziš takoj, ker zgleda kot štrcelj odlomljene veje, ki sega malo bolj v morje. Slovi po naravnem parku v gorovju svoje notranjosti in res lepih plažah ob morju.












Za počitek v tem vročem dnevu sva si zopet izbrala prekrasno posebno plažo. Nad plažo je visel ogromen skalnat blok in ker sva bila tam očitna samo midva, ki sva takih situacij vajena in sva takrat ocenila, da se še ne bo zrušil na naju, sva v tistem delu lahko  plažo uživala sama. Izkušnje včasih res koristijo.


















Jadransko morje je ob italijanski strani nanosilo neverjetne količine mivke, ki se razprostira kilometre in kilometre.Tako mivkasto plažo prekine le mesto ali pa plantaža oljk ali drugih kulturnih rastlin. Kolikor kilometrov dolga je plaža, toliko kilometrov avtov je ob cesti in toliko kilometrov kopalcev eden poleg drugega pod senčniki. Vsaj zdelo se mi je tako.Vedno znova sem se čudila od kod se je vzelo takšno število ljudi. Prepotovala sva čez 1500 kilometrov po tej strani Italije in če ni bilo mesta ob obali je bila gotovo plaža polna ljudmi. Neverjetno.

In tudi midva sva preiskušala italijanske plaže, vendar sva vedno s težavo poiskala takšne, kjer ni bilo pretiranega navdušenja ljudi, za njih. Včasih je bil dostop možen le po morju ali pa so bile vmes kakšne skale  za preplezat ali pa je nad plažo visel kak skalnat blok.


























In na tak način sva odkrila marsikaj lepega kot so npr. takile vložki trdih kamenin....to so roženci iz katerih so stara ljudstva delala rezila za vsakdanjo gospodinjsko, lovsko ali vojaško uporabo. Da je to res ostra kamenina, je postalo jasno, ko se je Lojze pojavil z dvema lepima rožencema in krvavimi rokami.

petek, 15. julij 2011

Capo d'Orlando

Na peti dan najinega potovanja po Siciliji sva prispela do res čudovite plaže, ki je bila za spremembo brez barvnih senčnikov, ležalnikov ter kopalcev. Seveda je za nekaj časa postala samo najina.

Če naju ne bi preganjal čas, ker je treba iti dalje, bi se tu zadržala in zdržala zelo dolgo, še zlasti ker je bil blizu camp z limonovci, bananovci in kilometri peščene plaže, ki tudi ni bila pretirano  obljudena.











Valovi Sredozemskega, oziroma Jonskega morja so butali v naravno ogrado iz skal, v zaliv pa so se prelivali popolnoma mirno. Res pravi mali raj. Predrznejši član najinega teama pa se je takole okopal v valovih Sredozemskega morja, ko se je neuspešno poskušal prebiti na odprto morje in tam zaplavati.


Ko sem pogumnega mornarja rešila iz valov sva pot nadaljevala po tej čudoviti obali dalje vse do Messine, mesta ki je najbližje celini.













Postanek ob takšnem ficusu je bil zelo dobrodošel v opoldanski pripeki. Objektiv fotoaparata ni mogel zajeti njegove veličine; celo oko ga ni moglo zajeti, ampak je begalo po veličastni krošnji sem in tja.  Ficus je namreč s svojimi vejami segal celo preko ceste in tvoril čudovit zelen tunel.

















Med nasprotnima pasovoma avtoceste, ki vodi proti Messini je zelen pas oleandrov in palm na katerih se oko voznika prijetno odpočije.













Še malo je bilo mestnega vrveža in prebijanja preko mesta Messine od koder vozijo trajekti s Sicilije na celino in obratno. Kmalu sva se vkrcala na trajekt in zapuščala Sicilijo. Kljub visoki turistični sezoni ni bilo nekega odvečnega nereda ali čakanja na trajekt. Vse je potekalo veliko hitreje kot sva pričakovala.










Sicilija. Kakšen vtis je naredila na naju; kaj o njej povedat? Predvsem je zelo lepa, ponekod  malo divja, občasno preveč urejena za najin okus, vsekakor pa je  čudovito po njej potovati in se pogovarjati s prijaznimi in pridnimi ljudmi.

Ko se je trajekt odmikal od sicilijanske obale, naju je zajela rahla otožnost. To se nama dogaja vedno, ko zapuščava kraje v katerih se prijetno počutiva.
Zdelo se nama je kot da je najinega potovanja že konec, čeprav sva imela pred seboj še večino poti po celem italijanskem škornju prav do tja, kjer je Evropa potisnila v njega svojo nogo.









Za pot domov sva izbrala južni del Kalabrije in že takoj sanjala, kako bi kdaj v bližnji prihodnosti obiskala te visoke vrhove, za katere tokrat nimava dovolj časa.

Kmalu se je prvi dan na celini prevesil v večer poln vonja po morju in škrlatnih odtenkov neba. Kalabrija naju je spet lepo sprejela.
Po večernem plavanju in sprehodu ob sončnem zahodu pa so najine dnevne sanje prešle v svet pravih nočnih sanj, ki so nama okrepile telo in duha za vse izzive prihodnjega dne.

četrtek, 14. julij 2011

Cefalu

Do mesta Cefalu na severni strani Sicilje sva si izbrala cesto po notranjosti Sicilije, mimo manjših mest, mimo slikovitih plantaž oljk, vinogradov in prelepih posestev; najprej pa do Palerma. Tega pa sva namenoma občudovala le od daleč in sva se peljala le skozi njegovo predmestje, saj si mestne gužve nisva zaželela.

V notranjosti celine se Sicilija ponaša z neverjetno količino obdelanih nasadov oljk, vinske trte, pa tudi lubenic ter melon. Teh obdelanih površin je toliko, da ima človek občutek, da Sicilija zalaga celoten svet s svojimi dobrinami.
Kjerkoli sva se vozila, skoraj ni bilo kmetijske površine, ki ne bi bila obdelana.

Oleandrov je v teh krajih res neverjetno veliko. Povsod kamor pogledaš ali na neobdelanem svetu ali pa v urejenih nasadih. Običajno so tudi vhodi do posestev okrašeni s palmami ali oleandri. Pogosto vidiš oboje skupaj.

Na posameznih predelih, kjer je očitno stalen veter, pa so postavljene veterne elektrarne.

Veliko je bilo tudi takšnih bolj ali manj zanimivih skalnih izdankov.
Pred Palermom pa so bila mesta zasuta s smetmi, tako da sva se že vpraševala, če se je stavka smetarjev iz Neaplja razširila tudi bolj na jug Italije. Vendar zgleda, da je stavkal le ta okraj, kajti drugod je bilo dokaj čisto.
Nad mestom Cefalu se dviga strmo odsekan skalnat hrib. Pred mestom pa se razpostira kakšen kilometer dolga peščena plaža z vso potrebno infrastrukturo za dobro počutje kopalcev; torej tudi z nepogrešljivimi senčniki različnih barv in ležalniki.

Obhodila sva vso staro mesto, ugotovila, da sadje prodajajo tujcem po dvakratni ceni, ker sva kupila kilo zelo poceni hrušk takoj za nekim domačinom. Ko sva se čez kakšno uro vrnila nazaj po novo kilo slastnih hrušk, nama je trgovec postavil dvojno ceno in popustil šele takrat, ko sva ga spomnila, da sva pri njem prej kupila enake hruške pol ceneje. Pri najinem pohodu sva si kar dvakrat ohladila vroče noge v starodavni pralnici perila. Kakšen užitek!
Nazadnje je sledil še sprehod po glavnem mestnem pomolu in valobranu, ki je v tisti vročini služil predvsem kot  kopališče domačinov. Imelo naju je, da bi se jim pridružila, a sva se raje odločila za sladoled in nadaljevanje poti.

Mimo mesta San Stefano di Camastra, ki slovi po svoji keramiki, nisva odšla, dokler si nisva ogledala večine trgovin s keramiko. Veliko je bilo kiča, toda videla sva tudi simpatične izdelke, ki sva se jim zelo težko uprla, da niso končali med pestro prtljago v najinem avtomobilu. 

Dan pa sva zaključila na Capu de Orlando, prekrasnem  rtu na severni strani Sicilije.