Na Malto! Crotone

 

Jutro se je pričelo prav razburljivo: prijela je riba! in to velika! Špulca na ribiški palici je pretresljivo zabrnela v jutranji tišini, ko so se zelo na hitro odvijali metri ribiške vrvice. Preden je Vlado uspel preklopit iz sanjskega sveta v razburjivo situacijo, se je odvilo skoraj vseh tristo metrov vrvice. Nato se je začelo obdobje, za katerega živi vsak pravi ribič; utrujanje velike ribe, ki se je borila za svoje življenje nekje v globinah Jonskega morja. Malo navijat vrvico, pa spet popuščat, pa navijat, pa popuščat...potem ocenjevat kako je težka...pripravit velik kavelj, da jo potegnemo ven.... kakih 50 kg ima najmanj...kaj bomo pa z njo?..spet popuščat...hladilnik je premali...še malo, pa jo bomo videli, le še 30 m ...palica je čisto ukrivljena...potem pa .....ssssssssrrrrrkkkkkkk.......

.... in riba je ostala v globini, z vabo med zobmi in dolgo vrvico, ki ji gleda iz ust....

Vlado se ne da; pripravi novo vabo jo spusti in gre spat nazaj k Idi. Čez kakšno uro se zgodba ponovi. Riba, ki prime, je sicer manjša, a še vedno prevelika. Torej danes 2x SKORAJ! Napredujemo! 

Nekaj časa še jadramo, nato pa je vetra premalo in ne dosegamo tistih štirih vozlov hitrosti, zato uporabimo spet motor. Pred obalo smo opazili nekaj raziskovalnih ploščadi; glede na stolp domnevamo, da vrtajo v morsko dno in verjetno iščejo ležišča nafte ali zemeljskega plina. Ob tej ploščadi je očitno tudi preskrbovalna ladja.

Pa smo prispeli. Potrebno je najti le še primeren vez. Za začetek smo se zasidrali pred starim valobranom - nasproti mestne plaže, se odpočili in okopali. Potem smo se zapeljali do mestne marine, kjer smo tudi prenočili. 

Za valobranom je veliko prostora in mirno morje.

Mesto pa je slikovito.

Dovolj zanimivo, da se splača sprehoditi po njegovih ulicah, kar smo tudi storili. Seveda smo nabavili tudi nove vabe in dovolj kvalitetne vrvice, da naslednja riba nima več toliko možnosti, da pobegne.

Z Bredo pred spanjem še opraviva obvezen večerni sprehod, tokrat samo po dolgem valobranu.

Naredili smo več kot 70 M, nekaj z motorjem.

Dan sedmi: lepo je tudi brez ribe na palubi

Na Malto! Santa Maria di Leuca

Takole idilično je torej v marini, ki se nahaja na peti italijanskega škornja in ima zato strateško pomembno mesto za jadralce. Od tu do grških Jonskih otokov ni več daleč, blizu je Sicilija, pa če potegneš še naprej je Sardinija pa ....Gibraltar...Skratka ne moreš mimo tega, da ne bi razmišljal o tem, koliko morja je še na voljo za jadranje.

Zjutraj sva se odločila, da se še enkrat povzpneva do svetilnika in si šele nato ogledava mesto, ki se sicer razpoteza na drugo stran marine. Pred dvojnimi stopnicami, ki vodijo do vrha je spominska plošča na kateri je poleg zaslužnega moža vklesan še reliefni pogled na južne italijanske pokrajine od polotoka Gargano do pete škornja, kjer se trenutno nahajamo.

Do svetilnika vodijo torej dvojne kamnite stopnice, ki so lepo umeščene v naravno okolje. Na obeh straneh stopnic so vidne terase, ki so bile včasih očitno urejene v prijetne parke z velikimi senčnatimi drevesi, sedaj pa je to že nekaj časa na žalost zanemarjeno.

Med obema stopniščema so bazenčki s sladko vodo, ki se v slapu pretaka od vrha stopnic do vznožja, kjer se skozi naravno votlino izliva v morje. Velike količine vode od vrha spustijo le ob največjih praznikih, drugače pa le toliko, da so bazenčki vedno polni.

Takole pa je ob svetilniku podnevi. Na stebru je seveda kip ženske, po kateri je dobil kraj ime in velika papeška katedrala s spremljajočimi objekti. Pred katedralo pa naju je presenetil kip trenutno aktivnega papeža v naravni velikosti. Kaj to pomeni ne vem, naju pa je začudilo, da je dobil kip še za časa svojega življenja in preden je storil kaj veličastnega, da bi si ga zaslužil.Vsaj midva ne veva za njegove izredne zasluge na kateremkoli področju - morda mu zaradi neinformiranosti delava krivico. Bom to še preveril ob prvi priložnosti!

Tudi samo mesto se nama je zdelo zelo turistično in mondeno - nekako tako, kot je naša Opatija. Veliko dvorcev ,vil in hotelov različnih slogov in različno ohranjenih. Vsi pa so zelo okusno in nevpadljivo umeščeni v prostor.

Nama so všeč takšni starejši. Pravzaprav pa kakšne ultra moderne arhitekturne stvaritve v Leuci nisva opazila.

Tukaj bi pa tudi midva našla kaj po svojem okusu. Tale hišica nama je zelo simpatična. Dovolj majhna z vsem kar premorejo veliki.

Ulica ob morju je zelo slikovita in prijetno se je po njej sprehajat. Še posebej zjutraj ali pozno popoldan, ko še ni tistih prijetnih 40, ko je bolje biti v debeli senci ali na morju.

Kako lahko ostane stavba in ograja tako zelo bela? Verjetno je tukaj res zelo čist zrak in malo prometa motornih vozil. Lepo.

In nad mestom še star stražni stolp. Nemi spomin na čase, ko se je zgodovina Sredozemlja pisala zelo ognjevito in odločno.

Zaradi tehničnih težav ( potrebno je bilo nabaviti in zamenjati cev povratnega voda za gorivo na motorju ) smo šele ob 18.30 izpluli proti naslednjemu cilju. Crotone leži na drugi strani velikega Tarantskega zaliva, ki ga bomo prečili in pristali blizu prstov na velikem škornju. Torej nas čaka okrog 70 M pretežno nočnega jadranja.

Sonce zahaja za obzorjem nad mirnim morjem, piha nam rahel veter SE (170 - 180) in dosegamo
od 3 do 3,5 vozle. Ob 21.30 nam veter upade in motoriramo do 23.15, ko veter spet naraste na 9 KN in lahko spet jadramo s hitrostjo med 4 in 5 vozli.

Dan šesti: lepo in zelo zanimivo

Na Malto! - Otranto in Santa Maria di Leuca (na peti italijanskega škornja!)

Takole je bila naša Sara skrita za petimi ribiškimi ladjami, ki so bile bočno vezane za valobranom. Bilo je potrebno kar nekaj mornarske spretnosti vsakič, ko smo šli na obalo ali se vračali domov. Ampak taka rekreacija nam je dobrodošla, ker nam na jadrnici manjka tistega gibanja, ki smo ga vajeni takrat, ko nismo na morju.

Vlado je šel spet 'pozdravit luško birokracijo', kar je pomenilo, da imamo dovolj časa za ogled mesta. Najprej je seveda potrebno pregledat jadrnice. To je nama z Bredo vedno zanimivo. Vsaka je edinstvena po videzu in opremi, zato jih je lepo opazovat, malo pokomentirat njihovo pojavo ali opremo ter si zapomniti morebitne dobre rešitve, ki bi se jih dalo uporabit na najini Tabiti. Včasih pa na takih sprehodih srečaš tudi jadralske znance ali celo prijatelje. Tokrat seveda nisva pričakovala, da bi srečala kakega znanca, a lahko bi se zgodilo tudi to. Jih poznava nekaj, ki vsako leto zajadrajo do Grčije in tam preživijo glavnino poletja. Pravijo, da je to dežela, ki je jadralcem bolj naklonjena kot Hrvaška ali Italija. Bo treba kmalu tudi to preverit.

Tudi Otranto ima impozantno mestno trdnjavo, ki je vredna ogleda.

Je treba okrog nje, pa se ti zazdi še veličastnejša, neuničlljiva; vsaj takrat, ko je bila zgrajena in v polni funkciji.

Okoli trdnjave je dvojno obzidje in vmes jarek, čez katerega so zdaj fiksni mostovi - včasih so bili verjetno dvižni, ali pa vsaj drugačni kot so zdaj. Res fascinantno!

Pa sva našla tudi stari kamniti most in glavni vhod v trdnjavo proti kateremu letijo beli stoli. Poteka namreč razstava del gospoda Salvadorja Dalija. Škoda, da jo odprejo šele proti večeru. Sicer sem si jo v Amsterdamu enkrat že ogledal, pa bi šel gledat njegove lepe ure in druge stvaritve tudi tokrat. Dalija nimam nikoli dovolj.

Pogled nazaj proti enemu od sidrišč nama je bil prav všeč. Nič ni manjkalo tej idili. Tudi temperatura je že bila primerna - okrog 40 st. Celzija, kar je ob morju zelo prijetno če pihlja vsaj malo vetra. In pihalo je ravno prav.

Pogled proti vhodu v zaliv je razkril, da zunaj veter že raste proti tisti jakosti, ko jadralce že vabi ven na morje. Se bo treba počasi vrniti. Tudi mi bomo kmalu izpluli.

Vendar še imava nekaj časa in greva naprej. Prvi kopalci se že namakajo in zbirajo zalogo D vitamina za slabe dni.

Takšna debela senca s klopco je tukaj pravi luksuz, ki se ga splača obdržati, če ga že imaš.

Nekaterim pa je bolj všeč mestna plaža z razkošjem mivke in pisanimi senčniki in  udobnimi ležalniki. Pa hladna pijača, kakšen sladoled in živ klepet v skupinah v vodi ali na vroči mivki. Vsak po svoje; midva sva si kupila dva velika in slastna sladoleda in sva z njim v roki bosa čofotala po mokrem obalnem pesku mimo tega živ-žava.

To bugenvilijo je pa bilo treba slikat. Nama doma ni tako dobro uspevala. Tudi na našo klimo je na žalost nisva uspela navadit, tako da je nimava več. Mogoče spet kdaj. Zato pa jih rada opazujeva ob morju.

Valobran je tukaj zelo visok, tako da ne bi vedel kaj se dogaja na odprtem morju, če ne bi pogledal skozi ta simpatičen prehod.

Zraven prehoda pa stoji veliko sidro, na katerem so se zelo radi fotografirali otroci in tudi vsi tisti, ki smo obdržali otroška srca :-)

Vsi takšni smo tudi splezali na vrh valobrana, se sprehodili po njem in bili za trud nagrajeni z veličastnim pogledom sem -  in tudi tja.

Ob 14. uri smo izpluli in takoj s polnimi jadri zajadrali z neugodnim in spremenljivim vetrom v krmo (N, NW) od 12 do 16 KN. Veter smo raje lovili v polkrmo, kar pa je pomenilo plovbo izven kurza in neugodno valjanje na morju 3.

 Pozno popoldan smo že od daleč ugledali svetilnik, ki je označeval naš današnji cilj.

 
V SMD Leuco smo prispeli okrog 19.30

 Se zapeljali še okrog valobrana in se takoj vezali v njihovo marino.

Dečki iz marine so se potrudili in nam poiskali tudi primerno družbo takoj ko je bilo mogoče. To jadrnico smo srečevali tudi naslednje dneve na morju. Smo imeli namreč isto pot. Enako smo srečevali tudi en starejši francoski zakonski par na veliki jadrnici.

 Mi pa smo se po krajšem počitku in aklimatizaciji zvečer povzpeli še do svetilnika, ki smo ga danes že pol dneva opazovali z morja.

Za trud smo bili med drugim poplačani tudi z lepim pogledom na mesto, ki je živelo svoje nočno življenje.
Nocoj bomo torej spali prav na peti italijanskega škornja! Nisem si mislil, da je ta peta tako zelo lepa!
Jutri si jo bomo dobro ogledali predem nadaljujemo pot proti prstom italijanskega škornja.

Danes smo imeli najkrajšo etapo na tej poti; samo 27 M v kurzu. Zaradi neugodnega vetra smo jih naredili nekoliko več.

Dan peti: krasno! Zadovoljni z vsem!

Na Malto! - od Brindisija do Otranta

 

Noč je po moji interpretaciji minila popolnoma mirno. Kaj drugega o tej noči ne bi vedel povedati, ker sem spal spanje pravičnega (beri: izčrpanega mornarja). Menda pa ni bilo čisto tako. Če si vezan ob prometni obmorski ulici je pač normalno, da bo tudi ponoči nekaj motenj in hrupa, kar pa moškega dela posadke še nikoli ni pretirano motilo. Najini dami pač imata bolj rahel spanec, kar ima v tujih krajih seveda posebno vrednost ( in ceno :-) ).

Zjutraj si ogledujemo Brindisi. Mesto je dokaj veliko, naju z Bredo pa zgodaj zjutraj zanima predvsem kje bova spila dober kapučino in se malo posladkala z italijanskimi dobrotami, ki pašejo zraven. Nos naju tudi tokrat ni izdal, zato sva kmalu tozadevno popolnoma potešena.

Sedaj pa je lahko sledil tudi bolj podroben ogled mesta. Kot vsa pristaniška mesta ima tudi Brindisi svoj čar in verjetno svoje lepote in skrivnosti, ki pa jih nismo imeli ne namena ne časa odkrivati. Pa vendar je nekaj utrinkov ostalo zabeleženih v fotoaparatu.

Ko sem se vračal na jadrnico, sem opazil, da je v pristanišču začuda veliko rib. Ker svojega ribiškega pribora nisem tovoril na to pot, sem uporabil spretnost, ki mi je ostala iz otroških let, ko smo v vaškem potoku lovili postrvi kar na roko. Izkazalo se je, da je metoda uporabna v sili tudi na morju. Ulovljena riba sicer ni bila velika, je pa bila edina ulovljena do Malte! Ker ribiškim zgodbam ljudje začuda še vedno ne verjamejo kaj dosti, spodaj prilagam še dokazno fotografijo in se s tem za vse večne čase ponosno postavljam tudi v vrste uspešnih morskih ribičev!

Medtem, ko sem jaz nepričakovano ribaril, je Vlado urejal zadeve s pristaniškimi in državnimi organi. Šlo je zelo počasi. Pošiljali so ga sem in tja, ga iz prirojene vljudnosti pustili pred vsakimi vrati vsaj malo čakati, čeprav je bil njihova edina stranka. Začuda se ni Vlado prav nič razburjal nad postopkom, ko se je končno vrnil in smo lahko odšli skupaj na kosilo. Mirno nam je ob pizzi razlagal, kaj se mu je dogajalo. Očitno se je psihično dobro pripravil prav na vse izzive, ki bi ga lahko na poti doleteli.

Končno smo bili torej pripravljeni na novo etapo - do Otranta! Ob 14 uri smo izpluli.

Razpeli in naštimali smo torej jadra in uživali vsak po svoje, medtem ko nas je avtopilot varno in zanesljivo vozil točno v kurzu proti današnjemu cilju.

Kmalu pa se nam je začelo muditi, ko smo pogledali, kaj se dogaja za nami. Tudi veter se je spremenil na SE (160 - 180), kar je pomenilo orcanje proti cilju.

Nevihta nas je vedno bolj dohitevala. Ni več prave volje do sončenja, tudi avtopilot ni več dovolj dober...

Še več - spet se je treba pripraviti za grozečo mokroto. 

Ampak riba pa še ima šanso da zagrabi! Dež gor ali dol!

Pa smo ji spet ušli! Nevihta nas ni dohitela. Je imela zadosti posla v Brindisiju. Celo sonce smo videli, ko se je poslavljalo od nas in napovedovalo lep naslednji dan!

Spet je padel mrak in nato noč, ki pa je že bila nekoliko svetlejša od predhodnjih, kajti prvi krajec se je že začel opazno debeliti.

Ob polnoči prispemo v Otranto in se vežemo na bok velike ribiške ladje.

 Premagali smo razdaljo 40 M, prejadrali pa v ta namen seveda nekoliko več.

Dan četrti: bilo je tako kot mora biti!