Mali kraški maraton 2010

Kaj vse mora včasih človek narediti čez dan, da lahko pozno zvečer zadovoljen sedi in meditira o minulem dnevu...

Nedeljsko jutro sva pričela dovolj zgodaj, da sva se brez naglice odpeljala iz sončne Štajerske pod oblačni svod na rahlo čemerni in deževni Kras; v Sežano, na polmaraton. Tokrat je bilo osem stopinj Celzija in za spremembo (namesto burje) občasno rahel jugozahodnik, ki nam je sušil pot in dežne kapljice s čela.

Po tistem je sledil hiter povratek preko Trojan v sončno in prijazno deželo, nato pa še savna in kopanje v Topolšici.

In občutek je na koncu dneva zelo dober, duša in telo pa zopet mirna in spokojna pred izzivi novega delovnega tedna...

Gora Oljka

Izhodišče: Rečica ob Paki
Čas hoje: skupaj 3 h

Za sobotno popoldne, sva na hitro stopila na goro Oljko. Prednost je ta, da avto lahko pustiva doma in vzameva pot pod noge kar od našega doma. Ko so bili otroci še majhni, je bil to pogost izlet za na hitro se nadihati svežega zraka. Tudi sedaj sva srečala nekaj družin z majhnimi otroci, ki so lepo izkoristili sončen dan. Navzgor sva šla po poti iz Rečice ob Paki. Pot je lepo markirana, v začetku vodi po cesti skozi vas, pri zadnji hiši pa zavije lepo po kolovozu navzgor do sedla in nato desno na vrh gore Oljke (733 m). Z gore Oljke je lep razgled proti Goltem (kot se vidi na prvi sliki) in ostalim Kamniško Savinjskim Alpam. Koča je bila odprta tako kot vedno: vsak dan, razen ob ponedeljkih. Na vrhu sva se lepo nastavljala sončnim žarkom, za pot navzdol pa sva izbrala približno smer Martinove poti, ki je na J strani pobočja. Vmes sva šla še pogledat vzletišče ali izletišče za polete z jadralnimi padali, fotografirala naš prelepi Paški Kot, ter nato naprej po Martinovi poti navzdol proti Podgorju. Ker spust poteka po J strani pobočja, je bil sneg seveda zelo južen, obarvan z različnimi odtenki blatne podlage. Proti dolini pa je pot bila že kopna.

Lep tri urni sprehod; lepo počasi.

Velika planina

Izhodišče: lovski dom nad Stahovico
Čas hoje: 2.50 ure navzgor in 1.30 ure navzdol

Miru in lepote na pretek, duša pa srečna. Ob pogledu čez rob oko zazna, roka zapiše, srce pa pritrdi, da visoki Lekovi dimniki na Mengeškem polju nikoli ne bodo zmogli dati človeku toliko leka, kot se ga moremo použiti v gorskem svetu. No, le zgodaj je potrebno vstati in že smo na poti

...tole je zapisal  nekdo, ki je danes prišel z Velike planine.

Res zgodaj je potrebno vstati in se naužiti lepote gorskega sveta. In kaj potem, če zunajni termometer kaže

-12 stopinj, saj je vendar že mesec marec in ob takih temperaturah , v marcu ne zebe več. Cesta do sv.Primoža je bila kopna, malo nad cerkvijo pa je pot bila že snežena. Pot skozi gozd je bila zmrznjena in dvakrat ali trikrat je vodila čez plaz, ki se je sprožil v pobočju gozda. Tokrat sva šla navzgor po Poti modrega moža in lepo hodila po vrhu pomrznjenega snega. Na robu  Male planine pa zopet prekrasno. Zapihal je sicer kar močan mrzel veter, samo ta ni motil prelepega pogleda čez planjave planine, tja do njenega roba. In seveda pogleda navzdol v rahlo meglene doline, ki so se prebujale v sobotnem jutru. Ob pogledu na doline in na lepoto gorskih planjav res ni čudno, da srce ozdravi in zaigra.

Za spremembo sva obiskala vse tri domove na Mali planini, Črnuški, Domžalski  in Jarški dom ter ugotovila, da sva v letošnji zimski sezoni po hribih, tokrat pila najdražji čaj in sicer 1.50 eur.

Še malo hoje po planjavah ter fotografiranja in pogled na rahlo zamegljeni Veliki Rogatec in Lepenatko nato pa navzdol čez Pasje pečine in po uri hitre hoje ali drsanja po poti sva bila zopet pri sv.Primožu, kjer sva se še malo martinčkala na klopci na soncu ter nato lepo navzdol po cesti do avta.  Vsakih 20 m sva nato srečevala pohodnike, ki so prišli na sprehod do sv.Primoža; sicer pa ni čudno, saj je ta Primož res nadvse prelep.

Kum in Nebeška gora

Izhodišče: Radeče
Čas hoje: 4 ure do Kuma, 3.30 ure navzdol

Napovedan sončni dan sva začela uživati že zjutraj zato sva tudi izbrala daljšo pot na Kum, vse po J strani pobočij. Ob 8.15 sva se začela vzpenjati v prvi hrib in to točno nasproti cerkve v Radečah. Pot se vije med čedno urejenimi vrtovi hiš do ostankov starega gradu nad Radečami. Še malo navzgor in že gledava zasavsko dolino v megli pod seboj. Planinska pot na Kum iz Radeč večinoma vodi po lokalnih cestah, po kolovozih in seveda tudi nekaj po gozdnih poteh. Kot nalašč je za zimske pohode, saj naju sonce neprestano greje. Hodiva po pobočju Vranskega hriba, pobočje Jelova in po 2,30 ure prideva do križišča, kjer planinska pot vodi do Nebeške gore(958 m). Prvič sva slišala za to in takoj sva se odločila , da  skočiva še na ta najvišji vrh občine Radeče. Vrh je res lep, lepo grebenast, spodaj se vidi Zagrad, daleč v daljavi pa hrvaško Sljeme.  Pot je bila kopna, prvi zvončki in telohi so že naznanjali tople dneve.  Nadaljevala sva pot navzdol po drugi strani gore do doline , kjer se še vedno reče Čimerno, vsaj tako nama je povedal domačin, ko sva ga povprašala za nadaljevanje poti za Kum. Tu sva malo delala bližnjice, prečila cesto za Sitni kal, šla po pobočju Ključevice in gledala oddajnik na Kumu, ki se nama je občasno le prikazal. No, končno se je najini gazi pridružila še gaz iz Podkuma in prišla sva na vrh. Hodila sva točno 4 ure, s tem da naju je vmes zapeljala Nebeška gora. Razgled z Kuma tako kot vedno čudovit, če je le sončen dan, videlo se je vse do Triglava in cel komplet Kamniško Savinjskih Alp. Za pot navzdol sva izbrala Škratovo dolino in ko sva povprašala

domačinko ob poti,  zakaj tako ime, je rekla, da je dolina malo skrivnostna. No, nama se je zdela zelo čedna, s zapuščenimi hišami in mlini in potočkom, ki se vije med kamni porasli z mahom.  Najprej Nebeška gora in zadaj za njo v senci pa se skriva še Škratova dolina.Po 2.30 ure sva prišla do brega Save,kjer se lahko pelješ s cicko na drugi breg . Mož je bil navdušen, jaz pa malo manj, ko sem gledala deročo in naraslo Savo pod seboj. Zato sva lepo odšla peš še eno uro po stari cesti v Radeče in tako zaključila najin krog.

Pico Grande (Madeira)

Izhodišče: vas Serra de Agua in še malo naprej z avtobusom

Čas hoje 5-6 ur

Pot planinska tako kot smo je vajeni pri nas. Prečimo majhne slapove, potočke, vode je neverjetno veliko. Opazimo veliko pravega kostanja ob poti. Vmes je pot malo varovana. Proti vrhu so se zopet pripodile megle,  zapihalo je močno, tako da sem se počutila  varno na vrhu le v sedečem položaju. Z vrha pa zopet prekrasen razgled na vse okoliške vrhove, ki smo jih obiskali v prejšnih dneh. Pot navzdol nas je vodila po travnatih pobočjih nato pa po gozdovih pravega kostanja in na koncu po cvetočem in zelo dehtečem gozdu eukaliptusa. Vmes smo zopet prečili prekrasne ozke grebene, če bi jih narisal, jih ne bi mogel tako dovršeno.Vrnili smo se do doline,blizu vasi Curral das Freiras, ki leži na planoti 663 m. Vas je znana po tem, da je bila zatočišče nun v 17 stoletju, ko so v teh morjih še strašili pirati. Nune so si v tej vasi zgradile pravo rezidenco, kamor so pribežale pred morskimi pirati in to se je dogajalo do 18 .stoletja, danes je to le vas s hišo spominkov.

Pico Ruivo (Madeira)

Izhodišče: Pico do Areeiro

Čas hoje: 4-5 ur

Pot do vrha  Pico Ruivo(1862 m) poteka po planinski poti z izhodiščem pri hotelu (nedograjenem) pod Picom Areeirom. Pot je varovana, delno tudi tlakovana s kamni, ki so jih menda tlakovali zaporniki v prejšnih časih. Ker je pihal močan veter, so nekateri grebenski deli bili prav zanimivo naporni, megle so se občasno dvignile in nam ponudile prečudovit razgled na vrhove in grebene, občasno ali kar pogosto nas je močil dež ampak najvišji vrh otoka Pico Ruivo (1862 m) smo vseeno osvojili. Pot je vodila mimo kamnitih skulptur neverjetnih oblik, celo skozi tunel, kjer je baterija prišla prav, ter mimo malih slapov ali hudournikov, ne vem kako bi jim rekla, glede na veliko deževnih dni. Pod vrhom je planinska koča, kjer se lahko okrepčamo s čajem in kavo, nato pa je sledil še pol urni spust do avtobusa, ki nas je čakal na nasprotnem grebenu Achadado Teixeira. Za konec smo bili nagrajeni z razgledom na morje in čudovito mavrico. Premočeni in delno utrujeni smo se vrnili v hotel posušit.

Madeira 11. - 19. februar 2010

Madeira..... , kje je to,  zakaj pa ravno tja,  kako to......
Kopica vprašanj, za katere zelo natančnega odgovora tisti trenutek, ko je nekdo vprašal nisva ravno dala, ....pač imava odgovor.... vedno....

Torej Madeira v februarju 2010.

Madeira leži (približno seveda) na 32.stopinjah severne geografske širine in 16 stopinjah zahodne geografske dolžine. Ali  še drugače , malo bolj JZ od Gibraltarja, tam proti Kanarskim otokom ali pa tudi 980 km od Lisbone naravnost JZZ v ravni črti z letalom......Vulkansko otočje, kakor so nam ga lepo predstavili v Muzeju vulkanskega nastanka Madeire v mestu Sao Vincente z  predstavitvijo potovanja v notranjost zemlje(le s spustom z dvigalom 10 m) ampak zelo doživeto in s 3D  filmom o izbruhih vulkanov in nastanku otočja in s obiskom podzemne jame, po kateri je odtekala  žareča lava v morje....

Na otoku živi približno 280 000 ljudi, od tega jih je okrog 220 000 v glavnem mestu Funchal. Otok je velik probližno 58 x 29 km, ima 283 tunelov, je portugalski, pravijo mu tudi otok večne pomladi, saj so T neprestano tam okoli 15 do 28 stopinj. To se tudi pozna na vegetaciji.Cel teden sem preučevala rastlinje in prišla do neke laične ugotovitve, da kar vtakneš v zemljo, pač raste. Na vrtovih so skupaj rastli mlad krompir pred cvetjem, brokoli v cvetju, brstični ohrovt napol obran, solata majhna, velika, ravnokar vsajene mladike kapusnic.....Od okrasnih rastin, sem opazila narcise, tagetese v cvetju poleg narcis, strelicije in še mnogo drugih rož značilnih za ta ali oni naš letni čas, tam na madeirskih vrtovih pa cvete vse skupaj. Od dreves so skupaj rastli nasadi banan, spoznala sem avokado, dalmatinsko mušpulo, mango, mandarine,limone in marakujo. Moj rastlinski red so vzdrževala edino drevesa z naših krajev, ki so bila sedaj tako kot pri nas brez listja (hruške, jabolka, češnje so bile v cvetju ter pravi kostanj). Red pa mi je pokvaril zopet macesen, ki je bil poln iglic kot pri nas poleti. To so seveda le moje laične ugotovitve in opazovanja. Všeč pa so mi bili visoki, vitki eukaliptusi in na poti z Pico Grande(1657 m) smo vonjali dehteč vonj cvetov eukaliptusa.

Ravno v času našega obiska je otok prizadelo močno deževje. Začetek neurij smo občutili tudi mi, ker smo se samo čudili nad količino dežja v tem tednu, nad viharjem, ki je pihal v sunkih tja do 8o km na uro in to ravno takrat, ko smo prečili greben med Pico do Areeiro in Pico Ruivo, ki je z 1862 najvišji vrh Madeire. Zadnji dan pa so vsa letala čakala na umiritev vetra, tako smo vsi potniki  čakali na letališču dobrih 5 ur na vzlet letal. Veter se je malo umiril tako, da smo lahko vzleteli in se vrnili v Lisbono, da pa je bilo ozračje viharno, smo zelo občutili tudi na letalu.  No danes v soboto, 20.02 2010  pa berem, da so hudourniki in vihar zelo pustošili na otoku. Sedaj, ko sem bila tam,  razumem kako je to možno, saj je ta otok skoraj brez ravnine, celo letališče je zgrajeno na betonskih pilotih, ki so usidrani globoko v morsko podlago. Hribi so visoki do 1862 metrov, s strmimi poraslimi pobočji, ki segajo naravnost do morja. Med največje klife na Zemlji sodi tudi madeirski Cabo Girao, s 580 m višine. Ta strma pobočja so presekana s mnogimi grapami po katerih padajo slapovi in s tesnimi soteskami. Po takih pobočjih se vijejo ceste vklesane v pobočja ali pa so speljane v tunelih skozi gorovja Madeire  z ene na drugo stran otoka.

Videli smo staro atraktivno cesto od Sao Vicente do Porto Muniz. Posebnost je v tem, da so ceste zelo ozke, vklesane v strme klife, tako da je tekel promet dopoldne v eno smer, popoldne pa v drugo. Če sem si prav zapomnila je bilo to še leta 1995.

Ogledali smo si otok z vseh strani, najbolj Z del Sao Laurenco, najbližje Afriki prikazan na prvi sliki ter najbolj V del otoka med Porto Monizom in Ponta do Pargo. Cele dneve smo hodili po najvišjih vrhovih Madeire, zjutraj in zvečer pa še spotoma obiskali znana mesta z muzeji. Vmes pa se vozili po atraktivnih cestah in se čudili kako so te vklesane v skalo in od kod se jemlje toliko vode, ki pada v slapovih čez previse.Najbolje je, da začnem kar po vrsti po dnevih, ker red pač mora biti, četudi  slab...

1.dan, četrtek, 11.02.2010: Ponoči in zjutraj je snežilo in sva veselo kidala sneg in upala, da ima v tem času Madeira in naše dvorišče vsaj nekaj skupnega, to je številko 30, pri nas 30 cm snega, na Madeiri pa 30 stopinj C, nad ničlo seveda.

Sneg nas nič ni oviral in ob 17.20 smo imeli let iz Benetk za Lisbono in nato kar dalje še 2 urni let za Funcal, glavno mesto Madeire. Avtobus nas je zapeljal v hotel Sao Vincente, kjer smo bili nastanjeni nadaljnih 7 dni. Ker smo prispeli pozno ponoči, sem prvo pomislila, da je za hotelom takoj cesta in nekakšen hrup povzročajo avtomobili. Odprla sem okno in vsa presenečena ugotovila, da je hotel tik ob obali, hrup padajočega slapa pa so povzročali atlantski valovi, ki so se lomili nekaj pred obalo.Z zadovoljstvom sem zaspala, še prej pa smo premaknili uro,  za eno uro nazaj.

2.dan.petek,12.02.2010: Takoj po zajtrku smo se odpravili na prvi pohod proti nacionalnemu parku Sao Lourenco. Med potjo smo se ustavili na planoti visoki 700 m, v mestu Chamaca. Ta kraj ali bivša vasica je bila znana po rokodelcih, ki so in še sedaj izdelujejo čipke, pletenje,keramiko..Nato skozi naselje Santo da Serra na 550 m nadmorske višine. Vodič nam je razlagal, da je tu zelo mondeni del otoka z golf igriščem(so le našli nekaj ravnine) in posestvi z bogatimi botaničnimi vrtovi. V obmorskem mestecu Mechico pa se je v 15.stoletju začela tale zgodbica. V tem mestu je namreč Robert Mechico doživel brodolom in kar ostal tam s svojo partnerko. Šele po dveh letih bivanja na tem delu otoka je sporočil v domovino kje se nahaja(nekateri sploh tega ne bi sporočili v svet, ko bi odkrili svoj rajski otok). No zgodba se nadaljuje tako, da so se mu rodili otroci in prva dva otroka je poimenoval Adam in Eva. Vsak od otrok je nato odšel na svoj konec otoka in tam začel živeti svoje življenje. Ob tej zgodbi pa sem pomislila, da so ta čas prišli še kakšni drugi novonaseljenci in skupaj zaživeli na otoku. Ob pripovedovanju zgodbic in zgodovine otoka, je čas hitro minaval in že smo se preobuli v pohodniške čevlje in pot nadaljevali po nacionalnem parku proti rtu Sao Laurenco. Otok je vulkanskega izvora in to se je nedvoumno opazilo v stenah tega polotoka. Neverjetne skulpture iz otrdele lave, barve od oranžno,rumene do rjave in čudoviti pogledi proti Aeroporto da Madeira(pista je na betonskih pilotih nad morjem) in visoki klifi nad obalo.Pot vodi mimo čudovitih zalivov, z rahlimi vzponi in travnatimi ravnicami.  Začeli smo v deževnem jutru nato je začelo pihati in pregnalo oblake tako, da smo imeli prekrasen 3-4 urni sprehod s čudovitimi razgledi na otoške klife.

3.dan, sobota, 13.02.2010: Daniti se prične ob 7h zjutraj in ker je prehod med nočjo in dnevom kratek, smo tudi mi že pripravljeni na jutranji odhod. Vodič nas je presenetil z: Dobro jutro, ste že vstali, ali ste kaj lepega sanjali, če ste se ravnokar zbudili, niste nič kaj zamudili. In res nismo zamudili atraktivne ceste proti Porto Munizu.Včasih je cesta bila tu vklesana v steno otoka in tako ozka, da je promet tekel dopoldne v eno smer, popoldne pa v drugo. Danes se vidijo ostanki te ceste in rekla sva si, da jo bova prehodila peš, toda žal ni bilo dnevnega  časa... Nova cesta vodi skozi številne tunele, preči strma pobočja ali celo stene in samo čudim se, kako so to prevrtali otok in vse se zdi kot da vse stoji in nič ne polzi. Zgodba pravi , da je v Porto Moniz občasno bival Krištof Kolumb, takratna "piar" oseba, oseba za stike z javnostjo in "ostalim svetom"...Porto Moniz je prekrasno mestece s znanim svetilnikom in čudovitimi bazenčki iz črnih skal, ki jih je Atlantik izdolbel v kamenino. Ko sva jih gledala sva bila enostavno začudena, kaj vse morje naredi, najbolj pa tudi nad črnino skal, za razliko od jadranske beline apnenčastih obal. Pot smo z avtobusom nadaljevali po Z obali otoka mimo Ponta do Pargo, seveda z ogledom muzeja svetilnikov, ki je zgrajen  tudi na visokem klifu s pogledom na strme visoke stene otoka. V mestu Jardim do Mar(vrt na morju), smo si privoščili jutranji kapučino in uživali ob pogledu na surfarje, ki so se podili po valovih Atlantika.No nekateri so si tudi privoščili morsko kopel...

Jardim do Mar je bil tudi najljubši dopustniški kraj Vinstona Churcila, tako nam je povedal vodič.

Na planoti Rabacal 1064 m se preobujemo v pohodne čevlje in nadaljujemo pot po čudoviti planoti, občudujemo grape, po vsaki skoraj šumi slap. Planota je dolga cca 20 km, njena nadmorska višina okoli 1200 m, z vrha planote se dviga nekaj osamelcev z vrhovi do 1620 m. Hodimo ob levadah, ki so tudi značilnost Madeire. To so betonski ali kamniti jarki speljani z vrhov otoka v notranjost z nagibom do 2 promilov, razpeljani so po celem otoku in menda naj bi jih bilo za okoli 2000 km, če se ne motim. Po tri urnem pohodu pridemo do največjega slapu Risco ter nato še s hitrim korakom nazaj, do avtobusa. Madeira je res raj za ljubitelje narave, hoje in cvetja. Ta del je zopet v sklopu nacionalnega parka. Vrhovi so pokriti z nizkim grmičevjem, borovci in travo in številnimi cveticami, ki jih žal ne poznam.Mnogo je tudi lovorja, cipres, videli pa smo tudi nekaj macesna, kateremu pa iglice v tem letnem času niso odpadle.

Nazaj grede v hotel smo se  ustavili še v vulkanskem muzeju v Sao Vincente in sicer o nastanku otoka Madeire. Krasen muzej, ki nas popelje v čas nastanka otoka in bližnjih otokov, bruhanjem vulkanov in potovanju v središče zemlje. Na koncu smo si ogledali še jamo po kateri je iztekala žareča lava v morje.

4.dan,nedelja, 14.02.2010: Ta dan je bil namenjen pohodu na Pico Ruivo Areeiro 1862 m. Žal, vreme ni bilo obetavno, zopet dež in veter in samo čudili smo se, kako da ta otok prenese toliko dežja.Pohod je potekal v megli , z hudim vetrom, ki je ob sunkih pihal tam nekje do 80 km na uro. Vendar je veter pripomogel, da so se megle občasno razkadile in smo vseeno občudovali strme grebene in poti ter vrhove otoka.

5.dan,ponedeljek, 15.02.2010: Vreme je nekako obetalo dan brez dežja zato se je vodič odločil, da ta dan osvojimo še Pico Grande, (1657 m) pravijo, da najtežji vzpon na Madeiri.

Vračali smo se mimo  klifa , ki je med najvišjimi na svetu, s svojimi 580 m nad morjem. Razgled je bil zopet prekrasen, predvsem na zelo strma pobočja, kjer so si ljudje uredili svoja domovanja, terase in hiške v strmem bregu. Tudi ceste so strmo speljane do domov, menda tam do 45 stopinj naklona.

6.dan,torek,16.02.2010, ta dan nam je bil določen kot počitek oziroma resnično klasično turističen ogled, brez pohodnih čevljev. Najprej v mesto Ribeira Brava(pogumna, divja reka po slovensko).Mesto slovi po cerkvi, katere zvonik je obložen s keramičnimi ploščicami, ki so tudi značilnost otoka. V tem mestu je tudi rokodelec, ki izdeluje značilne usnjene madeirske škornje. V naslednjem mestu Camara de Lobos je menda dom ponche. Prijetna mešanica limon ali pomaranč z medom, belim rumom in značilnim madeirskim vinom. Za glavnim mestom Funchal je vzpetina Monte s katedralo in še naprej mimo čudovitih nasadov banan do botaničnega parka. V ta del vozi tudi gondola iz mesta. Sončen dan nam je pomagal, da smo občudovali prekrasno rastljinje, ki so jih pomorščaki prenesli iz vseh potovanj po svetu,  do madeirskih avtohtonih rastlin.Tu je  imela letno rezidenco tudi znana dinastija Habsburžanov. Turistična posebnost je vožnja z lesenimi sankami navzdol do mesta. Košaro poganjata dva tekača, režeta ovinke in prepeljeta turiste v košari do središča mesta. Ena vožnja olajša turiste za 25 eurov.Meni pa je bil bolj zanimivejši sprehod navzdol do mesta, po resnično strmi ulici, med čudovitimi vrtovi med hišami. Sledil je še temeljit ogled glavnega mesta Funchala, s cekvami, nekateri so preiskušali znano dobra medeirska vina, ogledala sva si marino, v kateri ni bilo nič kaj mirno zatišje pred vetrom. Na drugem pomolu je bila privezana znana Kolumbova ladja Santa Maria, seveda le rekonstrukcija. Ob mirnem vremenu vozi turiste malo na izlet. Zopet se je pripravljalo k nevihti. Zatekli smo se do znane tržnice. Res je prekrasno založena z vsem mogočim sadjem, zelenjavo, rožami in ribami. Toda kaj, ko so cene sadja vsaj še enkrat dražje kot pri nas. Seveda je pa vseeno čudovit pogled na polne stojnice, banan, avokada, manga, marakuje, pomaranč, ananas, jabolka, hruške, mušpule,  pa še kaj sem pozabila.Za tiste, ki imamo radi sadje, nam  že pogled na tako razkošje barv in okusov polepša dan.

7.dan, sreda, 17.02.2010: Danes bi moral biti na urniku pohod na Encumeado, kjer se veliko hodi po grebenu in so prekrasni razgledi na vse vrhove Madeire. Sicer smo s seboj vzeli pohodne čevlje in kot vedno optimistično razpoloženi, se odpeljali na izhodišče, kljub ulivanju dežja in vetru. Zaradi megle se je tokrat vodič odločil, da pohod odpade, ker ne bi nič videli. Zato smo opravili še par turističnih ogledov. In sicer mestece Santana s tipično urejenimi hiškami, ki so tudi pogoste na razglednicah Madire. Take hiške kot je videti na spodnji sliki so gradili le v tem okolišu otoka. V Porto da Cruz smo obiskali še eno razgledno točko, kjer se lepo vidi zaliv mesta s tipično ogromno skalo v zalivu.Kljub nalivu smo se sprehodili še do bližnje vasi in gledali nasade banan in drevesa dalmatinskih mušpul od blizu. V mestu Ribeira Bravo smo obiskali še etnografski muzej, res so se potrudili, prvič sem videla skulpture likov iz posušenih bananinih listov ter stara, mogoče že malo pozabljena lesena orodja, s katerimi so nekdaj kmetovali oziroma živeli. Muzej me je spomninjal na naš škofjeloški etnografski muzej. Sprehodili smo se še skozi glavno mesto Funchal, zaradi dežja pa smo se skrivali v znanih vinarnah, kjer se lahko testira in seveda nato kupi madeirska vina, ki so zelo znana in dobra.

8.dan, četrtek,18.02.2010: To je bil predviden dan odhoda do letališča. Ponoči je že tako močno lilo in tudi med vožnjo z avtobusom se je zelo čutil veter. Na letališču smo izvedeli, da so bili vsi odhodi letal prestavljeni zaradi vremenskih razmer. Chekiranje je uspelo in v letališki avli se nas je nabiralo veliko ljudi, ki smo čakali odhod letal. letalski promet je bil ustavljen do sredine popoldneva, ko se je veter umiril in so začeli klicati potnike za vkrcanje na letala. Letala so vzletala posamezno, nekatere potnike so stevardi iskali po avlah in jih prosili naj pridejo na letalo. Med osebjem na letališču je bilo verjetno izredno stanje, vendar se to ni občutilo. Vsi so bili prijazni  in mirno spravljali potnike na letala. Kasneje sem pomislila, da so že takrat vedeli kakšno neurje se bliža otoku in so zato tako hiteli spravljati letala v zrak. Naš polet je prišel na vrsto zvečer in moram reči, da ni bil čisto nič miren.Že na vzletni pisti smo občutili sunke vetra vendar nas je pilot varno pripeljal v Lisbono.